Nataša Ličen
Andrej Jerman
Petra Stopar
S. Emanuela Žerdin (foto: Izidor Šček)
S. Emanuela Žerdin | (foto: Izidor Šček)

Nepokopani svetniki

28.10.2022, 14:30 s. Emanuela Žerdin

Pred nami je spet praznik z dvema imenoma in dvema podobama, z dvojnim pomenom in dvojnim odmevom. Praznik Vsi sveti je v krščanskih cerkvah praznik upanja, veselja, zmage življenja nad smrtjo, a isti praznik je obenem Dan mrtvih, ko se v naši domovini, verni in neverni, odpravimo na pokopališča in izrazimo svoje spoštovanje in spomin na naše umrle prednike.

Zadnjih nekaj let, odkar smo v naši lepi deželi javno izvedeli za okrog 700 odkritih jam ali brezen ali skritih grobišč, ki so polna ubitih žrtev po drugi svetovni vojni, opažam še eno dvojnost našega prostora: Slovenci imamo, v veliki večini, najlepša pokopališča ne samo v Evropi, ampak v svetu; smo med deželami, ki prižgejo največ sveč za ta praznik, smo med tistimi, ki gradijo najbolj domiselne in najdragocenejše spomenike svojim umrlim. Po drugi strani pa nikakor ne moremo na državnem nivoju najti načina, kako spoštljivo obeležiti vse skrite grobove, kako pokopati tiste mrtve, ki jih lahko in kako ohraniti spomin na tiste, do katerih ne moremo več priti.

Mogoče boste rekli – ali nisi o tem govorila in pisala že lansko leto? Ponavljaš se! Ja, ponavljam se in se bom tako dolgo, dokler ne bomo kot narod imeli pogum odgrniti črno preprogo naše zgodovine s teh dogodkov in se soočili z resničnostjo povojnih pobojev in z resničnostjo naših zamolčanih grobišč. Tako majhna površina, kot jo ima slovenska država, je prepletena z jamami, ki so polna ubitih žrtev. Če jih ne bomo mi zaznamovali, jih bomo kot grenko dediščino pustili našim potomcem. Bodo potem tudi še oni skrivali svojo žalost zaradi neizjokanih in prepovedanih solz žalovanja? Si tudi še po več kot sedemdesetih letih nekateri ne bodo upali spregovoriti o večnem trpljenju, ker nikoli niso mogli pokopati svojega sina ali očeta ali mater?

Pogosto se mi zdi, da najlepše rastline in najbolj zelena drevesa rastejo prav tam okrog teh brezen, saj jih je pojila kri ubitih žrtev in gnojile nestrohnjene kosti naši izginulih bratov in sester.


Pogosto se mi zdi, da najlepše rastline in najbolj zelena drevesa rastejo prav tam okrog teh brezen, saj jih je pojila kri ubitih žrtev in gnojile nestrohnjene kosti naši izginulih bratov in sester. Ko sem o tem govorila s prijateljem in sodelavcem, ki je v živo videl zločinsko podobo teh brezen in jam in so mu srce za vedno napolnile nepozabne slike številnih ostankov pobitih ljudi, je zamišljeno odgovoril: Ne samo to, ampak ker je v teh jamah veliko svetniških duš, naša dežela še zmeraj živi in cveti. In prav te svetniške duše bodo rešile Slovenijo, saj posebej molijo za mesto svojega zadnjega domovanja tukaj na zemlji!

Ostala sem brez besed. Res je, v teh hudih pobojih, v teh grobovih brez imen in sveč, ne smemo videti samo žrtve sovraštva in nehote želeti, da bodo krivci kaznovani, ampak gledati še z druge, Božje strani. Slovenci nimamo prav veliko od Cerkve uradno priznanih svetnikov, imamo pa med temi žrtvami veliko svetniških duš, ki jih je sovraštvo še bolj pozlatilo in posvetilo. Če niti njihovi najbližji ne vedo, kje počivajo zadnji ostanki dragih prednikov, če mnogi tujci ne bodo nikoli našli pot nazaj v svojo domovino, bodo pa tam v večni domovini zasvetili kot zvezde, ki kažejo pot Božjega usmiljenja in novega rojstva.

Ko sem prvič prebrala knjigo »Ušli so smrti« nisem mogla tri noči spati. Tudi ko je bil prikazan film Rudar, sem prebedela celo noč. Nekateri so mi rekli, da tega niti niso mogli gledati... Ali, prav ta strah, ta nesposobnost sprejeti vso našo zgodovino, nas hromi v našem napredku in duhovni osvoboditvi.

Na internetnih straneh Vseposvojitve, je zbranih tisoč in tisoč imen, zato me nehote vedno spomni na odlomek iz knjige preroka Ezekijela, ko govori o dolini mrtvih kosti: »Tako govori Gospod Bog: Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo...  Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil, govori Gospod.« (Ez 37,12-14)

Zaradi teh besed se moja žalost spremeni v upanje. Mogoče prav ti svetniki brez imen in avreol, brez čaščenja in godovnega dneva, svetniki naših temnih brezen, s svojo daritvijo, zagovorom in svetostjo spremenijo našo domovino! Na zunaj mogoče ne, saj se bomo levi in desni še naprej borili za oblast in čast, še bomo naše narodne grehe skrivali pod črno preprogo zgodovine in ne bomo hoteli priznati groznih pobojev od zmage pijanih zmagovalcev, a vendar... Začeli bomo drugače hoditi po mestih, prepojenih s krvjo in posejanih s kostmi, naše otroke bomo učili o spoštovanju in dostojanstvu, ki ga ima vsak človek, saj mu to zagotavljajo sprejeti zakoni o človeških pravicah. Ne bomo več samo zelo čustveno spremljali pokop žrtev iz bosanskega mesta Srebrenica, ampak bomo enako spoštljivo zaznamovali in blagoslovili vsak na novo odkrit grob v naši domovini.

Naj naša molitev skupaj z molitvijo svetniških duš iz vseh naših grobov razlije na vso drago domovino dovolj blagoslova, da v prihodnosti ne bi nikoli več naše jame in brezna polnili z žrtvami sovraštva, ampak raje v nje posadili drevesa sprave in miru.

 

Naj na praznik Vseh svetih ne zacvetijo v tisočih krasnih rožnih aranžmajih samo naša lepo urejena pokopališča. Naj naša misel seže tudi v zelene gozdove in temna brezna, ter sočutno poboža nepokopane brate in sestre. Naj naša molitev skupaj z molitvijo svetniških duš iz vseh naših grobov razlije na vso drago domovino dovolj blagoslova, da v prihodnosti ne bi nikoli več naše jame in brezna polnili z žrtvami sovraštva, ampak raje v nje posadili drevesa sprave in miru. Naj končno spoznamo, da ni naših in njihovih žrtev, kot je povedal rudar Alija.

Zato ne zamerite, če bom vsako leto znova na praznik Vseh svetih ali Dan mrtvih, pisala, molila in se spominjala naših ubitih bratov in sester, njih, katerim ne vem ne imena ne rojstnega kraja, niti točen datum smrti, le mesto poznam, kjer iz njihovih teles raste novo življenje trav in dreves.

Vsi sveti iz naših jam in brezen, prosite za nas!

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Komentar tedna
Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika) Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika)

Slovenska birma v Buenos Airesu

Vrhunec obiska škofa Antona Jamnika pri rojakih v Argentini sta bili slovesnosti svete birme v Lanusu in Slovenski hiši, pri katerih je bilo 22 birmancev. Obe slovesnosti sta bili skrbno ...

O avtorju