Zakonca Halas vabita zakonce, da se vključijo v zakonsko skupino

Družinska kateheza | 29.09.2022, 10:47 Mirjam Judež

Naša gosta sta bila starša petih otrok Meta in Primož Halas z Dolenjske, ki sta poročena 14 let. Zaupala sta nam utrinke iz svojega življenja, tudi rane in krhkosti, ki jih doživljata ter podelila z nami, na kakšen način se soočata z njimi. Ob začetku šolskega in pastoralnega leta pa sta spodbudila zakonce, ki še oklevajo, da se vendarle pridružijo zakonski skupini, ki lahko paru lahko veliko da, pa tudi par ostalim parom. Izkušnje nas bogatijo. Pogovor je vodila Marjana Debevec.

Kako se je začela vajina zgodba? Prva leta zakona so običajno najbolj burna, ko se vse postavlja na novo in otroci prihajajo drug za drugim …

Meta: »Spoznala sva se v pevskem zboru. Primož mi je bil zelo všeč, čez kakšne pol leta sva se začela dobivati. Najbolj pri Primožu mi je bilo všeč, da je prihajal iz verne družine, da tudi njemu vera veliko pomeni. Zdelo se mi je, da ima že »vse postavljeno«. Skupaj sva rasla v veri, spodbujal me je, da sva kdaj skupaj molila, šla tudi med tednom k sv. maši. Ko sva se poročila, je z rojstvom prvorojenke prišlo težko obdobje, ki ga nisva pričakovala. To je bil zame velik šok in sprememba. Primož mi je stal ob strani, hkrati pa se je tudi on soočal s svojo tesnobo, strahom, ki mi ga kar nekaj časa ni zaupal. Jaz sem se mu odprla, on pa je mislil, da mora biti močan zame in me na tak način podpirati. Svoje stiske je priznal šele pol leta zatem. Takrat sem se prvič ustrašila, da ker tega pri njem nisem opazila, da se v resnici ne poznava tako dobro. Rekla sem mu, da ne želim, da mi kaj takega zamolči in da če ga bo kadarkoli strah ali če ima težavo, da želim, da si to poveva, ker bova samo na tak način skupaj rasla in težave premagala.«

Primož, kako ste vi doživljali to obdobje?

Primož: »Ona je bila še v porodnišnici z Dorotejo, kliče me dan potem pozno zvečer vsa objokana (doma smo imeli ravno zabavo ob rojstvu). Ustrašil sem se, kaj je narobe, si rekel, to bo minilo, ampak kar ni minilo. Mene je v nekem trenutku prijela tesnoba, od takrat naprej so se kar kopičili strahovi, pa tega nisem upal podeliti z nikomer. O tem nisem bil vajen govoriti. Nisem mogel zaspati, nisem mogel jesti … Veliko lažje je bilo, ko sem ji to povedal, ampak je vmes minilo pol leta. To je neznosno, da to tako dolgo nosiš v sebi. Enkrat sva bila pri terapevtu, je rekel, nič ne rabita skrbet, vse bo uredu, imate fajn moža, ki vas podpira. Takrat se še nisva pogovorila, jaz ji še nisem upal povedati, kaj me pesti, kar ni bilo prav. Naučila sva se, da če ti nekaj ni prav, povej. Tudi, če se zdi neumno, si poveva, dava ven iz sebe. Je bilo veliko lažje, a moja tesnoba se je kar nadaljevala. Sicer skozi leta precej manj, a so bili določeni trenutki, ki sem se jim izogibal. V družbi nisem upal trčiti s kozarcem, ker sem se bal, da se mi bo roka zatresla in bodo drugi to opazili. Kot trn, ki namesto, da bi ga potegnil ven, sem ga povil in se ga nisem dotikal. Sčasoma je to malo izzvenelo, a je ostalo. Dve leti nazaj sem šel prvič v Exodus, ko telo in duh doživita stres. Takrat je spet privrela na dan tista tesnoba. V Exodusu »moraš« spati 7 ur. Trudil sem se, da bi naloge čim bolje opravil, zato je bil spet pritisk in strah … Ponoči nisem mogel spati, tresel sem se … Eno jutro sem se čisto razjokal za mizo, ko sem delal vaje. Rekel sem: »Gospod, ti res želiš, da tako živim? Jaz tako ne morem več naprej. Rabim, da se nekaj spremeni, ne zdržim več.« Malo je bilo bolje, tudi v skupini sem podelil svojo stisko. Čez pol leta smo se pogovarjali o mami, ki šola otroke na domu in so imeli za obveznost vsak teden prebrati eno knjigo. Da so ti otroci zdaj, ko so odrasli, vsi uspešni, imajo družine, podjetja, … Zamislil sem se nad tem, saj sam nikoli prej nisem maral brati. Potem sem začel raziskovati, kaj počnejo uspešni ljudje in ugotovil, da imajo vsi doma knjižnice, radi berejo. Tako sem začel prebirati stvari o osebni rasti, zdravju, o tem, kako možgani delujejo, kako premagovati strahove. Dobil sem vero vase, ki je prej nisem imel in odprl se mi je povsem nov svet. Gospod mi je takrat odprl vrata, češ: »Tukaj pojdi! Imaš ljudi, ki so svoje zgodbe položili v knjigo in v eni knjigi lahko prebereš njihovo življenjsko izkušnjo. Kaj je boljšega kot to, da se lahko naučiš iz napak drugih?« Imamo drug drugega, da se navdihujemo, rastemo drug ob drugem. Takrat se je začelo vse odpirati.«

Meta: Skoraj vedno, ko greva na zakonsko skupino, sva utrujena, nama je odveč, veliko bolj nujnih stvari imava, vedno se najde nek izgovor ali zavora, a v več kot 12 letih nama še nikoli ni bilo žal, da sva šla. Čisto vedno se splača in je vredno iti: za naju.

V zakonu si včasih ne upamo priznati svoje ranljivosti, a če priznamo, lahko v njej skupaj rastemo. Tu se rane pozdravijo …

Meta: »Že od začetka sem vedela, da je Primož pravi fant zame, to mi je Bog dal zelo jasno vedeti. Vedela sem, da mi ga je Bog poslal, hkrati pa je to neko seme vere, ki raste v odnosu, se vedno bolj razvija, razcveta, če ga negujeva, če se pogovarjava, če zalivava to rastlino ali seme najinega odnosa in vere. Da se bogativa, rasteva v najini različnosti, sprejemava drug drugega v tem, kar on je, da sem jaz sprejeta v tem, kar jaz sem, to pa je lahko samo preko pogovora, samo tako, da se odpreva drug drugemu. Ugotavljam, kako sva si vedno bližje in kako se je vse lažje odpirati. Čutiva, da je prav, da to podeliva tudi z drugimi pari v najini zakonski skupini ali prek radia, čeprav je to včasih neprijetno ali težko, ampak veva, da je to Pot, na katero sva povabljena od Gospoda. Primož je steber v mojem življenju, vedno pa se skupaj naslanjava na Boga. Jaz potrebujem tudi njega kot moža, on potrebuje mene, tako skupaj rasteva v svetosti. To je nekaj, kar bova vedno morala nadgrajevati.«

Kaj je posebej zaznamovalo vajin odnos, morda kakšna težja preizkušnja?

Primož: »Ko sem začel brati/poslušati knjige, se mi je odprlo. Prej sem delal v Ljubljani in sem se vozil uro tja in uro nazaj. Ta čas sem poslušal avdio knjige, snemal tisto, kar me je nagovorilo, to je bil res tak preskok … Začel sem verjeti vase. Nisem diplomiral, v službi me niso priganjali, da bi moral dokončati šolo, vseeno pa sem imel zelo dobro plačo. Želel bi si delati nekje bližje doma, hkrati pa nisem videl, kje bi lahko dobil službo za strojnega tehnika za tak denar kot v Ljubljani. Rekel sem si, da moram potrpeti, da bo že bolje, da v življenju pač ni vse lahko. Potem pa sem dejansko videl, da sem sposoben narediti še veliko več. Ko se je zgodila korona, smo z družino preživeli veliko časa skupaj in spoznal sem, kako je fajn, ko sem več prisoten doma. V prejšnji službi sem bil pogosto pod stresom kot projektni vodja, zato sem bil tudi doma z mislimi v službi. To je tudi Meta občutila in videla, da rabim spremembo. Lani sem službo v Ljubljani pustil in zagrabil novo priložnost. Zdaj tri dni v tednu delam, tri dni pa se ukvarjam s tistim, kar me veseli. Finančno sem šel na zelo negotovo področje, nisem vedel, kaj bo, ampak sem verjel vase, v to, da ima Gospod zame načrt, ki ga bom speljal, če bom rasel vsak dan znova. Na tej poti sem se učil, kako uravnavati svoj neuspeh. Dostikrat si ljudje postavimo blokado v glavi, kako za nekaj nismo. Saj niti nismo poskusili! Si dovolj dolgo vztrajal? Si izkrvavel do konca ali ne? Naj bo to pri športu, v odnosih, v poslu. Vedno lahko narediš še več. Takrat sem s temi spoznanji obremenjeval Meto, ji razlagal, kaj vse sem doživel, kaj me je navdihnilo ob poslušanem, ona je bila pa takrat čisto drugje, z dojenčkom … Videl sem, da se oddaljujeva, je bila kar kriza … Pošteno sva se skregala, potem pa tudi fajn pomenila. Spoznal sem, da nisem sam v tej zgodbi, ampak če moje družine ne bo, če ne bomo skupaj, je brezveze vse, kar počnem, če bom na koncu ostal sam. Seveda si želim uspeha za naju in najino družino. Verjamem, da je moč uspeti v odnosih in v poslu hkrati. Ni res, da ne moremo imeti obojega.«

Meta: »Res sem se ustrašila. V najinem odnosu prej sem vedno imela občutek, da jaz vlečem voz, da moram skoraj fizično premikat stvari, da se nekaj premakne. Tudi v duhovnosti se mi je zdelo, da sem bolj "razsvetljena" od Primoža. Ko je on začel prebirati in poslušati te nagovore, ki so se povezovali s Svetim pismom, s tem, kako smo ustvarjeni za rast, se je meni zdelo hkrati zanimivo in vznemirljivo, ko sem videla Primoževo navdušenje, po drugi strani sem se pa tudi ustrašila. Takrat sem bila na porodniški, kot mama sem želela mir in umirjenost, čas z dojenčkom, s spoznavanjem novega družinskega člana, Primož pa me je spraševal, kaj je moja strast, kaj bi jaz počela … Bala sem se, da se ne bi oddaljila, to sem mu tudi povedala, da tako ne bo šlo naprej. Menjava Primoževe službe je bil velik korak v veri za naju. Ni samoumevno, da sva se tako odločila. Moraš zbrati pogum in premoliti in to je bila skupna odločitev v veri, da ima Gospod načrt za naju. Rekla sva, če naju Bog tja kliče, morava samo narediti prvi korak, potem pa korak za korakom iti naprej. Bala sem se predvsem tega, da ne bi Primoža zaneslo v karierizem, v izpopolnjevanje samega sebe, da bi se oddaljil od najinega odnosa, od družine. Zato sva si vzela vsako jutro skupaj čas, prebrala skupaj Božjo besedo in iskala (včasih pa iskanje ni bilo potrebno) v njej odgovore na najino situacijo. Bog nama je spregovoril, kako je vera brez del mrtva, kako se je treba truditi, da stopiš iz cone udobja. Veliko stvari nama je postalo logičnih, se povezovalo z Božjo besedo. Na nežen, a hkrati zahteven način naju je Bog povabil na pot.«

Primož: »Vsak drugi dan sem bil doma v delavnici in takrat sem zjutraj lahko v šolo peljal otroke. Videl sem, kako je fajn, da sem zjutraj prisoten doma, kako otroci, Meta in jaz to rabimo. Z Meto sva skozi Božjo besedo in skozi nagovore, ki jih včasih skupaj poslušava, videla, kako je vse logično. Nama je to res zelo dragocen čas, ki ga preživiva skupaj. Pogovarjava se o idejah za moje reči in stvari so lahko bistveno drugače narejene, kot če bi se sam nekaj zaganjal v delavnici.«

Primož: Zakonci se srečujemo z istimi težavami, veš, da nisi sam. To si lahko podelimo, si pomagamo. Veliko nama pomeni, da spoznavava nove ljudi. Prej sva se držala bolj zase, zdaj pa vse bolj vidiva, da je druženje bogastvo. Od vsakega se lahko nekaj naučiš.

To sta dve sidri: vajin odnos in odnos z Bogom. Začeti dan skupaj. Hiter tempo nas posrka, hitimo v službo, šolo in si ne vzamemo tistih 5 minut zjutraj za Božjo besedo, za kratek pogovor med nama …

Primož: »Glede otrok in vzgoje sva prej tako razmišljala, da morava midva njih vzgajati, a najprej moraš vzgajati sebe. Vedno lahko samo sebe spremeniš. Otrokom skušava dati zgled. Poveva jim, niso važne ocene, važno je, da se potrudiš. Normalno je, da pride tudi slabša ocena, da nekomu nek predmet ne odgovarja, lahko je tudi učitelj razlog. Poudarek damo temu, da otroci razvijajo talente, ki jih imajo. Pogovarjamo se o tem, kaj si želijo početi, ko bodo stari 18, 20 let. Kaj si želijo početi zdaj? Nimamo za cilj samo, na katero šolo boš šel. Pomembno je, kaj bi rad v življenju počel, kaj je tvoje poslanstvo, za kaj si poklican? Če te nekaj veseli, boš to z veseljem počel, tudi šolo v tej smeri boš z veseljem obiskoval. Prevečkrat se primerjamo z drugimi. Vsi smo drugačni, vsak ima svojo zgodbo.«

Meta: »Včasih imamo starši zaradi primerjanja, pritiskov družbe prevelike želje, kaj vse bi morali otroci izkusiti, že znati, vedeti, a pomembno je, da delaš tisto, kar imaš rad. Če vzgajava sebe, če bova midva našla mir, če bova našla tistih 5 minut za Božjo besedo, za najin kratek pomenek (midva si rada podeliva, kaj naju je nagovorilo), potem je dan drugačen. Rek moli in delaj je zelo pomemben za naju, predvsem v tem smislu, da je molitev zjutraj kot duhovna hrana, to je zame duhovni zajtrk, brez katerega ne moreš dobro začeti dneva. Tudi če je to hiter zajtrk, se jaz laže umirim in s tem smo vsi, tudi otroci bolj umirjeni. Je pa izziv najti to ravnotežje vsak dan znova. Včasih nam bolje uspeva, včasih pa se pogovarjamo na »višjih frekvencah«. :) Zdaj so otroci majhni, zdaj je najina vloga predvsem to, da sva kot starša na voljo, ko nas potrebujejo. Ne, da sva njihova animatorja, da jih stalno zabavava, ampak da sva na voljo, ko vidiva, da jim je težko, ko se kaj skregajo … Med počitnicami, ki sva imela oba veliko dela, so se hudo skregali, kot se že dolgo niso, prekinila sem delo, poklicala Primoža iz delavnice in smo se ustavili za trenutek, da smo se pomenili o tem, da se skregat zna vsak, pobotat se moramo pa naučiti. To smo zvadili in so videli, da če bodo odrasli in bodo imeli svoje otroke in bodo v dobrih odnosih, bodo to lahko predali naprej. Pomembno je, da ohraniš stik z otroki in da te ne prizadene, ko začnejo najstniki odgovarjati nazaj. Takrat je dobro, da se spomniš svojih najstniških let, pa kakšno stvar preslišiš in ne vzameš vseh besed preresno.«

Prej sta omenila, da podelita svoje izkušnje tudi na zakonskih skupinah. Začenjamo novo pastoralno leto, mnogi pari še niso vključeni v zakonsko skupino. Kaj ti da zakonska skupina? 

Primož: »Sam sem imel prej strah pred drugimi kaj spregovorit … Pol leta sem se v zakonski skupini obremenjeval, kaj bom povedal, kaj, če bom »zmrznil« in bom čudno izpadel. To je bil zame trening, ker sem si sicer želel kaj povedati, a je bil strah prisoten od začetka. Zakonci se srečujemo z istimi težavami, veš, da nisi sam, da se drugim dogajajo podobne stvari in da si to lahko podelimo, si pomagamo med sabo. Veliko nama pomeni, da spoznavava nove ljudi. Prej sva bila bolj zaprta, sva se držala bolj zase, zdaj pa vse bolj vidiva, da je to samo bogastvo. Od vsakega se lahko nekaj naučiš. Ko misliš, da že vse veš, si si že zaprl možnost za rast. Mavrica tega stvarstva je, da smo si ljudje različni in se lahko bogatimo. Povezovanje je zelo pomembno in v zakonski skupini si podajamo izkušnje, se spodbujamo, opogumljamo drug drugega. To rabimo v današnjem svetu. Negativnih novic je preveč, ukvarjajmo se s tistim, kar smo sposobni pri sebi spremeniti in narediti in da širimo upanje v ta svet. Začnemo pa lahko samo pri sebi. Na seminarjih, kjer je še večja skupina ljudi, je pa še toliko bolj pestro.«

Meta: »Za tiste, ki se še odločajo za zakonsko skupino, naj povem, da sva šla midva dvakrat (vmes smo se preselili) v povsem neznano okolje, nikogar nisva poznala, ampak smo res postali prijatelji, ki si zaupamo, ki si pomagamo v čisto konkretnih, praktičnih stvareh, hkrati pa skupaj rastemo v veri. Skoraj vedno, ko greva na zakonsko skupino, sva utrujena, nama je odveč, veliko bolj nujnih stvari imava, vedno se najde nek izgovor ali zavora, a v več kot 12 letih nama še nikoli ni bilo žal, da sva šla na zakonsko skupino. Čisto vedno se splača in je vredno iti: za naju.«

Primož: »S tem, ko misliš, da drugim nimaš kaj dati, osiromašiš druge za to, kar je Bog vate položil in tega se ne sme delati, to je greh.«

Meta: »Ravno pred časom sva brala priliko o talentih. Sva rekla: enemu je dal Bog en talent, drugemu dva, tretjemu pet, nihče ni ostal brez. Čisto vsak človek je tu na svetu z nekim razlogom, namenom in vsak lahko nekaj dá temu svetu in drug drugemu.«

Zakonca Halas bosta z nami tudi v oktobru, ko bomo z njima govorili o knjigi Svetost zakona.

Meta: »Mene je najbolj nagovoril podnaslov te knjige: »Kaj če je Bog ustvaril zakon bolj za svetost kot za srečo?« To je provokativna misel, ker si morda predstavljamo svetost kot nekaj resnega, nekaj v oltarju tam zgoraj, z zelo pobožnim obrazom, v resnici pa se svetost in sreča tako ujemata in je svetost veliko več kot sreča v zakonu. Zakonca sva drug drugemu poslana, da se spodbujava na tej poti svetosti.«

Primož: »Zame so svetost dejanja v vsakdanjem življenju, tista prava, ki se ti jih včasih ne da narediti in bi rajši izbral kaj bolj udobnega. Prav je, greš po poti, ki je strma, ožja in naporna, sta pa rezultat in razgled veliko lepša, ko prideš na vrh.«