»Če bi imeli danes Kekca na šoli, bi imel sigurno odločbo, pa Mojca in Rožle tudi!«

Svetovalnica | 01.09.2022, 11:43 Mirjam Judež

Začelo se je novo veroučno leto, šolska vrata so se odprla, mi pa smo odprli več z vzgojo in izobraževanjem povezanih vprašanj. Kako odgovoriti na strah ob prvem šolskem dnevu in ali je ob spodbudi prvošolcem na mestu tudi poštena ocena: šola ni igralnica, ampak se bo potrebno tudi potruditi in delati? Gostja Svetovalnice je bila socialna pedagoginja mag. Darja Barborič Vesel. Seveda na daljavo, ker je ob 8. uri njeno mesto v šoli. Z njo se je pogovarjal Blaž Lesnik.

1. september je zahteven dan, ki prinaša vrsto pričakovanj, tudi strahov. Družinski terapevt Miha Ruparčič je pred dnevi omenil težavo, da starši pogosto ne naredimo prostora za otroško stisko, ki jo prinaša vstop v šolo in da jo je prav vzeti resno.

»Temu bi zelo pritrdila. Prvi šolski dan je čaroben dan, dan popolne intenzivnosti, sploh za prvošolce in dijake, ki vstopajo v srednjo šolo. Za otroke in najstnike je to prelomnica. Kot vsak začetek je lahko čaroben, krasen, poln izzivov, želja, hkrati pa te tudi malo stisne. Ne vem, če bo tako, kot sem si želel. Bom zmogel? Bo šlo? Kakšni bodo sošolci, me bodo sprejeli? Kakšni bodo učitelji? Bom zmogel program? Tu je veliko stvari. Emocije so zelo intenzivne, veliko jih je, misli poskušajo te občutke miriti … Vloga staršev, starih staršev je, da otroka slišimo, mu damo prostor, da se izrazi in ga v tem, kar pove, podpremo. Da ne rečemo samo: Vse bo v redu, nič ne bo hudega, temveč tudi: Če bo hudo, bo minilo, verjamem, da bo šlo, če kaj rabiš, ti bomo pomagali, vidi lepe stvari, se bo pa treba potrudit. Šola ni igralnica, v šolo ne pridemo (samo), da se bomo fajn imeli. Poskusimo biti realni. Če delamo samo abstraktno predstavo, da bo vse super, potem se otrok ne more obrniti name, kadar ni, ker bo imel občutek, da ni izpolnil naših pričakovanj.«

To, da nam mora biti vedno fajn, je izjemno zahtevna pozicija za odrasle in otroke. Tudi če hodim v službo, se ne morem kar naprej zabavati. To ni realno. Otrokom naredimo hudo stisko, ko rečemo: imej se fajn, kot da je vse namenjeno zabavi, v resnici pa marsikaj hočemo od njih. In potem izrazimo jasno razočaranje, ko ne opravljajo svojih dolžnosti.

Otrok ima lahko veliko strahov in stisk v šoli …

»Vzgojna funkcija in naloga šole je, da predstavlja za otroka določene izzive, frustracije na učnem področju in področju medosebnih odnosov. Ko smo se lani pogovarjali z devetošolci, ko so odhajali, smo govorili o tem, kako smo se zabavali, je bilo luštno, pa tudi o tem, kako dragoceno je, da smo jih pospremili čez njihove stiske, frustracije. Na teh poteh jih spremljamo, jim pomagamo, smo opora pri tem, ko jih premagujejo. In starši enako. Tako je vsak otrok skoraj nepremagljiv.«

Kako odgovoriti na medvrstniško nasilje, ustrahovanje?

»Medvrstniško nasilje je del odnosov na šoli, del odraščanja. Tekom šolanja velik del otrok doživi občutke, da niso sprejeti, jim ni ok, se ne počutijo dobro, težko vstopijo v razred. Teh otrok je mnogo več kot mi mislimo, da jih je. V večini primerov se razreši ne da bi v šoli ali starši veliko vedeli o tem. To je razvojna stiska, ki jo otroci, ki so dobro opremljeni iz družinskih, šolskih odnosov, zmerno inteligentni, z dobrimi izkušnjami (se jim je že marsikaj zgodilo v življenju), dobro prestanejo. Ugotovijo, da je neka skupina do njih neprijazna, zato se obrnejo drugam, začnejo sklepati nova prijateljstva. Zdrav, običajen otrok bo najprej poskusil to rešiti sam. Danes imamo vse več otrok, ki sami ne poskusijo ničesar in se takoj obrnejo na starše. Da gre za »disfunkcionalne« otroke, je premočna beseda, toda tu gre res za preveliko zaščitništvo staršev, ki je prišlo do točke, da otrok sploh ne poskuša ničesar rešiti sam. Vedno je najbolje, da otrok težave rešuje sam. Ko se otrok obrne na starše, ga vzamemo resno, poslušamo, poskusimo ugotoviti, kaj je problem. V kolikšni meri je težava v tem, kako otrok postopa in kako okolica odgovarja na to? V šolah je vse več otrok, ki imajo vase implementirano idejo, da kot si jaz želim, tako je prav in tako se mora zgoditi. Če imamo v razredu tretjino takih otrok, bomo imeli hude težave, ker vsak hoče po svoje. Kadar starši slišimo, da se otrok ne znajde, je prav, da povprašamo, kakšna je zgodba, naj opiše. Reče: »Noben me ne mara.« Vprašamo: »Kako je to videti?« »Vsi se spravljajo name.« »Kako je to videti? Kaj pa ti narediš pred tem?« Z otrokom se resno pogovarjamo, kako vsa stvar izgleda in iščemo rešitve skupaj z otrokom. »Kaj misliš, da bi pomagalo?« Z njihove strani pridejo najboljše ideje, možnosti, če jim pustimo ta prostor. Starši smo tu najboljši sogovorniki. Najprej moramo pa starši sami to predihati, se umiriti, da ne gremo kot levi in levinje urejati stvari za našega otroka, ampak da jih poslušamo, kaj je težava in kje vidijo rešitve. Naših rešitev ne morejo udejanjiti.«

Kar se hrane tiče, me skrbi, da so otroci pripravljeni jesti tako malo stvari, da so lačni. In potem jejo le tisto, kar želijo. Jaz si lahko želim jesti čips vsak dan, rabim pa tudi juho, zelenjavo. Ta del tu manjka. Razumem, da starši mogoče niso tisti, ki bi vzgajali, fino bi pa bilo, da bi dovolili, da ta del opravi šola.

Tudi starši imamo lahko vrsto strahov. Če s temi strahovi pristopimo k otroku, verjetno to ni pravšnje izhodišče …

»Strah je del starševstva. Naši otroci so najdragocenejše, kar imamo. Radi bi jih zaščitili. S tem je povezana skrb in strah do otrok, hkrati pa oboje otrokom sporoča tudi to, da jim na nek način ne zaupamo. Tudi starši moramo upravljati s svojim strahom. Cela družba je usmerjena v to, da naredimo tisto, kar čutite (čutimo), da je za nas najboljše. To sploh ni nujno tisto, kar je res najboljše. Včasih smo pozabili na razliko med željo in potrebo.«

Jože poudari, da so včasih otrokom jasno povedali, kaj so njihove dolžnosti, ne le pravice. In to raste skupaj z njimi. Ko se želijo zaposliti, to, da nadrejeni od njega nekaj zahteva, doživljajo kot pritisk nanje.

»Nimam ugovora. V resnici je to, da nam mora biti vedno fajn, izjemno zahtevna pozicija za odrasle in otroke. Tudi če hodim v službo, se ne morem kar naprej zabavati. To ni realno. Otrokom naredimo hudo stisko, ko rečemo, imej se fajn, delamo na površini, kot da je vse namenjeno zabavi, v resnici pa marsikaj hočemo od njih, potem pa izrazimo tudi jasno razočaranje, ko ne opravljajo svojih dolžnosti. Nismo pa jih niti podučili in pripravili, da dolžnosti obstajajo in da jih je treba izpolniti. Tu so starši v protislovju, ker nočejo biti zoprni in reči: »Daj pospravi za sabo stvari!«, potem pa, ko niso pospravljene, očitajo, da imajo štalo v sobi. Otroci so zmedeni. V šoli počnemo enako. Smo super, prijazna šola, vse bo krasno, vmes se bomo pa še kaj naučili. Nič vmes, mi se bomo kar učili. Potem so otroci zmedeni, v psihologiji otroka pa je, da je z njimi nekaj narobe, ko trčijo v neskladje pričakovanj okolja in svoje zaznave. Prvi občutek je, nekaj je narobe z mano in potem reagirajo na zelo različne načine.«

Danes imamo vse več otrok, ki sami ne poskusijo rešiti ničesar in se takoj obrnejo na starše. Da gre za »disfunkcionalne« otroke, je premočna beseda, toda tu gre res za preveliko zaščitništvo staršev, ki je prišlo do točke, da otrok sploh ne poskuša česa rešiti sam. Vedno je najbolje, da otrok težave rešuje sam. 

Dragica izpostavi šolsko prehrano in izbirčnost otrok.

»Super bi bilo, če bi cenili sistem, ki ga imamo v Sloveniji in ni najbolj splošen v Evropi in po svetu. Doma imajo otroci topel obrok, možnost malice in še hrane vmes. Hrana je ali ni kakovostna, trudimo se vsi, da bi bila. Žalosti me, da nimamo toliko odnosa do hrane, da ne bi šla v odpad. Kar gledam zadnja leta v šoli, je zadrega, da so otroci od doma vajeni jesti relativno malo stvari, kar povzroči hudo anomalijo: v šoli imamo zato lačne otroke. Otrok mora zato, da bo lahko funkcioniral v šoli, biti naspan, nahranjen in rabi solidno dozo gibanja, ki jo je dobil doma prejšnjo popoldne. Šola ni namenjena samo tekanju. Žalostno je, da otroci doživijo največ gibanja v šoli. Kar se hrane tiče, me skrbi, da so otroci pripravljeni jesti tako malo stvari, da so lačni. In potem jejo le tisto, kar želijo. Jaz si lahko želim jesti čips vsak dan, rabim pa tudi juho, zelenjavo. Ta del tu manjka. Razumem, da starši mogoče niso tisti, ki bi vzgajali, fino bi pa bilo, da bi dovolili, da ta del opravi šola. Mi smo zmožni reči, tako je, otroci bodo to povzeli. Naj nam starši zaupajo, da delamo v dobro otrok in ne bo nič hudega, če bo otrok pojedel špinačo. Naj ne nosijo svojih stvari v šolo. Vidim težavo, da starši in družba (starši so produkt družbe) hočejo otroku »olajšati« življenje in na prezaščitniški način s svojimi dejanji otroka v šoli prikrajšajo za množico izkušenj, ki bi mu v življenju koristile.«

Miha sprašuje, če je v zadnjih letih res tak porast otrok s posebnimi potrebami. Število odločb narašča.

»Če gledamo otroka slehernika, je vsak otrok poseben. Vsakemu gre na nekaterih področjih bolje, drugje slabše. Kot družba smo zmožni in pri volji odgovoriti na velik del posebnosti otrok. Kot družba si to očitno lahko privoščimo, da imamo 10 % otrok z odločbo. To ne pomeni, da imamo 10 % prizadetih ali ima resne primanjkljaje. Drznem si reči, da je otrok z resnimi primanjkljaji približno toliko, kot jih je kadarkoli v zgodovini bilo. Gre pa za spremembo kriterija. Če berete Jurčiča, Visoško kroniko ..., boste videli, da je bilo posebnih otrok vedno dovolj. Če bi imeli danes Kekca na šoli, bi imel sigurno odločbo, pa Mojca in Rožle tudi. Ampak takrat se to ni razumelo kot nekaj, s čemer se bomo ukvarjali na nivoju dodatne strokovne pomoči, danes pa to počnemo. Mislim, da z otroki ni popolnoma nič resnega narobe, le kriterije smo spremenili.«

Vidim težavo, da starši in družba (starši pa so produkt družbe) hočejo otroku »olajšati« življenje in na prezaščitniški način s svojimi dejanji otroka v šoli prikrajšajo za množico izkušenj, ki bi mu v življenju koristile.

Če pomislimo na disleksijo, ki je včasih nismo poznali. Danes je takim otrokom mogoče pomagati, jo pravočasno prepoznati. Včasih so bile te stiske res velike.

»To, da imamo kot družba možnost pomagati otrokom in jih nekako naučiti, da iz svojih posebnosti naredijo nekaj dobrega, je super. Treba pa je biti izredno previden, kadar iz teh posebnosti pridemo na prilagoditve in olajševalne okoliščine. Kjer začnemo prilagajati celoten pouk teh posebnim otrokom, se šola razvodeni in pade. Tudi tem posebnim otrokom to ne pomaga. Otrok z disleksijo bo imel neko prednost, da se z njim dela, če pa se mu v neskončnost prilagajajo materiali, pa ne, ker še vedno ne bo zmožen delati v realni službi. Še bolj se to vidi pri vedenjsko težavnih otrocih. Ta otrok potrebuje (ali ne, lahko ga pustimo pri miru) obravnavo, ki mu lahko koristi, da najde drugačne načine vedenja, mora pa biti jasno, da se to od njega pričakuje. Ne da bomo zdaj prilagajali način dela vsaki specifiki. Da bi to lahko naredili, rabimo kredibilnega učitelja, ki ima pristojnost, avtoriteto v razredu. Naša šolska oblast, zakonodaja učitelju namensko jemlje pristojnost, zato se lahko zgodi, da bo šola prej ali slej padla, saj šola stoji na učitelju. Večina učiteljev dela dobro, se trudi. Čas bi bil, da se nas tu podpre in nam zaupa, da ne delamo v škodo otrok, tudi če je otroku kdaj stvar zahtevna.«