Naravna lepota je nekaj, česar ni
Slovenci po svetu | 22.08.2022, 12:23 Matjaž Merljak
To je le eno od sporočil predstave Jeklene magnolije, s katero je to poletje v Sloveniji gostovala Gledališka skupina društva Slovenska pristava iz Buenos Airesa. Z Maručo Zurc, Milošem Mavričem, Adrianom Gaserjem, Andrejko Puntar, Viki Sela in Eriko Čeč sem se pogovarjal za oddajo Slovencem po svetu in domovini.
Jeklene magnolije so v domači dvorani v Kastelarju premierno uprizorili in dvakrat ponovili leta 2016. Z njo naj bi v Slovenijo prišli leta 2020, a zaradi pandemije ni bilo mogoče, so pa lani nastopili pri rojakih v Mendozi. Dolgo načrtovana turneja je obsegala šest ponovitev igre, in sicer v Šentrupertu na Dolenjskem, v Šentvidu v Ljubljani, v Tuhinju, Adergasu, Šentjoštu nad Horjulom in v Škofji Loki. Povsod so doživeli topel in srečen sprejem. Ljudje so se na glas nasmejali v humornih delih igre, ob resnih pa potočili tudi kakšno solzo. Vsi pa so nastopajočim izrekli priznanje za odlično podajanje v slovenskem jeziku. Po vrnitvi domov jih čaka še zaključna predstava v Lanusu v Slovenski vasi v Buenos Airesu.
Slovenska pristava je eden od šestih slovenskih domov v Buenos Airesu, kjer imajo sobotno šolo, pevsko, folklorno in mladinsko skupino, pa tudi gledališko. Režiserka predstave in tudi seveda ena od igralk (Shelbyina mama) pri Jeklenih magnolijah je Maruša Zurc. Poleg nje so bili moji sogovorniki tudi Miloš Mavrič (prišepetovalec in pomočnik pri postavljanju scenografije), Adrian Gaser (zvok in luči), Andrejka Puntar (Shelby), Viki Selan (Anelle) in Erika Čeč (prišepetavanje, maskiranje in pričeske). Prisluhnite pogovoru
Predstava prikazuje dogajanje v frizerskem salonu ter prepleta tri življenjske situacije: poroko, rojstvo in smrt. Ves čas pa se odkrivajo tudi značaji in različne stvari iz preteklosti zelo različnih in posebnih žensk. Vse to pred igralca postavlja tudi ne malo vprašanj.
So eni od prvih, ki so pripravili tudi argentinske podnapise, tako da so jih lahko spremljale tudi osebe, ki so poročene s Slovenci ali pa znanci iz njihovih služb in iz argentinske skupnosti.
Andrejka Puntar je sprva sodelovala v gledališki skupini v San Justu, vesela je, da so jo po poroki dobro sprejeli tudi v Karapačaju. Tudi Viki Selan nastopa že od malega in ji zelo veliko pomeni, da lahko nastopa v slovenskem jeziku, ker je to del njene osebnosti. Erika Čeč sodeluje pri mladinski organizaciji, kjer vsako leto za mladinski dan na oder postavijo eno predstavo, za katero tudi sami napišejo besedilo.
Maruča Zurc je dejala, da je za igranje nekoliko težje dobiti moške (saj imajo zaradi drugih obveznosti – tudi v slovenski skupnosti – manj časa), sploh ker so slovenske igre z več moškimi vlogami kot ženskimi, a jo veseli, da se mladi pridružijo gledališki skupini – treba jih je le znati na pravi način vključiti. Miloš Mavrič je tudi začel nastopati zgodaj, prve izkušnje so bile v misijonskem zavodu v šoli, to gostovanje v Sloveniji zanj ni bilo prvo. Adrian Gaser se je tudi preiskusil na odru, zdaj pa je že nekaj časa član skuine Audio Pristava, ki sicer deluje že več kot 15 let in to ne le v domačem slovenskem domu, ampak vseh večjih slovenskih dogodkih.
Stranke v frizerskem salonu med urejanjem zunanjosti razgaljajo svoja čustva in razkrivajo težave, upe in strahove, s katerimi se soočajo.
Vsem nastopajočim in pomočnikom veliko pomeni, da so lahko gostovali v Sloveniji, ker je to domovina njihovih staršev in starih staršev, o kateri so se učili doma in v šolah. Tu se počutijo doma. Tudi vsak, ki prvič pride v Slovenijo, mu je tu domače, varno. Navdušeni so nad lepoto dežele, nad na novo pridobljenimi prijatelji in znanci.