Bodo župnišča postala »hiše strahov«?

Spoznanje več | 16.08.2022, 13:55 Rok Mihevc

Smo v času, ko se duhovniki, ki so bili prestavljeni, znajdejo na novih delovnih mestih. Z duhovniškimi premestitvami se nekateri sploh ne morejo pomiriti, tako verniki kot duhovniki. Kaj ni to del duhovniškega poslanstva, smo se s p. Brankom Cestnikom vprašali v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, pa tudi o nevarnosti, da bodo župnišča s pomanjkanjem duhovnikom vedno bolj postajala »hiše strahov«.

Na Hrvaškem so duhovnika celo zazidali v cerkev ...

P. Cestnik občuduje tako ene kot druge. »Tistim, ki z lahkoto gredo drugam, se vedno poklonim, prav tako se poklonim tudi tistim, ki so dolgo v eni skupnosti, jih ta vzljubi in z njimi raste.« Ob tem se duhovito spomni, kako so pred več kot 20 leti v Podravinji na Hrvaškem duhovnika celo zazidali v cerkev, da ne bi šel iz njihove fare. »Ker ljudje se navežejo na duhovnika, so mu hvaležni, okoli njega se ustvari skupnost in ta tako težko sprejme, da gre drugam. Sploh če je ta duhovnik sposoben in ima mnoge darove. Je kot animator in sinteza skupnosti.«

Zelo pomembno je, da v tem trenutku razvijejo pravi čut za Cerkev. Da ne gre samo za našo župnijo in za naš turn, ampak gre za celo Cerkev. Da ne razmišljamo samo kot župljani, ampak tudi kot škofljani.

»Ne gre samo za naš turn, ampak za celo Cerkev.«

Po drugi strani so duhovniki, ki dolgo ostanejo na župniji, zlasti na Štajerskem se zadnja leta ni veliko premeščalo, je pojasnil Cestnik »Imamo duhovnike, ki so tudi čez 40 let na župniji in si težko predstavljamo, kako bo, ko njih ne bo ali ko bodo morali iti. Ljudje ves čas trepetajo, zelo pomembno pa je, da v tem trenutku razvijejo »senso ecclesia«, se pravi čut za Cerkev. Da ne gre samo za našo župnijo in za naš turn, ampak gre za celo Cerkev. Da ne razmišljamo samo kot župljani, ampak tudi kot škofljani. Da vidimo širšo sliko. Včasih vidim, da ljudje te nimajo, da se jim zdi, da tisto, kar imajo, je njihovo in nočejo videti, da so potrebe po duhovnikih tudi v sosednji župniji in dekaniji. In da je treba razporediti moči. Tudi katoliški mediji imate to nalogo, da to širšo sliko stanja Cerkve daste ljudem, da se naučijo razmišljati, ne samo kot župljani, ampak tudi kot škofljani in kot slovenski katoličani, da čutijo ta trenutek celotne Cerkev.«

Župnijska pisarna kot dvorana z župnikovim tronom

Večji problem gotovo je, ko neka župnija izve, da njihovega župnika več ne bo, ne bo pa niti zamenjave ... »To je res zelo hudo, zlasti v večjih župnijah ali tistih, ki so dale duhovne poklice in se čuti, da bi moralo biti ravno za njih poskrbljeno. Ljudje se počutijo tudi oropane in užaloščene. Postane celo tveganje, da bodo nehali hoditi k maši, da drugam ne bodo hodili.« Ob tem začenjajo posledično župnišča samevati, Cestnik pa opozarja, da bi morali nujno ravno zato imeti program za njih. »Župnišča ne smejo biti hiše strahov. Tudi če duhovnika ni, mora župnišče dati nekaj od sebe.« Ob tem omenja primere dobre prakse iz tujine, ko prostovoljno župljani dežurajo v pisarnah in so tako župnišča kot cerkve odprte. »Mi župnijske pisarne razumemo kot dvorana z župnikovim tronom. Mislimo si, »kdo bo sedel na župnikovem tronu, ko župnika ne bo? Nihče.« Zato moramo najti način, da bo poleg župnišča odprta tudi cerkev.«

Na koliko let naj bo menjava?

Prestavitve bodo burile duhove in govorice vedno. Kaj meni sam, na koliko let bi se morali menjati duhovniki oz. ali se sploh morajo? »Tu so različne interpretacije. Enkrat mi je italijanski duhovnik rekel, duhovnik mora živeti in rasti s skupnostjo, da pa rasteš z njo, deset let ni dovolj. Da nisi prišel oddelati samo nekaj let, potem pa greš na drugo delovišče, ampak da živiš z ljudmi. Po drugi strani so tisti, ki pravijo, da bi se morali menjati vsakih osem let. Tudi v politiki imamo štiriletne mandate, to je obdobje, ko se da nekaj narediti. Potem pa bi se menjali, da se preveč ne navadijo, da je tudi za njih dobro, da pridejo v okolje, v katerem se na novo nekaj naučijo. Tudi škofje vidijo, da so nekateri duhovniki zelo dinamični za te stvari, kakšni pa tudi ne. Tudi spoštuje tistega, ki je rad dolgo na eni župniji in ga pusti. Onega, ki mu ni tako težko iti, pa ga bo večkrat menjal in pošiljal naokoli. Eno in drugo je možno in dobro. Ne moremo reči, da je en sistem boljši od drugega.«

Mi župnijske pisarne razumemo kot dvorana z župnikovim tronom. Mislimo si, »kdo bo sedel na župnikovem tronu, ko župnika ne bo? Nihče.«

Kaj pa želje vernikov?

Kaj pa verniki, naj vse samo sprejmejo ali imajo lahko kašne sugestije in želje? »Živimo sinodalno Cerkev in dejansko bi moralo postati pravilo, da verniki razpravljajo. Tu je seveda spet druga nevarnost, da nikoli ne bomo prišli do rešitve. Če bi vprašali, da kakšen duhovnik bi pa vam bil všeč, je konec razprave, ker nikoli ne bi prišli do takšnega idealnega duhovnika. V katoliški tradiciji je, da škof, ki se ozira na mnenje vernikov, skupaj s svetovalci določi, kam bo koga postavil. V evangeličanski pa npr. »končni štempelj« da ljudstvo. Se pa naj bi v dobi sinode bolj izpostavil ta vidik in ljudje bodo morali z neko večjo samozavestjo sprejemati odgovornosti za svojo župnijo in tudi sodelovati pri odločitvah.«