Duhovne vaje niso le za birmance in bodoče duhovnike

Svetovalnica | 07.06.2022, 13:52 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo govorili o pomenu duhovnega poglabljanja in iskanja stika z Bogom. Poletje je pred vrati in možnosti različnih duhovnih vaj je veliko. Zakaj je dobro poskrbeti tudi za duhovni odmik? Z nami je bil jezuit p. Janez Poljanšek. Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Poleti je odločitev za iskanje stika z Bogom nekoliko lažja, ker je časa več, predvsem pa je ponudbe res ogromno. Zakaj se odločiti za duhovne vaje?

»Bog hrepeni po nas, želi biti z nami, uživati v naši družbi, mi pa imamo težavo uživati v Božji družbi, ker smo raztreseni, ker imamo toliko stvari, ki nas razbijajo, raztresajo. Duhovne vaje so način, kako se bolj povežemo z Bogom, kako smo bližje Bogu. Kot vsak potrebne vaje na področju športa, glasbe, da lahko napreduje, raste, so tudi na področju duhovnega življenja potrebne vaje. Brez vaj nazadujemo, samo z vajami lahko rastemo. Na duhovnem področju pa še posebej. So duhovne vaje za začetnike in take, ki so že napredovali.«

Kako začutimo ta napredek v duhovnem smislu?

»Ko nekdo kuri ogenj in nalaga nanj vlažen les, se vse kadi, kašlja, dim mu gre v nos. Ko ogenj zagori, ko so polena že žareča, je pa prijetno. Podobno je v duhovnem življenju. Na začetku ima človek težave, da se umiri, boji se tišine, ker se duhovne vaje opravljajo v ozračju tišine, težko se osredotoči na stvar, ki jo dela, počasi pa postaja mojster v molitvi. Duhovne vaje so v glavnem molitev. Če človek moli, potem dá Bog tudi neko kakovost molitvi, če pa ne moli, ne dela vaj, pa ne bo nič. Treba je začeti! Človek potrebuje nekoga, ki ga uvaja, ga spremlja, daje vaje, kot npr. v telovadnici trener.«

Na poti so razne ovire, je tolažba, je potrtost, so strahovi, a če človek vztraja, lahko naredi tudi kakšno izbiro, življenjsko odločitev. Molitev pelje do odločitev.

Te vaje so različne, kot je različna tudi ponudba poleti: za različne skupine, različne oblike, način, program dela. Ni samo tišina tista, ki se je ljudje bojimo, morda je tu skrb tudi ta, kako svoje osebne stvari deliti z drugimi, ki jih ne poznamo.

»Obstajajo različne duhovne vaje za različne starosti, različne skupine. Poznamo mladinske, birmanske duhovne vaje, kjer je veliko govorjenja, petja, pogovorov. Potem so duhovne vaje za zakonce, družine, starejše. Je pa tudi posebna kategorija: duhovne vaje v tišini. Ljudje, ki že imajo izkušnjo duhovnih vaj, kjer je več pogovora, si želijo tudi tišine. V Sloveniji imamo ponudbo 5-, 8-dnevnih duhovnih vaj v tišini, tudi 30 dnevnih, kjer ljudje lahko dolgo časa ostajajo v molitvi in tišini. Kjer so vaje bolj zahtevne, gredo bolj v globine, tam je več sadu.«

Ko se ljudje prijavijo na duhovne vaje, pride pogosto nekaj dni prej do odpovedi (bolezen, izgovor in skušnjave). To je treba premagati, potem pa človek vidi, da je bil to bolj strah kot kaj drugega. Mi prav zato včasih nekaj dni pred začetkom programa napišemo: Prišle bodo skušnjave, bodite pozorni na to, da ne boste obupali.

Kakšne sadove prinašajo duhovne vaje v tišini?

»Prvi sad je lahko že spreobrnjenje, skesanost, ki jo človek doživi. V začetku dajemo ponavadi vaje, ki peljejo v spreobrnjenje. Še prej je potrebno spoznati in moliti ob nekem temelju, spoznati pravo podobo Boga, ki se razodeva po Božji besedi, posebej psalmi in drugi odlomki, ki razodevajo Boga, ki je usmiljen in dober. Človek najprej moli ob tem, se zaveda, da je ustvarjen, ljubljen, dragocen, potem pa gleda, kako sam odgovarja na to ustvarjenost in ljubljenost. Spozna svoj greh, pride do očiščenja in veselja, da smo odrešeni. Hvaležnost odrešenja je prva stopnja duhovnih vaj. Potem pa rad spoznal tistega, ki ga je odrešil, to je Jezus Kristus. V nadaljevanju človek moli ob evangelijih, od Jezusovega rojstva naprej do njegovega trpljenja in vstajenja. To je nek proces duhovnih vaj. Tako raste. Najprej se osvobodi sebičnih želja in zagledanosti vase, čuti, da je ljubljen, sprejet, odrešen, potem pa želi hoditi za Jezusom kot apostoli. Na tej poti so razne ovire, je tolažba, je potrtost, so strahovi, a če vztraja, lahko naredi tudi kakšno izbiro, življenjsko odločitev. Študentje se odločijo za poroko, duhovništvo, redovništvo, tu pa so tudi manjše izbire, ko skušamo urediti svoje življenje, izberemo kakšno poslanstvo v Cerkvi, v poklicnem življenju … Molitev pelje do nekih odločitev. Pomembno je, da v življenju delamo dobre izbire.«

Oblik duhovnih vaj je veliko. Kaj bi rekli nekomu, ki okleva? Kako bi ga spodbudili za program duhovnega poglabljanja?

»Predvsem naj se ne boji. Vsaka stvar je na začetku tuja, a ko se vržeš v to, si zadovoljen, da si premagal začetni strah. Dobro je, da človek, ki še ni bil na duhovnih vajah, izbere program za začetnika, kakšno uvajanje v molitev. Obstajajo programi, kako slišati, poslušati Boga. Človek se uči moliti, meditirati, se uvaja v tišino. Takšni programi so pomoč za bolj intenzivne, daljše duhovne vaje. Ko se ljudje že prijavijo na program, pride pogosto nekaj dni prej kakšna bolezen, izgovor in skušnjave, pa pokličejo ali pišejo, da jih ne bo. To je treba premagati, potem pa človek vidi, da je bil to bolj strah kot kaj drugega. Mi včasih nekaj dni pred začetkom programa napišemo: Prišle bodo skušnjave, bodite pozorni na to, da ne boste obupali.«

Težko je vstopati v neznano …

»Lahko pomaga, da človek kaj vpraša, kaj več izve o samem programu ali duhovnih vajah. Tudi to poruši kakšen predsodek. Ljudje pogosto mislijo, da so duhovne vaje za tiste, ki postanejo duhovniki in potem se bojijo. Duhovne vaje prilagojene času, izobrazbi, starosti in vsak lahko najde nek sad v tem, pomoč za bolj kakovostno življenje. Ne gre za to, da samo delam duhovne vaje, ampak nam duhovne vaje pomagajo bolj bogato živeti z Bogom in z ljudmi, bližnjimi.«

Bi lahko rekli, da je tudi duhovno branje oblika duhovnega poglabljanja? Bi lahko to primerjali z duhovnimi vajami, če taka besedila redno prebiramo?

»Branje kakovostne literature, tudi duhovne, je zelo v pomoč, ker se tam srečamo z ljudmi, avtorji, ki so pisali. Preko branja njihove literature na nek način z njimi lahko postanemo prijatelji, oni pa so lahko naši duhovni spremljevalci. »Moji« avtorji (nekateri) so že pokojni: Dostojevski, puščavniki … Ti so pisali že pred stoletji in s tem se hranim. Ponekod je zgodba, roman ali samo preprost, modrostni izrek iz puščave in lahko živiš en mesec, par let let samo ob premišljevanju tega izreka. Taka razodeta modrost, dana od Boga, pomaga, človeka razveseli in ga izziva.«

V zadnjih letih se uveljavljajo duhovne vaje posebej za moške in posebej za ženske.

»Drži. To so zelo bogate duhovne vaje, ker se moški bolj odprejo med seboj, se lažje pogovorijo, si zaupajo in so potem boljši možje in očetje v svoji družini. Podobno za ženske v našem Ignacijevem domu duhovnosti ponujamo odmik za ženske. To je razveseljivo, da nastajajo novi programi.«

Kako težko je vstopiti v tišino tistim, ki še niso imeli te izkušnje, in jih je strah, kako bodo zmogli ves čas preživeti v tišini?

»Na začetku se bojijo, ko že imajo izkušnjo duhovnih vaj v tišini, pa kar hrepenijo po njih in jih moti, če je na duhovnih vajah govorjenje in klepetanje. Ljudi ni treba zjutraj pozdravljati, da ohranjamo stik z Bogom. Če je raztresenost, smo na vseh straneh. S tišino spodbujamo osredotočenost.«

Ob vrnitvi v vsakdanje življenje se tisto, kar smo doživeli na duhovnih vajah, nekaj časa obdrži, potem pa hitro spet pademo v stari ritem …

»Pomembno je ohranjati sadove duhovnih vaj, predvsem tiste, najbolj pomembne. To delamo z vajo, ki ji rečemo izpraševanje vesti. Enkrat do dvakrat na dan se spomnimo na sadove duh vaj, hkrati pa gojimo pozornost na to, kar se tisti dan dogaja v mislih, čustvih, besedah, dejanjih. Neko duhovno higieno ohranjamo z vajami, kratkimi pozornosti, molitvijo, opazovanjem, kako je Bog delal v tistem dnevu, izrazimo hvaležnost in prošnjo za odpuščanje, za tisto, kar smo opuščali, ker smo grešili. To so najbolj vsakdanje kratke vaje, ki ohranjajo sadove. Sadove ohranjajo tudi duhovne vaje v vsakdanjem življenju, ki potekajo skoraj celo leto. Tam si človek skoraj vsak dan vzame pol ure za molitev. S pomočjo skupine, duhovnega spremljanja povezuje bolj tisto, kar živi vsak dan. Prednost je, da se duhovna prenova dogaja vsak dan. Morda so sadovi takih duhovnih vaj še večji. Spodbuda skupine, duhovnega spremljevalca, to ljudje zelo cenijo.«

Družina vsako leto zbere ponudbo duhovnih vaj. Več lahko preberete tukaj.