FOTO: V Trstu so se poslovili od očaka in narodnjaka Borisa Pahorja

Novice | 07.06.2022, 14:17 Alen Salihović Slovenska tiskovna agencija

Na tržaškem pokopališču pri sv. Ani so se dopoldne poslovili od pisatelja in akademika Borisa Pahorja, ki je v 109. letu starosti preminil na svojem domu v Trstu prejšnji ponedeljek. Na pogrebni slovesnosti, ki so se je udeležili številni predstavniki javnega in kulturnega življenja se je zbralo veliko ljudi. Pogrebno mašo je daroval škofov vikar za Slovence v Gorici Karlo Bolčina. V pridigi je dejal, da je Boris Pahor vse življenje pisal in govoril o svojem razočaranju in obenem upanju, o trpljenju in obenem odrešenju, o grenkobi in obenem tolažbi.

Dolga vrsta Pahorjevih rojakov z obeh strani meje se je pisatelju prišla poklonit že zjutraj z vpisom v žalno knjigo in poklonom pred pokojnikovo krsto. Med drugimi so pogrebnim slovesnostim prisostvovali minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar in ministrica za kulturo Asta Vrečko.

Prav tako je bilo opaziti številne vidne predstavnike javnega življenja, med njimi tržaškega pesnika in pisatelja Miroslava Košuto, filozofa in fotografa Evgena Bavčarja, ki je pripravil nagovor ob pogrebu Borisa Pahorja. Tega so imeli tudi pokojnikova vnuka, pa Marija Kacin, ki je več literarnih tekstov in nekatera dela Borisa Pahorja prevedla v italijanski jezik. Ob slovesu sta spregovorila še pokojnikov prijatelj Marjan Podobnik in v imenu Društva slovenskih izobražencev in slovenske prosvete v Trstu Tomaž Simčič. Prisluhnite, kaj so povedali!

Slovenska senatorka v rimskem parlamentu Tatjana Rojc je ob robu slovesnosti za Radio Ognjišče ocenila, da je bila v Pahorju »najprej in najbolj prisotna tista narodna zavest, pripadnost, ampak v duhu Kosovela: bodimo evropski po duhu, ampak ne pozabimo na svoj obraz«. To je po njenem bila tudi Pahorjeva velika modrost "tudi v zavesti, da smo v Evropi enakopravni in da so vsi narodi v Evropi pravzaprav manjšine".

Pri maši, na kateri je bil prisoten tudi tržaški škof Giampaolo Crepaldi, je duhovnik Karel Bolčina v svoji homiliji izpostavil, da je bil Pahor »očak in narodnjak, velik humanist in prerok, človek z veliko začetnico«.

Nato je Pahorja primerjal s svetopisemskim Jobom, ki ga je Bog preizkušal. »Veliki pričevalec tragedij preteklega stoletja« Boris Pahor, za katerega se zdi, da je Job njegova prapodoba, je tako vzel v roke črnilo in papir in začel pisati o svojem razočaranju in upanju, o trpljenju in odrešenju, o grenkobi in tolažbi, je naštel Bolčina.

Med Pahorjevimi talenti je Bolčina med drugim izpostavil »talent neuničljivega prenašalca fizičnega in moralnega trpljenja skozi desetletja, ki ga je unovčil z vztrajnim vabilom k miru, sožitju, spravi, svobodi in široki kulturi razgledanosti«. Prisluhnite pridigi.

Pridigo duhovnika Karla Bolčine objavljamo v celoti

Spoštovani domači, dragi sestre in bratje, carissimi sorelle e fratelli.

Očak in narodnjak, velik humanist in prerok, človek z veliko začetnico in brat po krvi in veri, prof. Boris Pahor mi ne bo zameril, če bom danes večkrat izgovoril njegovo ime, kot bi bila stara prijatelja. To pravico mi daje zakrament krsta, ki je povezal v krščansko družino naju in vse nas, ki smo tukaj zbrani. Prav ta zveza, ki jo označuje skupni začetek pri krstnem kamnu, je sedaj naveza večnega bivanja: Za nas v upanju in pričakovanju neskončnosti, zanj v njenem popolnem objemu. Krst nas torej za večno povezuje, osebna življenjska zgodba pa odlikuje, razlikuje in označuje.

Boris je izlival na papir doživetja vidnega, nam otipljivega univerzuma, svetopisemski pisatelji so navdihnjeno iskali smisel in pomen istih doživetij. Tako tudi modrec, ki sta ga mučila nerešljivo vprašanje trpljenja in dvom predestinacije; brusil je svoja razmišljanja z Božjimi, odgovarjal na Gospodova vprašanja, Gospod pa se je bolj pičlo odzival na filozofove prošnje in dvome; zato je v obupnem kriku zakričal: “O, da bi kdo zapisal moje besede, o, da bi jih vrezal v ploščo! Da bi jih z železnim pisalom in s svincem za vselej vklesal v kamen!”

In je sam začel opisovati plemenito, delavno, plodno življenje vsenaokrog dobro poznanega Joba. Ni mu bilo enakega v deželi, njegova sreča in bogastvo sta mu bila v okras; toda, še ni ostarel in osivel, ko so se nanj, po čudnem razpletu dialoga med Bogom in hudičem, zgrnili gosti, črni oblaki. Mladostne sanje postanejo v trenutku črepinje, upi človeka, ki je poln načrtov, se izneverijo. Ostane sam, zmeden. Trije prijatelji, ki ga pridejo obiskat in tolažit, se kar hitro razkrijejo za neprimerne sopotnike njegove trpljenja. Vsak na svoj način in vsak s svojega zornega kota skušajo Jobu dokazati, da je sam kriv svojega položaja, da je imel prenagljene sanje, previsoko ambicijo gradnje boljše prihodnosti, preveč vulkanskega hrepenenja po odličnih vrednotah in dobrinah. Skoraj ga prisilijo, naj prekolne svoj dan in Boga, ki mu je ta dan podaril. Job pa, čepav prizadet od dogajanja, razočaran nad sozemljani, v dvomu ali Bog sploh obstaja, če je tako krut, ne spremeni svoje notranje drže: zvestoba obljubi, zvestoba besedi, zvestoba dobroti ostane neizpodbitno na svojih temeljih. Nobena hudičeva preizkušnja mu ne prizadene smrtnega udarca, Job kljubuje vsakemu podtikanju in napadu.

In po bridkem trpljenju, neskončnih preizkušnjah, globoko zadrtih dvomih, mu Gospod, osupel nad toliko zvestobo in vztrajnostjo, končno prizna, da ga je preizkušal s prenizkotnimi udarci in dovolil, da so z njim prekruto ravnali; zato, skoraj v opravičilo, izusti: “Izlij - Job - izbruhe svoje jeze, poglej vsakega prevzetneža in ga ponižaj! Poišči vsakega ošabneža in ga ukloni, potlači krivičnike na njihovem mestu! Skupaj jih zakoplji v zemljo, potisni njihovo obličje v temo!”

In profesor Boris, za katerega se zdi, da je Job njegova prapodoba, je vzel v roke papir in črnilo in začel pisati, se usedel k pisalnemu stroju in urno tipkal, stopil k mikrofonu in spregovoril: o svojem razočaranju in obenem upanju, o trpljenju in obenem odrešenju, o grenkobi in obenem tolažbi. Priznal je, da je ohranil vero - na Jobov način - ker (navajam) »Moja mati je bila pobožna in tako po značaju kot zaradi svoje vere bolj zbrana in mirna, kot bi človek pričakoval. Njena etika in njena velika skrb za nas otroke sta bili uglašeni v ljubezni, v kateri je bil poudarek na bistvenem. Žal ji nisem znal priznati svoje hvaležnosti, kot bi zaslužila, obenem pa sem jo prizadel z razhajanjem z njenimi nazori.« Materi se je opravičil in ji v prozi izkazal izredno priznanje. A tudi Očetu, nebeškemu Očetu, ki mu je v obdobju plodnih življenjskih dni zameril, da je preveč odmaknjen od sveta, ravnodušen do trpljenja otrok, nepravičen pri uporabi človeškega, družbenega prava, se je opravičil med izpovedjo vere Vanj (navajam): »Klanjam se pred čudovitim obstojem univerzuma, ki si ga človek ne zna razložiti. In narava, kot jo vidimo mi, je del čudovito obstoječega, ki ga najbrž drugod ni. V tem smislu ne more človek ne biti zaljubljen v naravo. Po smrti zajame nas neka svetloba, s katero se spojimo.« Človek je priklican v življenje, in »v njem se mora uresničiti kot

moralno bitje«. To vero je zadnja leta življenja prečiščeval in predno je izustil zadnjo besedo v slovo, je okoli stoječim izjavil: “Sveta Trojica je naš končni cilj in moj pogled vanjo se sedaj vedno bolj bistri”.

Novorojenemu Borisu je Troedini Bog, preden je hudemu duhu dovolil, da ga je skozi življenjsko pot na zemlji preizkušal, pretresal, utesnjeval in stiskal, podaril kar nekaj talentov, ki jih je skozi skoraj 109-letno osebno zgodovino dobro vnovčil:

• Talent veselja nad življenjem, zlasti ogroženim, ki ga je vnovčil v rodni in izvoljeni družini;
• Talent mladostne navdušenosti, čeprav zgodaj ranjene, ki ga je vnovčil v mnogih besedah, po katerih ni obsojal ljudi, a stvari;
• Talent intelektualnega razglabljanja, ki ga je vnovčil v tolikih spodbudnih besedah narodu, ki morda ni vreden takega očaka, a potreben;
• Talent neuklonljivega prenašalca fizičnega in moralnega trpljenja skozi desetletja, ki ga je vnovčil z vztrajnim vabilom k miru, sožitju, spravi, svobodi in široki kulturni razgledanosti;
• Talent človeka, tu rojenega, tu ukoreninjenega, tu živečega, ki ga je vnovčil z zvestobo narodu in visokim etičnim idealom: ni jih prevaral!

“In Gospod je obrnil Jobovo usodo, ko je prosil za svoje prijatelje. Gospod mu je dvakratno povrnil vse, kar je imel prej. Tedaj so prišli k njemu vsi njegovi bratje, vse njegove sestre in vsi njegovi znanci ter so jedli z njim v njegovi hiši. Izrazili so mu sožalje in ga potolažili za vse húdo, ki ga je Gospod poslal nadenj. …Gospod pa je poslej Joba blagoslavljal še bolj ko prej.”

Čeprav samo zadnja desetletja, smo vendarle vsi prihajali k njemu in priznali, da je imel prav. Nismo mi njega tolažili, on je tolažil nas. In njegova tolažba je obsežena v povabilu: če boste ljubili korenine, boste tudi uživali plodove.

“Job je potem živel še sto štirideset let in videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu. In Job je umrl star in nasičen z dnevi.”

In Gospod je tega našega tržaškega, zamejskega, slovenskega, evropskega Joba povabil k sebi na večer praznika Vnebohoda in mu izrekel dobrodošlico: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

C’è, carissimi sorelle e fratelli, un segno che accompagna la gran parte delle nostre celebrazioni, specialmente nei momenti particolari della nostra vita comunitaria e personale. E’ il segno pasquale del cero, qui collocato nei pressi delle spoglie mortali del nostro fratello Boris. Ad esso hanno attinto la luce i nostri genitori, quando durante il rito del battesimo hanno accettato di essere i nostri maestri, le nostre guide, il nostro lume. Lo stesso cero ci ha illuminato nel giorno della nostra cresima, quando ormai più adulti e capaci di esprimere personalmente la nostra fede, abbiamo confermato la nostra adesione a Cristo ed alla famiglia che ci unisce in unità ecclesiale. Era ed è presente ogni anno, quando al passaggio dall’inverno alla primavera, dalla morte alla vita celebriamo la grande veglia pasquale e rinnoviamo la nostra speranza nella risurrezione dei nostri corpi. E sarà collocato anche vicino al nostro sarcofago quando la comunità si congederà dal nostro volto e noi potremo vedere non più la fiamma della candela, ma la luce infinita. Questa è la nostra speranza, questa è la nostra fede. Camminare sulle strade del mondo nell’esperienza del giorno e della notte, protesi con convinzione che un giorno la notte sarà oggetto del passato e la luce sarà certezza dell’infinito.

L’esperienza della notte non ha risparmiato neanche la vita del patriarca Boris. Come il biblico

Giobbe è diventato scherno e ludibrio a causa dei valori etici e morali che non ha mai rinnegato. Di questo si è reso conto, ma ha preferito il patire all’essere soggiogato. Il suo patimento lo ha portato ad avere uno scontro interiore con il Signore, come similmente ci comunica anche il Libro di Giobbe, nell’alveo della sua esperienza di deturpamento, di desolazione, di solitudine. Eppure Giobbe non accusò l’Onnipotente e non fece il rifiuto, ma, dopo aver accettato le ferite ne ebbe una grande ricompensa.

Siamo qui, riuniti intorno a Boris, intorno alla sua famiglia, intorno ai suoi amici, collaboratori e coeredi del suo insegnamento. Siamo qui perché ci unisce la stessa fede nella Trinità che lui ha professato, la stessa ragione di vita, la stessa certezza dell’eternità. Lui, oltrepassando la soglia, alla sera della festa dell’Ascensione in cielo, già la gode. Noi, grati e affascinati dal suo esempio, siamo speranzosi di poterlo seguire.