Slavi Košir
Jakob Čuk
Helena Križnik
"Dejstvo je, da socrealistična plastika v park protokolarnega objekta enostavno ne sodi, pa čeprav so jo ustvarjali nekateri takratni najvidnejši ustvarjalci." | (foto: )

Nov praznik - dan spomina na žrtve komunizma

17.05.2022, 14:30 Jože Bartolj

Vlada v odhajanju je kot eno svojih zadnjih dejanj razglasila današnji dan, 17. maj, za Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Kot so zapisali, so pri tem izhajali iz civilizacijske norme, da vse povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih.

Tako je vlada želela slediti naporom za preprečitev ponovitve najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine. Datum ni izbran naključno, saj gre za prvi množični komunistični pomor civilistov, ko so partizani 17. maja 1942 v soteski Iške, južno od Ljubljane, umorili 53 oseb, povečini pripadnike slovenskih Romov. Pomor v Iški je podrobno raziskan in zgodovinsko dokumentiran. Vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč je leta 2017 izvedla izkop posmrtnih ostankov žrtev, povzročitelji so znani. To so bili partizani 1. čete Šercerjevega bataljona, ki so tega dne umorili 49 Romov, od tega 24 otrok starih manj kot 15 let, nosečnico v osmem mesecu, ter štiri osebe slovenske narodnosti.

V obrazložitvi sklepa, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kulturo, med drugim piše tudi, da je veliko teh, ki so se v kakršnikoli obliki uprli komunističnemu sistemu in enoumju, utonilo v pozabo. In čeprav je Slovenija sprejela določene ukrepe tranzicijske pravičnosti, do zdaj še nismo obeleževali dneva, s katerim bi počastili smrtne in druge žrtve komunizma v Sloveniji, vključno s povojnimi pomori, ko je bilo v nekaj tednih maja in junija 1945 umorjenih več kot 15 tisoč oseb oz. en odstotek prebivalstva tedanje Slovenije.

V naši državi tak praznik nedvomno potrebujemo, saj si nikakor ne moremo privoščiti, da bi nas naša pregovorna razdeljenost, še kdaj privedla do tako ekstremnih razmer, ko bi si nekdo v imenu ideologije vzel v roke pravico odločati o življenju in smrti svojega političnega nasprotnika. Kljub temu je marsikoga zbodla hitrica sprejemanja take odločitve. Ta po mnenju nasprotnikov omenjenega praznika pritrjuje dejstvu, da državne praznike tako ali tako določa državni zbor in zato odločitev te vlade, po njihovem prepričanju, ne bo obvezujoča ne za prihodnjo vlado ne za širšo skupnost ...

Predsednik Gibanja Svoboda Robert Golob je namreč zapisal, da bomo »očitno morali imeti 9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica.« Pričakujte torej, da bo zdaj vsak mesec enkrat 9. maj. Zaenkrat Golob še ni razkril, ali bo koledarsko leto podaljšal za 11. dni, ko bo 9. dnevu v mesecu sledil še 9. maj ali pa namerava vsak 9. dan v katerem koli mesecu po novem razglasiti za majski, da bomo potem »vedeli, kaj je resnica!«

Iz navedenega lahko sklepamo, da je najbolj verjetno, da bomo ta praznik obeležili samo enkrat, to je danes. Jasno je namreč, da ideološki nasledniki, ki imajo trenutno v parlamentu konkretno večino, ne bodo dopustili drugačnega pogleda na medvojno in povojno zgodovino.

Da bo temu res tako, je pritrdil tudi najverjetnejši mandatar, ki bo verjetno posegel po celo po tako drastičnem ukrepu, kot je sprememba koledarja. Predsednik Gibanja Svoboda Robert Golob je namreč zapisal, da bomo »očitno morali imeti 9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica.« Pričakujte torej, da bo zdaj vsak mesec enkrat 9. maj. Zaenkrat Golob še ni razkril, ali bo koledarsko leto podaljšal za 11. dni, ko bo 9. dnevu v mesecu sledil še 9. maj ali pa namerava vsak 9. dan v katerem koli mesecu po novem razglasiti za majski, da bomo potem »vedeli, kaj je resnica!« V prvem primeru bomo dobili leto, ki bo imelo 376 dni, kar bo astronomsko zelo zanimivo, vsekakor pa koledarska reforma nekoliko spominja na francosko revolucijo. Tudi tam so se revolucionarji želeli iz koledarja znebiti vseh religioznih in monarhističnih elementov. To jim je za kakih 12 let tudi uspelo.

Tudi v stranki Levica so se hitro odzvali in izpostavili, da so se predstavniki nekdanje oblasti opravičili za povojne dogodke vendar je »jasno, kdo je bil na pravi strani zgodovine«. »Partizani so nam izboril svobodo in v naslednjih desetletjih so sledili številni dosežki, ki si jih lahko še danes jemljemo za zgled: pravice delavcev, emancipacija žensk, gradnja stanovanj, odločna zunanja politika ...,« še poudarjajo v Levici. Na tem mestu naj zastavim nekaj čisto enostavnih vprašanj na zapisane trditve Levice. Na kakšen način je bilo 24 umorjenih romskih otrok na napačni strani zgodovine? Kakšno emancipacijo žensk imajo v mislih ob umoru visoko noseče Rominje iz Iške? In če že poudarjajo, da so se predstavniki nekdanje oblasti opravičili, zakaj bi jih potem zmotil Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja?

Tudi zgodovinar dr. Božo Repe meni, da pri uvedbi novega praznika »ne gre za iskreno spominjanje na kakršne koli dogodke v zvezi z vojnimi poboji.« Odhajajoči vladi očita ideološko borbo s preteklostjo, ki da je v resnici poskus preusmeritve pozornosti od dogajanja v Sloveniji. Ob tem pripominja še, da bo s tem dejanjem vlade še manj upanja oz. bo še težje doseči soglasje glede naše preteklosti. Njegove besede seveda lahko obrnemo tudi drugače in sicer, da nasledniki nekdanjega sistema pri svoji resnici ne popuščajo in ne želijo dopolniti temnih lis zgodovine. Trmoglavo vztrajanje pri tej praksi pa dejansko ne dopušča soglasja o naši preteklosti.

V to nas denimo prepričuje tudi javno pismo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani proti namestitvi spomenikov in vrtnih skulptur iz parka protokolarnega objekta Brdo v Park vojaške zgodovine v Pivki. Podpisani profesorji likovne akademije, se pravi stroka, vztrajajo, da zbirka skulptur med drugim spomenik maršala Tita v parku Brdo in v dvorcu Brdo še vedno sodi tja. Ne vem kdo bi bolj zardeval ob omenjeni zbirki, gosti ali gostitelji, ki so Brdo obiskali v času predsedovanja Slovenije Svetu Evropske Unije? Dejstvo je, da socrealistična plastika v park protokolarnega objekta enostavno ne sodi, pa čeprav so jo ustvarjali nekateri takratni najvidnejši ustvarjalci.

Vedno je bila politika tista, ki je spomenike postavljala in vedno je bila politika tista, ki jih je umikala ... Nič novega torej.

Prepričan sem, da selitev omenjenih plastik v Pivko nikakor ne pomeni njenega uničenja, ampak samo novo interpretacijo in začetek nekega bodočega muzeja totalitarizma, kamor bi sodila še vrsta drugih, ki žalijo spomin na žrtve komunističnega nasilja. V Pivko bi gotovo sodila tudi kipa Kidriča pred Cankarjevim domom in Kardelja iz Trga republike, ter tudi Ilegalca, ki je pravzaprav kip VOS-ovskega likvidatorja.

Profesorje likovne akademije skrbi, da »se premestitve izvajajo skrivoma, brez celostne strokovne in javne debate pred premestitvijo in brez utemeljitve tega dejanja« in da »gre sklepati, da je »projekt« umika kipov iz javnega prostora politično motiviran, kar najstrožje obsojajo.« Te besede zvenijo tako, kot da so bili omenjeni kipi na Brdu, v Ljubljani, pa tudi v skorajda vsakem slovenskem kraju, postavljeni brez politične motivacije in ob široki ljudski podpori. Do danes se je že večkrat javno pokazalo, da temu ni bilo tako, ne takrat in ni niti danes. Vedno je bila politika tista, ki je spomenike postavljala in vedno je bila politika tista, ki jih je umikala ... Nič novega torej.

Današnji praznik Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, nam tukaj naliva čistega vina. Dokler narod ne prizna vseh zločinov, tudi komunističnih in na primernejša mesta ne umakne ideološko motiviranih spomenikov, pa čeprav so jih ustvarili vrhunski umetniki, do takrat pač ne bo mogoče doseči soglasja glede naše preteklosti. In če dr. Repe misli, da je soglasje mogoče doseči na način trdovratnega vztrajanja zgolj ene strani, se zelo moti. Mogoče bo trenutna parlamentarna večina še za nekaj let uspela ustavljati voz bolj objektivnega pogleda na našo preteklost, ki je že krenil, ampak ustaviti ga ne mogla.

Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec) Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec)

Življenje nerojenih otrok šteje!

Množica pet tisoč ljudi se je danes dopoldne zbrala na že tretjem slovenskem Pohodu za življenje. Tokrat so si za geslo izbrali: Enakopravnost se začne pred rojstvom.

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...