Slavko Rebec: »Bog vidi človeka v njegovem prizadevanju za dobro.«

Radijski misijon 2022 | 08.04.2022, 16:57 Mirjam Judež

Šesti dan radijskega misijona smo v osrednjem misijonskem nagovoru z generalnim vikarjem koprske škofije Slavkom Rebcem govorili o Cerkvi tretjega tisočletja. Prva misel je, da govorimo o Cerkvi v prihodnosti. »Če razmišljamo o Cerkvi prihodnosti, si ne delajmo utvar, da je to Cerkev v času, ko bodo ljudje »letali po svetu v skafandrih«. Ne, Cerkev tretjega tisočletja smo mi, mi jo živimo tukaj in zdaj, v polnem pomenu besede.« Pogovor je vodila Nataša Ličen.

Ali gre Cerkev v pravo smer?

»Gotovo gre v pravo smer. Trdno verjamem, da Bog ne bo dopustil, da bi Cerkev tako zašla, da bi se čoln obrnil v popolnoma nepredvidljivo smer. Soočamo se z zadevami, ki se nikakor ne bi smele dogajati ne v Cerkvi ne v svetu. Soočamo se tudi z lepimi znamenji. Zdaj smo vsi tako zelo potopljeni v dogajanje vojne na pragu Evrope. Dva krščanska naroda se bojujeta med sabo, eden proti drugemu. Lahko bi se vprašali, kaj se to tiče Cerkve, ki te vojne ni začela. Papež ves čas poziva, naj se vojna preneha, a Cerkev ni samo papež, Cerkev smo kristjani, ki stopimo eden nasproti drugemu. Včasih na ukrajinsko-ruski meji, včasih pa na meji vrta med mano in sosedom, kjer sva na nasprotnih bregovih, pa čeprav sva bila v nedeljo skupaj pri sv. maši. To je stranpot ne Cerkve kot celote, ampak enega dela Cerkve, kjer verniki z usti priznavajo Jezusa Kristusa, v srcu pa živijo zelo mimo Njegovega predloga sloga življenja.«

Nihče si ni predstavljal, da bi se danes ljudje še kar obstreljevali z raketami. Koliko se je človek spremenil v teh tisočletjih?

»Ne veliko. Spreminjajo se bolj zunanji pojavi naših notranjih reagiranj. Greh, ki je v človeku, in izrazi tega greha, ki v nas živijo, so pa enaki, da ne rečem isti vso zgodovino človeštva. Prvo vojno imamo že med Kajnom in Abelom. Zakaj? Ker nekdo živi odnos z Bogom na drugačen način. In ker to po mojem mnenju ni prav, bom ukrepal in te ubil. Ubijem te z besedo, z raketo ali pa z gorjačo. Ob tebi ne vidim svojega brata, nekoga, v katerem je navzoč Bog. Tu zmanjka krščanstva, zmanjka naboja ljubezni do sovražnikov, celo do svojih bratov. V tem ljudje nismo kaj veliko spremenjeni.«

Zaskrbljeni smo zaradi mladih, kako so zaverovani v elektronske naprave. Pa saj smo starejši tudi! Privoščimo si znotraj cerkvenega občestva trenutke, ko bomo tako lepo doživljali svojo skupnost in medsebojno druženje, razvedrilo ali slavljenje Boga, da ne bomo niti pomislili na to, da bi se izolirali s telefonom.

Je smiselna delitev na civilne in katoliške kroge?

»V naši škofiji v eni od župnij potekajo velike debate, ali sprejeti v ta kraj ljudi, ki imajo posebne potrebe na duševnem področju, ali ne. Nastala je civilna iniciativa, ki temu nasprotuje. Ne vem, kakšnih verskih prepričanj so ljudje na eni in drugi strani. To se mi zdi nekaj nezaslišanega za tretje tisočletje. Bodo kristjani, navzoči v tem okolju, v tako slavno opevanem tretjem tisočletju zmogli reči: »Ti ljudje so naši bratje in sestre, iščimo možnost, kako in zakaj.«? To je dogajanje civilne, ne cerkvene sfere. Sam ne ločujem cerkvenega in zunajcerkvenega življenja, ker menim, da si s tem delamo medvedjo uslugo. Vse, kar se dogaja, se dotika tudi nas v Cerkvi. Vojna in nesprejemanje drugačnih ljudi je tudi rana Cerkve. Če se ne postavimo za uboge, za mir, s tem dopustimo, da v nekem trenutku greh sovraštva, nasprotovanja, nesprejemanja postane vodilo življenja namesto usmiljenja, spoštovanja, dogovarjanja.

Vedno pa obstaja tudi »kontrapol«, Božja stran. Cerkev nikoli ni imuna na delovanje slabega in zla, a »peklenska vrata je ne bodo premagala«. Naj bo v tem svetu še toliko slabega, negativnega, je vendarle na drugi strani tudi veliko pozitivnega. Kakšni čudeži se dogajajo v skupinah Vere in luči! Po eni strani imamo zavračanje ljudi, ki so nekoliko drugačni, na drugi strani pa toliko prostovoljcev, ki družinam, ki imajo otroka s posebnimi potrebami, nudijo vsaj nekaj dni v letu oporo, zavetje, katehezo, evharistijo in tudi prijateljsko druženje. Ko sem imel priložnost biti pri takih srečanjih, sem videl, kako je to mene poživljalo. Včasih sem se spraševal, ali je to srečanje bolj za uboge ali je dalo več meni, mi pokazalo, na kakšen način doživljam, izkušam bratstvo v tej različnosti nas ljudi. Ali ob vojni: koliko izlivov dobrote, iskrene odprtosti se je ob tem prebudilo! In spet se je pokazalo še nekaj. Da ne smemo preveč zares vzeti tega, da smo Cerkev samo tisti, ki smo v nedeljo pri maši. Poslušal sem poročila, kako se zbira pomoč za begunce. Včasih pomislimo: »Poglej, ta ne hodi k maši, pa dela dobro.« A naj mu prepovemo? Odgovor je jasen: Pusti ga, če dela dobro! »Če ni proti nam, je za nas,« pravi Jezus. Koliko ljudi, ki morda niso niti krščeni, ki po tej zakramentalni plati niso členi Cerkve, pa je vendarle po izkazani dobroti zelo blizu Božjega srca in so na nek način pridruženi člani izvoljenega Božjega ljudstva.«

Ne moremo mimo drobnih elektronskih napravic, ki nas po eni strani močno povezujejo, po drugi pa izolirajo.

»Ena majhna elektronska napravica predstavlja mnogokrat še večjo oviro, kot če bi bili v skafandru. Pred kratkim sem gledal potapljače v skafandrih globoko v morju. Ves čas se gledajo, opazujejo, komunicirajo, se sporazumevajo. Ko vzamemo v roke računalnik, tablico, telefon, se velikokrat zapremo v svoj svet. Tudi to je temna lisa našega časa, v katerem živimo, ki je tudi za Cerkev velik izziv. Cerkev pomeni skupaj sklican zbor; ljudje, ki so prišli skupaj, da bi se videli, slišali, si nekaj povedali. Zaskrbljeni smo zaradi mladih, kako so zaverovani v elektronske naprave. Pa saj smo starejši tudi! Privoščimo si znotraj cerkvenega občestva trenutke, ko bomo tako lepo doživljali svojo skupnost in medsebojno druženje, razvedrilo ali slavljenje Boga, da ne bomo niti pomislili na to, da bi se izolirali s telefonom. Če bomo na tak način doživljali naše medsebojno bratstvo, skupnost, bomo zaživeli Cerkev in jo bomo lahko živeli tudi v sprejemanju drugačnosti.«

Izraz prenovljena Cerkev je izum tega trenutka ...

»Teologijo sem študiral še v prejšnjem tisočletju. Profesor zgodovine Benedik je kot odpev pri vsaki uri predavanj ponovil vsaj trikrat: »Cerkev se vedno prenavlja.« To je ponavljal, ko je govoril o začetkih Cerkve, o letih okrog 1.000, o visokem srednjem veku in o novi dobi Cerkve. To, da je Cerkev vedno na poti prenove, doživljam vedno znova. Ko znotraj Cerkve že mislimo, da smo zajahali konja, ta oddirja, pa ga spet lovimo. Včasih pomislim, da nam Bog na tak način kaže, da je prav ostajati vedno mlad, raziskovalec, da je prav, da smo vedno znova pozorni, kaj čas, ki ga živimo, in ljudje, ki vanj prihajajo, potrebujejo. Vedno potrebujejo Boga, pozorni pa moramo biti na to, s kakšnimi besedami, držami, dejanji jim Ga približati, da ga bodo razumeli in sprejeli.«

Cerkev niso drugi, Cerkev sem jaz …

»Ko govorimo o Cerkvi, ne razmišljajmo o nekom drugem, vedno poskusimo misliti o sebi. Cerkev tretjega tisočletja sem jaz, tukaj in zdaj, v soodvisnosti do drugih ljudi. Vsi mi skupaj smo Cerkev ravno zaradi te soodvisnosti. Ko sprožim eno dobroto, se ta nekje pozna. Ko sprožim greh, enako. Dobrota ali greh ne ostaneta omejena samo na moj majhen krog. Moj greh je greh Cerkve, moja dobrota je dobrota Cerkve, moje oznanjevanje je oznanjevanje Cerkve. Včasih poslušam načrtovanja župnijskih pastoralnih svetov, ki zvenijo v smislu: Mi zdaj delamo načrte, ki jih bo Cerkev izpolnila. Delamo načrte zase, za nas, ki živimo v tej Cerkvi. Ena od priložnosti Cerkve današnjega časa je, da bi se malo bolj zavedali te soprepletenosti, povezanosti nas vseh, da bi se bolj počutili eno v smislu skupne soodgovornosti za življenje celotne Cerkve. Če bomo vlekli vsak na svoj konec, ne bo nikoli nič. Lahko pa stopimo skupaj, se zavedamo, da delamo »skupaj na poti«, kot je papež Frančišek naslovil sinodo, ki jo zdaj živimo. Vedno iščemo, odkrivamo nove trenutke, ampak skupaj, vsi. Od papeža do zadnjega laika. Upam si reči, da celo do tistega, ki po krstu ni član Cerkve.«

Cerkev tretjega tisočletja sem jaz, tukaj in zdaj, v soodvisnosti do drugih ljudi. Dobrota ali greh ne ostaneta omejena samo na moj majhen krog. Moj greh je greh Cerkve, moja dobrota je dobrota Cerkve, moje oznanjevanje je oznanjevanje Cerkve.

V zvezi s spremembami ste nekoč naredili dobro primerjavo z nogometnim moštvom. Se zgodi, da so igralci odlični, iz vrhunskih klubov, a igra ne steče. Včasih zamenjajo trenerja, igralca in steče, včasih ne. Kaj prinese spremembo?

»Nov žar. Kolikor poznam to področje, novi trener prinese s sabo drugačen pogled, z nekoliko drugega zornega kota pogleda na isto stvar, jo vidi drugače, ta pogled deli z drugimi, žar se poveča, zato se stvari spremenijo, začne se dogajati nek proces. Papež Frančišek je poudaril dve stvari: da je potreben čas in da se tega časa za zorenje Cerkve naših odločitev ter osebne vere ne smemo bati. V sinodi nam je veliko preglavic povzročalo to, da v njeno ospredje ni bilo postavljeno neko vprašanje, ampak preprosto: začnimo se pogovarjati, kako živimo, sprožimo proces, povejmo si, kako se čutimo laiki med sabo, hierarhija med sabo. Kakšni so procesi našega odločanja? Se počutimo prezrte?«

Rekli ste: Če v spremenjene, prenovljene strukture vnesemo le sij in blišč ali samo nadaljujemo z nekim starim duhom Cerkve, nismo naredili nič. Kje zdaj iskati pristno srce Boga in ga vžigati v srcih ljudi?

»Kar pri Bogu samem. Ko razmišljamo o prenovi, prihodnosti Cerkve, se hitro približamo nevarnosti. Prihodnost doživljamo na svoj način. Zato tudi povozimo druge, če je treba. Tu čutim v službi, ki jo opravljam, kaj je stališče Cerkve. Ga izrazim. Je moje stališče tudi stališče Cerkve? Ni nujno. Če sem svoje stališče oblikoval ob poznavanju cerkvenega nauka, ob poslušanju in sprejemanju evangelija, bo moje stališče tudi stališče Cerkve. Lahko pa svoje stališče zapeljem tudi nekoliko ali zelo stran od stališča Cerkve. Cerkev ni struktura, ki bi si jo mi izmislili zato, da bi nekaj obvladali, ampak je zbor vernih ljudi, hoten od Boga. Jezus je zbral skupaj dvanajstere, jih povezal v skupnost, zbral širše učence, ki so Mu sledili na poti proti Bogu, poveličanju, v večno življenje z Jezusom, ki nas vodi, in z navdihi Sv. Duha. To je prava Cerkev. Če ta res živi tesno povezana s Kristusovim evangelijem, odkriva svoje bistvo in se je tudi sposobna prenavljati. Če pa začnemo iskati samo slabo … Prehitro zaidemo na moralno področje, ki je sicer pomembno, a izvir je vendarle osebna vera, iz katere izvira morala. Bolj malo verjamem, da zapovedana, prisiljena morala porodi vero. Najbolje je, da gre glede na človekove zmožnosti in rast to eno z drugim, kot dve nogi. Sam bi postavil primat na stran vere.«

Veliko mi pomeni majhen simbol ribe na avtomobilu. Sem precej nepotrpežljiv voznik, kar naprej bi hupal (no, zdaj sem se tega malo odvadil). Pridem v situacijo, ko bi udaril po troblji, pa vidim ribico na avtu. Pomislim, ne bom! Bog ve, kakšni so razlogi, da tako vozi! Moj brat je v tem avtu, kristjan in je danes morda molil za tiste, ki se bodo nanj jezili (torej tudi zame). Vsi smo bratje in sestre. Kaj če bi si dali okrog vratu verižico s križem ali znamenje križa pripeli na obleko, da se ne bi videli kot kristjani samo, kadar smo v avtu?

Zakaj tako močno poudarjate evangelij?

»To je Božja beseda. Ko prebiramo evangelij, prebiramo zapis tistega, kar je Jezus povedal o svojem Očetu. Jezus je edini, ki je videl Očeta. Ni druge, kot da se zanesemo in z vsem spoštovanjem pristopimo do tega, da skozi Jezusovo evangeljsko pripoved, ki je ohranjena, skušamo dojeti skrivnost Boga Očeta in skrivnost delovanja Svete Trojice, skrivnost Božjega odgovora na zlo in njegove moči in zmage nad zlom. Evangelij je zapis temeljnega oznanila, je opis Boga. Ne samo neka knjiga, pripoved, zgodba, ampak mi ena Jezusova prilika razodeva Boga. Ne govori o gospodarju, ki ni posekal smokve, ampak govori o Jezusu Kristusu, Božjem sinu, ki ima voljo mene, ubogo smokvo, še enkrat pognojiti in prosi Boga Očeta: »Počakaj, morda bo pa v naslednjem letu rodil kakšen sad.« Ko začnemo gledati na evangelij kot na pripoved o Bogu, evangelij zažari v novih razsežnostih in začne zame predstavljati izziv in model ravnanja. Marsikdo vpraša: »Kaj bi Jezus naredil na mojem mestu?« Ja, sprašuj se to! Ko začneš o tem razmišljati, razmišljaš, kakšna je Božja logika reagiranja v tej situaciji življenja, v kateri sem se znašel. To je ena od priložnosti tega tisočletja, da bomo na nov način, z novo svežino, zelo iskreno, suvereno, drzno poskušali izzive ovrednotiti, nanje poskusili gledati z Božjimi očmi. Ko najdemo odgovor, je to nekaj lepega, nekaj, čemur je pripravljen prisluhniti celo nekdo, ki morda ni niti krščen.«

So pa poti do Boga različne, individualne, vsak ima svojo …

»Moje doživljanje je en vidik, en pogled, v mojih življenjskih situacijah, glede na moje moči, človeške lastnosti. Tu je še en izziv Cerkve za tisočletje, v katerem živimo: Še sto let nazaj je veljalo: »Tako se veruje, ne brskaj, ne sprašuj.« Danes ljudje živimo drugačen slog življenja, boljši ali slabši. Vedno iščemo nek individualni pristop. Tudi pot do Boga je zelo individualna. Zametki individualne poti do Boga so skriti v evangeliju. Le poglejmo dvanajst apostolov, kako so karakterno različni in kako je vsak odkrival Boga na svoj način. Nekateri so hodili z Jezusom ves čas, pa še niso razumeli njegovih besed, drugi pa so prišli zraven, v trenutku vse razumeli, bili takoj napolnjeni s Sv. Duhom. Že v prvi Cerkvi je bila ta individualna, posebna pot vsakega posameznika zelo prisotna. Potem so prišli časi, ko je bilo lažje živeti, če se ni vsak spraševal o vsem. Manj je bilo informacij, prevladovale so skupne poti. Danes je poudarek na iskanju osebne poti do Boga. Potrebna je pozornost, da se ta moja osebna pot do Boga ne zindividualizira do take mere, da ni več kompatibilna z drugimi.«

Zdaj pa podpriva še vlogo duhovnika …

»Mirne duše lahko rečemo, da je duhovnik »strokovnjak na nekem področju«. Zelo me moti, da se v današnjem času tako hitro kar vsi razglasimo za strokovnjaka. Nekaj si prebral, informacij je dovolj, in postaneš strokovnjak za določene zadeve. Če jih interpretiraš zase, je v redu, če pa s temi interpretacijami, ki so bile pridobljene po enem večeru »guglanja«, nastopiš kot učitelj mnogih, tukaj pa pozor! Nekdo, ki preštudira veliko teorije, nekaj primerov, le ima neko drugačno izkušnjo in uvid tudi v stvarnost vere, teologije in cerkvenega življenja, kot nekdo, ki tega ne naredi. Druga plat te iste medalje pa je, da ostane cerkvena hierarhija pravzaprav hierarhija. Sicer obrnjena na glavo, na špico, se pravi, »kdor hoče biti prvi, bodi izmed vseh služabnik«, a kot si služabnik v poslušanju vseh, tako kot poskuša biti papež Frančišek, je na koncu tebi, služabniku, posvečenemu, izbranemu od Boga, dana naloga presoje, odločitve, ki ni lahka. Dana ti je, ker to nalogo in odločitev sprejemaš kot služabnik, ne kot gospodar, zato, da bi pomagal na poti vere drugim, in zato, ker veš še marsikakšno drugo stvar, ki je drugi ne vedo. Za posvečenega služabnika, ki sprejme odločitev, je jasno, da ta ne bo nikoli vsem po godu. A če jo sprejme v duhu služenja, bo ta odločitev prava. Dobro je, da se laiki zavedate, da je možno odločitev sprejeti tudi, ko se z njo popolnoma na strinjaš. Če se zavedam soodvisnosti, prepletenosti, če verjamem v to, da se v nas pretaka isto Božje življenje, da se poslušamo, da poskušamo živeti med sabo kot bratje in sestre, potem lahko občutim malo nelagodja, ampak sprejmem in rečem: »Bog, ti veš, zakaj, bom že vedel, zakaj, gremo naprej, delujem dobro na tistem področju, kjer lahko delujem.««

Zapisali ste: Bodimo manj jezljivi kristjani, ker potem bomo prenavljali Cerkev v smer, ki si jo želimo. Zdaj pa trčimo ob skupnost: Jezus jo je gradil, jo je želel …

»Jezus je skupnost postavil, v tej skupnosti je večkrat izbral apostole, ki jim je posebej nekaj razodel, dal drugače doživeti navzočnost Božjega kraljestva. Spremenjenje na gori so doživeli samo trije od apostolov. Cerkev je skupnost, v kateri imamo različne vloge, po drugi strani pa tudi skupnost, kjer naj prevladuje bratstvo. Ne samo znotraj Cerkve, ampak tudi izven nje. Lahko rečem, da je naloga Cerkve to, da mora graditi družbo. Jaz pa dodam: Gradimo naše osebne odnose v duhu evangelija, potem bomo gradili tudi družbo. Odnosi med nami bodo postali privlačni tudi za druge ljudi. To je izziv in pot: zaživeti bratstvo, sestrstvo.«

Kako se prepoznamo bratje in sestre?

»Meni veliko pomeni majhen simbol ribe na avtomobilu. Sem precej nepotrpežljiv voznik, kar naprej bi hupal (no, zdaj sem se tega malo odvadil). Pridem v situacijo, ko bi udaril po troblji, pa vidim ribico na avtu. Pomislim, ne bom! Bog ve, kakšni so razlogi, da tako vozi! Moj brat je v tem avtu, kristjan, nekdo, ki je krščen, ki je bil v nedeljo pri maši in je danes morda molil za tiste, ki se bodo nanj jezili (torej tudi zame). Vsi smo bratje in sestre. Kaj če bi si dali okrog vratu verižico s križem ali znamenje križa pripeli na obleko, da se ne bi videli kot kristjani samo, kadar smo v avtu? Kakšno veselje me zadnje čase preveva, ko obhajam pri sv. maši može in žene s prstani. Zadnje čase se mi bleščijo ti prstani v posebnem zlatem sijaju. Zame je to znamenje zvestobe. Če smem malo pozvati: Pokažimo si ta znamenja. Nehote se bo med nami začela širiti simpatija in ustvaril se bo empatičen pogled, naše medsebojno bratstvo se bo začelo širiti. To je ena od perspektiv Cerkve tretjega tisočletja.«

Cerkev je Božja skupnost. Preoblikujemo, gradimo, razvijamo sebe, gradimo odnose, preoblikujemo družbo in tudi Cerkev kot struktura bo predrugačena, ker bomo mi drugačni.

Kako lahko začnemo spreminjati sebe in Cerkev ta trenutek?

»Z iskreno, močno vero. Mi ponavadi vprašamo: Greš k maši? Kolikokrat moliš? Veruješ v Jezusa Kristusa, svojega Odrešenika? Za izpoved vere pri nedeljski maši občasno uporabim obnovitev krstnih obljub. Kako zelo drugače pogledajo, ko jih vprašam: »Verujete v Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje?« »Verujem.« Kako drugače odmeva ta »verujem«, kot če bi začeli drdrati izpoved vere. Ni treba, da nam drugi nastavljajo ogledalo, lahko sami skrbimo za krepitev vere skozi molitev, branje Svetega pisma in evangelija. V smislu odnosov med nami bi pa rekel: imeti, nadeti si pogled sočutja z vživljanjem v drugega človeka. To je zelo težko. Velikokrat smo obremenjeni s svojimi dogodivščinami, lepimi in manj lepimi, a znotraj tega ohranimo kotiček srca za empatičen pogled na drugega človeka. Misel italijanskega duhovnega pisatelja pravi, da je pogled sočutja na drugega človeka usmerjen takrat, ko se vsaj malo uspem vprašati, kako Bog vidi tega človeka. Bog ga ne vidi najprej v njegovem grehu, ampak v njegovem prizadevanju za dobro. Tudi če je ta človek zelo zamrežen z grehom, Bog v njem vidi tisto klico dobrega, ki jo je pripravljen negovati in upati, da se bo iz nje še nekaj razvilo. Pogled dobrohotnosti, navdušenja nad človekom, tudi takrat, ko ne daje prav veliko razlogov za navdušenje. To je pogled mame in očeta na svoje otroke. Vi, starši, to »obvladate«. Tudi takrat, ko otrok ne daje veliko razlogov za neko super upanje, znate starši nanj pogledati z upanjem in sočutjem.«

Kakšno veselje me zadnje čase preveva, ko obhajam može in žene s prstani. Ti prstani se mi bleščijo v posebnem zlatem sijaju. Zame je to znamenje zvestobe. Če smem malo pozvati: Pokažimo si ta znamenja. Nehote se bo med nami začela širiti simpatija in ustvaril se bo empatičen pogled, naše medsebojno bratstvo se bo začelo širiti.

Prepoznati Jezusa v obrazu Mojce, Andreja … in čedalje bolj živeti kot bratje in sestre …

»Če mene boli mezinec, je vse telo zaznamovano s to bolečino. Če moji prsti uspejo narediti nekaj dobrega, je vse moje bitje tega veselo. Tega se velja zavedati, ko razmišljamo o Cerkvi, ko iščemo svojo vlogo v njej. Če en del telesa začne protestirati, je v vsem telesu nered. Če pa vsak del po svojih najboljših močeh opravi nalogo, ki mu je zaupana, pa vse telo lepo skladno deluje. Zavedanje tega, da se Božje življenje pretaka v vseh nas, to je neusahljiv vir optimizma za življenje in tudi optimizma za graditev naše medsebojne skupnosti. Da res poskušamo čedalje bolj živeti kot bratje in sestre. Včasih si mislim, zakaj nekdo ni tak, premalokrat pa se vprašam: »Slavko, zakaj pa TI nisi danes tak?« Največkrat vidim, kakšni drugi niso in bi morali biti. Skušam sanjati o in delati na tem, da bom kakovosten člen Cerkve. Če vsak to naredi, bo Cerkev kakovostna. Če si bom jaz prizadeval biti čim bolj Božji otrok, bo Cerkev zelo Božja. Kristusa bomo lahko dajali le, če bomo Kristusa nosili v sebi.«

Toplo povabljeni k poslušanju ali ogledu pogovora.