Zakonca Siter: »Redno prebiranje Božje besede je za pogumne.«

Radijski misijon 2022 | 05.04.2022, 10:20 Mirjam Judež

V misijonski Svetovalnici tretjega dne radijskega misijona sta bila z nami zakonca Dani in Vilma Siter, ki ju naši poslušalci dobro poznajo, saj večkrat sodelujeta v Družinskih katehezah. Področje zakona in družine jima je zelo blizu, lani sta za svoje delo prejela celo posebno papeževo priznanje. Danes razmišljamo na temo Osmisliti Cerkev preteklosti. Pogovor je vodil Matjaž Merljak.

Kakšna je vajina izkušnja s Cerkvijo, kako vaju je gradila?

Dani: »Midva sva od malega v Cerkvi, rasla s Cerkvijo, živela, sodelovala na vse mogoče načine, vedno sva bila dokaj aktivno vključena. Zadnja leta sploh. Prej v mladosti sem bil ministrant, bralec beril, član mladinske skupine, v kateri sem vedno prepeval in igral, kakšne zborčke, ansamble smo imeli, to je bilo vedno del mene. Ne morem si predstavljati svojega življenja brez Cerkve.«

Vilma: »Tudi naša družina je bila zelo aktivno vključena v Cerkev, duhovniki so bili dobrodošli v naši hiši in to se je vse poznalo. Najbolj pa so me zaznamovala leta, ko sem začela s študijem v Ljubljani. Takratni kaplan v Leskovcu pri Krškem me je povabil na prvi seminar Prenove v Sloveniji. Tisto je res na poseben način vplivalo na moje življenje. Takrat sem doživela Božji dotik in ponujena mi je bila priložnost, da se moja otroška vera spremeni, dogradi, preobrazi v odraslo.«

Dani: »Ko smo prihajali iz periferije v Ljubljano, bi bil tukaj dejansko izgubljen, če ne bi našel takega okolja, v katerem sem se dobro počutil in bil sprejet. Aktivno sem bil udeležen v študentski skupini Mozaik, v skupini Taizejci. Naš voditelj je bil dr. Rudi Koncilija, zagnan mlad duhovnik, ki se nam je ves predal, veliko nam je zaupal, da smo lahko aktivno sodelovali. Spominjam se srečanj, 70, 80 nas je bilo v malem prostoru pri uršulinkah. Sedeli smo po tleh, po klopeh, veseli smo bili, da smo skupaj, midva sva se tudi tam spoznala. Iz teh skupin je izšlo ogromno zakonov, veliko prijateljstev, nekatera še danes gojimo med seboj. Cerkev je res odigrala takrat čudovito vlogo.«

Vilma: »Tudi na duhovne vaje in romanja sva hodila. Nekaj skupaj, nekaj vsak zase. V Taizeju sem bila dvakrat, kar me je zelo zaznamovalo, tam res dobiš popotnico za naprej v življenje.«

Vilma: Ko sem dojela, da je Božja beseda ljubezensko pismo Boga človeku, je postala del mojega vsakdana. Postala je moja prioriteta in avtoriteta. Prioriteta: namenim ji svoj čas v dnevu, avtoriteta: verjamem ji.

To so korenine, iz katerih Cerkev danes še vedno raste. Korenine so včasih nevidne, pod zemljo, cvetovi pa nam kažejo, kje so korenine …

Dani: »Midva še danes lahko črpava iz teh korenin, izkustev, ki sva jih prejela, čudovite stvari so nama bile podarjene v tem času, mnogo poznanstev. Imam lepe spomine na tisto obdobje, ki je bilo prežeto z željo, da se v slovenskem prostoru in med mladimi nasploh ukorenini vera.«

Kako vaju povezuje Božja beseda?

Vilma: »Ta dotik preko Božje besede se je v mojem življenju zgodil na prvem seminarju Prenove v Sloveniji in takrat sem res dojela, da je Božja beseda ljubezensko pismo Boga človeku. Postala je del mojega vsakdana in od takrat jo redno prebiram vsak dan. Odločila sem se, da bo postala Božja beseda moja prioriteta in avtoriteta. Prioriteta pomeni, da ji namenim svoj čas v dnevu, kar je moj delež in avtoriteta, kar pomeni, da ji verjamem. Če ji verjamem, Božja beseda sama po sebi deluje. Božja beseda ne more, da ne bi delovala. To vidim pri delu, s katerim nagovarjamo druge, da zakonci res nujno potrebujemo Božjo besedo v svojem vsakdanu. Jaz ji verjamem. Kot beremo pri Izaiju 55, 10-11:

Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal. 

Dani: »Za naju je največje zadovoljstvo, ko kak par reče, da Božjo besedo bere zaradi našega seminarja, kjer je prvič slišal o konkretnem delovanju Božje besede. Ne moreš, da ne bi pričeval o moči Božje besede v mojem življenju, najinem odnosu, ker bi potem zatajil Boga, sebe in Božjo besedo. Midva praviva, če ne bi bilo Božje besede, vprašanje, če bi bila midva danes še skupaj, tako močno vlogo je odigrala v najinem življenju. Zato je še danes »prva na meniju« vsakega dneva. Ko vstaneva in narediva »POP kulturo« (pogled v oči, objem in poljub), greva vsak s svojo kavico v roki na sestanek z Bogom. Božja beseda je res živa, dejavna in prodre do najglobljih sklepov, mozga.«

Vilma: »Ko se zazreš v Božjo besedo, vidiš, kaj delaš narobe. Iskreno verjamem, da je redno prebiranje Božje besede za pogumne ljudi. Naša Slovenija potrebuje pogumne duhovnike, škofe, laike, ki bi se upali zagledati v Božjo besedo, čeprav nam ta odseva naš greh. Rešitev je v iskrenosti pristopanja k Božji besedi, jaz prav zaradi tega uporabljam zvezek, da si to napišem in imam za osnovo, kaj bom povedala pri spovedi. Božja beseda me redno opominja. Ne moreš biti kristjan, če se nisi pripravljen spreobračati vsak dan. Priznavanje lastne grešnosti, nemoči, napak je tako bistveno. Če ne vidim lastnega greha, ne morem videti niti stiske ljudi in moja vera ne more biti goreča. Če ni goreča, pa se ne prenese v življenje drugih. Mene Božja beseda uči, opominja in vodi.«

Kako sta vidva v Cerkvi preteklosti doživljala to, da sta lahko vzpostavila osebno trdno vero?

Dani: »To se je začelo na tistem prvem seminarju Prenove 1977 v Kamniku. Jaz sem bil takrat v vojski. Z Vilmo sva si pisala vsak dan in tisti moji vojaki so zafrkavali, da mi punca čez dva meseca ne bo več pisala, češ, daleč od oči, daleč od srca. Njihove predpostavke se niso uresničile. Pisma so postala še pogostejša in še debelejša, saj mi je Vilma na roke prepisovala razne odlomke iz Svetega pisma. Jaz sem se takrat prvič zavestno srečal z Božjo besedo, čeprav sem jo že prej bral, pa nisem vedel, kaj berem, nisem je dojel in razumel. Šele takrat so me določeni odlomki nagovorili. V knjigi Razodetja Jezus pravi: stojim pred vrati tvojega srca, trkam na razne načine, okoliščine, dogodke in te sprašujem, si pripravljen iti skozi življenje z menoj? Si pripravljen sam narediti ta korak? Kasneje me je potrdil v tem danes že pokojni kanadski duhovnik, ki je napisal v svoji knjigi Evangelizacija: izziv za katoliško Cerkev: »Če smo bili krščeni kot otroci, potem za nas, ko odrastemo, ko smo sposobni odrasle, zavestne, svobodne odločitve, ostane zelo pomembna naloga, da odločitev staršev in botrov pri krstu sami osebno zavestno potrdimo.« Mislim, da je šlo tu za premik iz neke tradicionalne, otroške vere v odraslo vero. Ko si odrasel, moraš vedeti, zakaj nekaj počneš, kaj pomeni ta, ona obljuba, kaj pomeni moj odnos z Bogom. Da gre za prijateljski odnos, hkrati pa za odnos nekoga z nekom, osebe z osebo. Če sva osebi, sva nujno v komunikaciji, odnosu, povezanosti. Ta odnos ni kdaj pa kdaj bežen, ampak tak, ki ga je treba vsak dan znova graditi in potrjevati. Sprejel sem odločitev: da, Gospod, hočem, odpiram ti vrata mojega srca, vstopi, bodi zares Ti. Kot pravi Slomšek: »Če bo Bog na prvem mestu, bo vse na pravem mestu.« Bodi Ti na prvem mestu v mojem življenju, vodi moje misli, besede, dejanja in to odločitev, to povabilo Jezusu jaz obnavljam v sak dan. To je tista odrasla vera, ki zmore tudi hude pritiske iz najinega odnosa, pritiske zaradi financ, otrok, službe, bolezni … Če tega ne bi bilo, mislim, da ne bi zdržal.«

Ne moreš, da ne bi pričeval o moči Božje besede v mojem življenju, najinem odnosu, ker bi potem zatajil Boga, sebe in Božjo besedo. Če ne bi bilo Božje besede, vprašanje, če bi bila midva danes še skupaj, tako močno vlogo je odigrala v najinem življenju. Zato je še danes »prva na meniju« vsakega dneva. Ko vstaneva in narediva »POP kulturo« (pogled v oči, objem in poljub), greva vsak s svojo kavico v roki na sestanek z Bogom.

Leta 2000 sta se odločila, da bosta svoje izkušnje in moči v celoti posvetila zakoncem in družinam. Ustanovila sta društvo Družina in življenje.

Vilma: »Iz odločitve, ki sva jo sprejela že mnogo prej, je rasla želja, da to, kar doživljava midva, dava naprej. Bistvo naše organizacije je, da se učimo vzpostavljati osebni stik z Gospodom, biti z Njim in iz tega Njegovega dotika podajati roko naprej tistim, ki so potrebni teh dotikov. Kot zakonca z družino (imava 4 otroke) sva videla ogromno stiske ljudi. Že v zdravstvu sem videla, kako ljudje zbolevajo zaradi napačnih medsebojnih odnosov in imela sva željo, da bi ljudem pomagala tako živeti, da ne bi toliko zbolevali. Iz kurative sem šla v preventivo. Začenjala sva z manjšimi zakonskimi skupinami, imela pa sva pomoč (tudi finančno) Mednarodne misijonske organizacije. Ko sva dve leti delala, sva imela hudo preizkušnjo. Pojavila se je huda bolezen najinega tretjega sina in takrat nisva mogla delati, ker sva bila z njim. Vse to sva postavila pred Boga in rekla: »Če je to najino človeško delo, potem naj umre, če je Tvoje, pa Ti naredi, da bo šlo naprej.« Takrat so se stvari naprej razvile same od sebe, ljudje so začeli sami vodit zakonske skupine in ta način vodenja je v veljavi še zdaj. Voditeljski pari vodijo zakonske skupine. Predajati morava naprej. V DiŽ poudarjava moč pričevanja. Dojeli smo, da Božja beseda, ki naj bi jo vsrkavali vsak dan, spreminja naša življenja in tisto, kar je spremenjeno v mojem življenju, lahko nagovarja, se dotika tudi ljudi tam zunaj s podobnimi težavami. Kakor je Beseda meso postala v najinem življenju, se lahko rojeva tudi za druge.«

Osmisliti Cerkev preteklosti pomeni vrniti se k izviru, k začetku prvinskosti Cerkve …

Dani: »Mi vedno znova vabimo ljudi k Jezusu, opozarjamo sebe, pa tudi druge, da usmerimo svoj pogled na Jezusa, iščemo Njegovo obličje preko evharistije, drugih ljudi, drugih zakramentov. Minuli vikend smo imeli seminar na Rogli, zbralo se je 40 parov, z nami je bil brat kapucin. Zelo nama je bilo všeč, ko sva videla, da zanj nobena maša ni rutina. Vsaka maša je adrenalin, pa ne zaradi nas, ki smo tam, ampak zaradi Jezusa. Nič, kar je v tisti liturgiji, ni postranskega pomena, vse je pomembno, ker nas vse vodi k Jezusu. Bil je pričevalec. Pričevanje je mešanica dveh zgodb. Moje in Jezusove. Ko se Jezusova beseda, misel, pogled dotika moje zgodbe v konkretni življenjski situaciji, takrat dobim novo milost, moč, željo in gorečnost, da postajam živ od Cerkve.«

Vilma: »Pri vsem našem delu je najbolj pomembna stvar, da to, kar smo, kar delamo, da ni zaradi nas, ampak zaradi tistih, ki potrebujejo. Tam zunaj je preveč izgubljenih ovc, Jezus joče in jih išče. Išče pa lahko samo z ljubeznijo. Ni mu težko nosit umazane in smrdljive ovce, saj ve, da se splača potruditi za vsako od njih.«

Dani: »Dragocena mi je ta sedanjost v Božji besedi. Jezus pravi: »Ljubite se med seboj!« Ne čez pol leta, čez pet let, ampak zdaj, v tem trenutku, danes sem na potezi, da ljubim, da se vprašam, kako bo žena preživela ob meni. Se bo čutila ljubljeno ali ne?«

Vilma: »Takrat mi je lepo, ko se spomniš na to (smeh).«

Vabljeni k poslušanju ali ogledu pogovora!