Jože Bartolj
Marko Zupan
Petra Stopar
'Ko sem se tekom študija odločil posvetiti prvim avtorjem, sem v njih našel živo pričevanje, živo izkušnjo vere in mislim, da samo tako globoke korenine omogočijo, da kot kristjani danes sploh lahko preživimo.' (foto: Marko Zupan)
'Ko sem se tekom študija odločil posvetiti prvim avtorjem, sem v njih našel živo pričevanje, živo izkušnjo vere in mislim, da samo tako globoke korenine omogočijo, da kot kristjani danes sploh lahko preživimo.' | (foto: Marko Zupan)

"Krščanstvo bo obstalo če ..."

06.04.2022, 10:26 Mirjam Judež

Četrti dan radijskega misijona razmišljamo na temo: Prva Cerkev. Na daljavo smo se povezali s frančiškanom manjšim bratom Janom Dominikom Bogatajem, ki je strokovni sodelavec pri Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakulteti, po študiju klasične filologije na Filozofski fakulteti je opravili magisterij na Teološki fakulteti. Zdaj v Rimu končuje doktorat patrističnih znanosti in se posveča raziskovanju in prevajanju zgodnjekrščanske književnosti. Za svojo magistrsko nalogo je prejel Prešernovo nagrado. Po tem uvodu si lahko mislite, da je bil pogovor, ki ga je vodil Jože Bartolj, za poslušanje nekoliko zahtevnejši, zato ga bo morda lažje prebrati.

Nemogoče je, da bi si do potankosti predstavljali razmere v času začetka krščanstva, a nekaj podrobnosti z današnjim vendarle je.

»Ob začetku današnjega dne, ki je posvečen prvi Cerkvi, vam bom navidez malce »pokvaril« cel dan. Treba je razbiti mit o prvi Cerkvi, kjer je vse idealno, ki je nek nedosežen ideal za današnjo Cerkev. Že v Apostolskih delih beremo, da se je prva Cerkev soočala s številnimi težavami, čeprav je bila blizu izvoru, tako blizu dejanski navzočnosti Jezusa, a je bila po drugi strani povsem človeška, kot je tudi danes. Zato je ne smemo absolutizirati, postavljati na nek piedestal v odnosu z ostalimi obdobju Cerkve. Cerkev je življenje Boga na zemlji, je bila od začetka sveta, do danes in bo do konca sveta. Všeč mi je prispodoba pokojnega srbskega patrologa, ki je rekel, da je prva Cerkev nadaljevanje Apostolskih del. Očetje v veri, avtorji, ki jih beremo, so dejansko nadaljevanje Apostolskih del v smislu navzočnosti Sv. Duha. Všeč mi je grška beseda »bogonosni očetje«. K tem očetom se vračamo, ker so bili posebej navdihnjeni od Sv. Duha in nam še danes lahko prinašajo Boga. Ko sem se tekom študija odločil posvetiti prvim avtorjem, sem v njih našel živo pričevanje, živo izkušnjo vere in mislim, da samo tako globoke korenine omogočijo, da kot kristjani danes sploh lahko preživimo.«

Ali smo vsaj do danes pretrgali svoje vezi s pogansko preteklostjo?

»Pri sv. maši smo v prvem berilu danes slišali odlomek preroka Danijela o treh mladeničih, ki so jih zaradi zvestobe izraelskemu Bogu Jahveju v Babilonu vrgli v peč. Sirah, Misah in Abdenago so kralju odgovorili: »Tvojega boga in zlate podobe, ki si jo postavil, ne bomo častili.« To je odlična iztočnica za razmislek o tem, kaj je pogansko. Že stari Izrael se je soočil z različnimi skušnjavami, da bi svojega Boga, ki ga je izpeljal iz sužnosti, zamenjali z nekimi podobami, da bi namesto živega Boga, ki je neviden in vsemogočen, častili in se klanjali kipom, nečemu, kar izdelajo naše roke. Da bi si Boga prilagodili do takega razumevanja, kot ga sami razumejo. Boga moramo vedno ohranjati na določeni distanci v smislu, da je Bog nespoznaten. Vse, kar lahko vemo o Njem, prejmemo od Njega, predvsem po Njegovem razodetju. Lahko si pomagamo z zanimivim avtorjem iz Antike s konca 3. in začetka 4. stoletja Laktancijem, ki je bil laik, učitelj govorništva, rekli so mu tudi krščanski Cicero. V svoji znameniti knjigi o božanskem nauku je zapisal: »Božja podoba ni tisto, kar so človeški prsti oblikovali iz brona, kamna ali druge snovi, ampak človek sam.« Krščanstvo je prineslo novost, da je živi človek najbolj pristna Božja podoba. Laktancij bi nas vprašal, kako so lahko mrtvi kipi v službi živega Boga. Krščanstvo ceni najprej živega človeka in Cerkev kot živo občestvo. Ne hramov in templjev, ki sicer imajo svoje mesto, vlogo, zgodovino, umetniško vrednost, ampak se bližamo poganstvu takrat, ko dajemo prednost idejam, konceptom namesto človeku in zemeljski otipljivi stvarnosti namesto Bogu. Laktancij: »Častiti je treba krepost, ne podobe kreposti. Človeško srce je močnejši in neokrnjen tempelj, naj se ono okrasi, napolni z resničnimi božanstvi.«

Resnično bogočastje se dogaja v duhu in resnici, očetje nas prav na to spominjajo. Nekateri teologi govorijo o tem, da se je proti koncu antike v začetku srednjega veka razvilo tako obsežno češčenje svetnikov in Matere Marije, drugih podob in krajev, ker smo postavili Sv. Trojico zgolj v filozofske spekulativne pojme in Bog sam ni bil več zrak, ki ga dihamo, odrešilno okolje našega obstoja. S tem ni nič narobe in gotovo svetniki so pot do Boga, v teh vidikih pa nas lahko prva Cerkev znova naravna na pravo pot, da ne bi bili ujetniki poganskega načina razmišljanja.«

Krščanstvo bo lahko obstalo samo tam, kjer bo globoko zakoreninjeno v zaklad vere, ki je osrednje bogastvo Cerkve. Ne zlato, kipi, prižnice, cerkve, ampak živo pričevanje vere v Vstalega, do katerega lahko dostopamo preko spisov naših cerkvenih očetov.

Živimo v času, ki mu vlada napredek, čeprav nihče v resnici ne ve, ali je to nekaj dobrega ali nekaj, kar nas prikrajšuje. Napredek ves čas govori o vrednotah in govori, da so nekatere zastarele. Kaj je povezovalna sila v krščanstvu? Kako je z napredkom v duhovnem smislu? Tu bi morali napredovati.

»To lahko razumemo predvsem v osebnem smislu. Vse človekovo življenje, tudi v večnosti, bo nenehno iztezanje k Bogu. Nikoli ne bomo v polnosti dosegli Boga, ampak ga ves čas iščemo. K razumevanju tega nam lahko pomaga prvi latinski teolog Tertulijan, učitelj, katehet v latinski Afriki, v Kartagini: »Resnica je prvotna, laž je poznejša.« Časovni red sam kaže, da je Gospodovo in resnično tisto, kar se je prej izročilo. Tuje in krivo pa tisto, kar se je kasneje vtihotapilo. Tertulijan se je soočal z najrazličnejšimi krivoverci znotraj in zunaj krščanstva. Utemeljiti je moral tisto bistvo, kaj resnično Kristusovo Cerkev sploh sestavlja. Utemeljil jo je na tesni povezanosti z apostoli. Dokazuje, da je življenje Cerkve nenehno vračanje k prvotnim izvirom, k Jezusovem razodetju, ki so ga potem apostoli predali naprej. On nima ideje napredka, Tertulijan reče ravno obratno: »Bolj in bolj se oddaljujemo od tega, bolj se oddaljujemo od tistega izvornega Božjega razodetja, ki nam ga je Jezus dejansko prinesel.« Za ločnico med tem, kaj je resnično razodetje, postavi vodilo verovanja. Gre za eno prvih najzgodnejših afriških latinskih veroizpovedi iz konca 2. stoletja, to postavi za središče, ki se mu moramo danes kristjani znova približati. Prisluhnite

Br. Jan Dominik Bogataj
Br. Jan Dominik Bogataj © Tatjana Splichal / Družina

Vojne so vedno bile, so in bodo, bile so tudi verske vojne. Kako slabo spričevalo za krščanstvo je današnja vojna na evropskih tleh?

»Tudi sam zelo osebno sem doživel 24. februar, ko se je začela vojna in sem spremljal te prizore. Takrat sem bil v Franciji in tistega jutra ne bom pozabil. Ob teh grozodejstvih včasih človek obnemi. Posvetni sekularni filozofi priznavajo, da je sv. Avguštin eden prvih, ki je oblikoval načela pravične vojne. Zaveda se, da je zemeljska realnost posledica greha in na tej zemlji ne bo Božjega kraljestva. Vojne so in bodo, tu je treba biti realist in si ne zatiskati oči pred padlo človeško naravo. Avguštin pravi, da je začetek vsake vojne v človekovem srcu. »V vsakem posamezniku se meso poželjivo upira duhu, duh pa mesu.« K razumevanju nam lahko pomaga razlikovanje med dvema mestoma, zemeljskim in božjim. V prvim vlada nesoglasje, razdori, v drugem, božjem, soglasje, harmonija. Božje mesto ni v celoti Cerkev in Cerkev v celoti ni del božjega mesta. Avguštin se spominja še dveh primerov bratomornega dejanja. Romul in Rem ter Kajn in Abel, ki predstavlja spor med dvema mestoma: božjim in človeškim, svetim in nesvetim. Nisem vojni, politični strokovnjak, zato bom prepustil poslušalcem, da si sami oblikujejo mnenje, za kateri boj gre v Ukrajini.«

Treba je razbiti mit o prvi Cerkvi, ki je nek nedosežen ideal za današnjo Cerkev. Že v Apostolskih delih beremo, da se je prva Cerkev soočala s številnimi težavami, čeprav je bila tako blizu dejanski navzočnosti Jezusa, a je bila po drugi strani povsem človeška, kot je tudi danes.

Greva nazaj k izvirom, tam je tudi vzklik, ki smo ga večkrat slišali …

»Vzklik k izvirom, k virom se je pojavil konec 19., začetek 20. stoletja v kontekstu teologije, ko so različni teologi skušali preseči sholastično teologijo in so začeli na novo odkrivati cerkvene očete. Lahko rečemo, da še danes nadaljujemo s tem delom, ko se posvečamo tem prvim krščanskim avtorjem, jih prevajamo, njihova dela vedno bolje razumemo in razlagamo. Bogastvo te prve Cerkve vedno bolj oplaja življenje konkretnih ljudi, čisto preprostih. Tudi v slovenščini v zadnjih letih izhaja vse več dobrih patrističnih del. Vabim, da bi ta klic nazaj k izvirom postal kot vračanje v domačo hišo. Marsikdo je zapustil dom, a se vedno znova rad vrača k izviru, k ognjišču, kjer se napoji, opolnomoči, da lahko svoje poslanstvo v svetu opravlja naprej. Prvim avtorjem rečemo cerkveni očetje. Naj spomnim na kratek zapis znamenitega britanskega pisatelja C. S. Lewisa, ki je zapisal: »Ne želim, da bi običajni bralec ne bral nobene sodobne knjige. Če pa mora brati samo nove ali stare, naj bere stare. Nova knjiga je šele na preizkušnji Priporoča, naj beremo stare knjige. Zakaj? Tekom stoletij so pokazale, da je v njih resnica, neka večja modrost. Posebej velja to za naše cerkvene očete, ki so to postali, če so njihova dela sledila naslednjim kriterijem: pravovernost nauka, svetost življenja, potrditev s strani Cerkve in starodavnost. Zato smo lahko, ko se odločimo, da se zatečemo k našim očetom in materam v veri, gotovi, da bomo pri njih našli nek bogat pristan, toplo ognjišče, ki nas bo napojilo in dalo moči za krščansko življenje v 21. stoletju.

Lahko omenim primer, ki nas je vse navdušil in prevzel. Prva knjiga te znamenite zbirke grških cerkvenih očetov Filokalija je izšla ravno v času kovid krize. Presenetil nas je nenavadno velik odziv, da je bilo treba knjigo ponatisniti, izšla je celo v avdio obliki, izšla bo v e-obliki. Začutili smo, da so ljudje v težkem, zahtevnem času še posebej žejni prave, resnične duhovnosti. Krščanstvo današnjega, jutrišnjega dne bo lahko obstalo samo tam, kjer bo globoko zakoreninjeno v zaklad vere, ki je osrednje bogastvo Cerkve. Ne zlato, kipi, prižnice, cerkve, ampak živo pričevanje vere v Vstalega, do katerega lahko dostopamo in smo privilegirani, da lahko dostopamo preko spisov naših cerkvenih očetov.«

Po eni strani se informirati, brati, poglabljati, a vse skupaj prenašati v ta čas tukaj in zdaj.

»Naj za konec dodam spodbudo Atanazija Aleksandrijskega. Rekel je, da bo tista vera, če je nihče ne bo ohranil v celoti in brez madeža, nedvomno za vedno propadla. Ohranila pa se bo tista vera, ki bo utemeljena, premišljena, ki bo naše sidro, naš pristan v vetrovih in valovih, ki prihajajo in bodo še prišli, a če se bomo zatekali k njej in jo dobro poznali, bomo vzdržali. Kdor bo vztrajal do konca v veri, bo zveličan.«

Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec) Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec)

Življenje nerojenih otrok šteje!

Množica pet tisoč ljudi se je danes dopoldne zbrala na že tretjem slovenskem Pohodu za življenje. Tokrat so si za geslo izbrali: Enakopravnost se začne pred rojstvom.

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...