Bodo zdravniki po predlogu zakona o evtanaziji postali tudi rablji?

| 29.04.2022, 09:22 Alen Salihović

V sredini aprila se je končala šestmesečna javna razprava, ki jo je organizirala organizacija Srebrna nit na temo predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja oziroma evtanaziji. V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo s strokovnjaki iz področja prava in zdravstva spregovorili ali je zakon sploh primeren za sprejem. O predlogu zakona so spregovorili doktor pravnih znanosti, akademik in zaslužni profesor Janez Kranjc, predsednik Slovenske medicinske akademije prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina in dekan Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Igor Švab.

Kot opozarjajo v Slovenski medicinski akademiji predlog zakona odpira vrsto problemov načelne narave. Temeljni problem predloga so možnosti zlorabe, ki so ob stanju naše pravne kulture dokaj verjetne, saj ne vsebuje varovalk proti zlorabi aktivne evtanazije. Kot še poudarjajo v Slovenski medicinski akademiji je predlog problematičen tudi z vidika odgovornosti zdravnikov, saj celotno breme nalaga zdravnikom. »Evtanazija je diametralno nasprotje poslanstva zdravniškega poklica. Pričakovati je, da bi zdravniki v primeru sprejetja zakona množično uveljavljali ugovor vesti. Številni mladi zdravniki bi celo zelo verjetno opuščali poklic,« opozarjajo.

V nadaljevanju objavljamo članek, ki nam je služil za popravo oddaje. Avtorji članka so dr. Poredoš, dr. Kranjc, dr. Švab in dr. Komadina, ki so bili tudi naši gostje.

Kaj meni stroka o predlogu zakona ZPPKŽ ali pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ali evtanaziji

V okviru Slovenske medicinske akademije, ki predstavlja vrh slovenske zdravniške stroke, je potekala razprava o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in evtanaziji. Zapis predstavlja povzetek diskusije pri okrogli mizi, ki so jo pripravili člani Slovenske medicinske akademije in ugledni gostje: akad. zasl. prof. dr. dr. hc mult. Janez Kranjc – izredni član SAZU, prof. dr. Damjan Korošec – Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, prof. dr. Alojz Ihan – tajnik Slovenske medicinske akademije, prof. dr. Dušan Šuput – vodja Akademskega raziskovalnega centa, prof. dr. Igor Švab – dekan Medicinske fakultete UL, prof. dr. Zlatko Fras – strokovni direktor Interne klinike UKCLJ, prof. dr. Rafko Ponikvar, ki je zastopal prof. dr. Jadranko Buturović Ponikvar – Slovenska medicinska akademija, prof. dr. Dušica Pahor – podpredsednica Slovenske medicinske akademije in prodekanja Medicinske fakultete UM, prof. dr. Radovan Hojs – MFUM, prof. dr. Pavel Poredoš - predsednik Slovenske medicinske akademije, prof. dr. Radko Komadina – predsednik Slovenskega zdravniškega društva.

Prisotni so bili kritični do legalizacije evtanazije in do predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), so pa menili, da je evtanazija sociološko-družbeno in etično vprašanje in da se naj o tem izreče javnost oz. civilna družba. Razpravljalci so se omejili na kritično razpravo o predlogu zakona ZPPKŽ s strokovno-medicinskega in pravnega vidika.

Predlog zakona, ki je v javni obravnavi od oktobra 2021, nalaga izvržbo pomoči pri usmrtitvi izbranemu in lečečemu zdravniku. Dejstvo je, da se snovalci zakona niso posvetovali z nobeno zdravniško organizacijo in na ta način ignorirali tiste, ki se jih zakon najbolj dotika, in ki bi ga, po mnenju predlagateljev zakona, morali izvajati. Sporno je, da zakon nalaga zdravniku nekaj, kar je v popolnem nasprotju z njegovim poslanstvom, to je ohranjanje življenja. Več tisoč let stara Hipokratova prisega, ki se ji zavežejo diplomanti medicinske fakultete med drugim pravi« Nikoli ne bom bolniku predpisal smrtonosne substance«. Kaj je razlog, da se predagateljem ni zdelo pomembno slišati odziva stroke, lahko le ugibamo. Vedeti moramo, da nameravajo naložiti izvedbo opravil po tem zakonu ravno zdravnikom, zato bi bilo edino smiselno, da bi se predlagalci zakona pred posredovanjem zakona v javno obravnavo z njimi vsaj posvetovali. Niso se obrnili niti na Slovensko zdravniško društvo niti na Slovensko medicinsko akademijo niti na Zdravniško zbornico Slovenije. Številne države tovrsten zakon zaradi mnogih dejstev in dejavnikov še vedno zavračajo.

Tudi etična komisija Svetovnega zdravniškega društva, (Ethical Committee World Medical Association) zaradi poraznih izkušenj z nacističnimi zdravniki, ki so sodelovali pri evtanaziji 300.000 otrok, z razlago, da ne ubijajo ljudi, ampak zdravijo nacijo, evtanazijo in zdravnikovo pomoč pri samomoru bolnika v celoti zavrača. Skoraj zagotovo zato, ker ne more dopustiti, da bi se kaj takega ponovno zgodilo človeški vrsti in zdravniškemu poklicu. Tudi sprejetje številnih konvencij o spoštovanju življenja je bila posledica zgodovinskih grozodejstev.

Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) odpira vrsto problemov načelne narave. Temeljni problem predloga zakona so možnosti zlorabe, ki so ob stanju naše pravne kulture dokaj verjetne, saj ne vsebuje varovalk proti zlorabi aktivne evtanazije. To bi po eni strani omogočala naglica oziroma kratki roki (Komisija RS za PPKŽ mora npr. odločiti najkasneje v petnajstih dneh do prejema popolnega zahtevka (1. odst. 14. čl.). Tudi sicer daje osnutek zakona vtis, da je treba pacienta, ki se za to odloči, čim prej evtanazirati. Tako mora po 8. odst. 7. člena lečeči zdravnik »s pacientom o nameri uveljavljati pravico do PPKŽ govoriti še enkrat po prvi napovedi zahtevka, v roku, ki je odvisen od pacientovega bolezenskega stanja, vendar ne prej kot v treh in ne kasneje kot v štirinajstih dneh od trenutka napovedi vloge«), po drugi strani pa predlog zakona dopušča, da zahtevek in informirano odločitev izpolni in podpiše pacientov zdravstveni pooblaščenec (11. člen ZPPKŽ).

Odpira pa se še drugo polje in sicer, kako preprečiti ti. evtanazijski mobbing oziroma zlorabo evtanazije za pridobivanje organov za transplantacijo. So o tem morda predlagalci zakona pozabili razmisliti?

Predlog je problematičen tudi z vidika odgovornosti zdravnikov, saj celotno breme nalaga zdravnikom. Evtanazija je diametralno nasprotje poslanstva zdravniškega poklica. Pričakovati je, da bi zdravniki v primeru sprejetja zakona množično uveljavljali ugovor vesti. Številni mladi zdravniki bi celo zelo verjetno opuščali poklic. Tako je predlog ZPPKŽ je problematičen z vidika diskriminacije zdravnikov, ki niso pripravljeni izvesti evtanazije in uveljavljajo ugovor vesti. S tem, da jim odreka možnost, da delujejo kot neodvisni zdravniki (12. čl. ZPPKŽ), oziroma da so člani v komisiji RS za PPKŽ (7. odst. 4. čl. ZPPKŽ), po eni strani uvaja diskriminacijo na temelju prepričanja (14. čl. Ustave RS), hkrati pa jasno sugerira

pristranskost komisije. Isto velja tudi za osebo specialista za duševno zdravje (13. člen ZPPKŽ). Ob tem velja pripomniti, da naloga neodvisnega zdravnika ni usmrtiti pacienta, temveč podati mnenje »ali pacient izpolnjuje enega ali več pogojev« iz 1. tč. 6. člena ZPPKŽ (4. odst. 12. člena ZPPŽK).

Problematična je tudi sestava Komisije RS za PPKŽ. Predlog ZPPKŽ ne pove nič o konkretnih pogojih za članstvo v komisiji, niti o izbirnem postopku oziroma tem, kdo posameznega kandidata predlaga predsedniku Republike v imenovanje (25. člen ZPPKŽ). Spričo dejstva, da lahko Komisija »v primeru različnih mnenj lečečega in neodvisnega zdravnika komisija ugotovi, da pacient izpolnjuje pogoje iz prve točke prvega odstavka šestega člena tega zakona« (2. alinea 2. odst. 14. člena ZPPKŽ), se zastavlja vprašanje, na temelju česa, glede na to, da so člani komisije dva zdravnika neznane specialnosti in dva družboslovca tudi neznanih specialnosti in en pravnik. Glede na to, da 1. odst. 6. člena ZPPKŽ kot pogoje za PPKŽ navaja izrazito zdravstvene indikacije, se postavlja vprašanje, kako bodo o zdravstvenih vprašanjih odločali člani komisije, ki niso zdravniki. Spričo dejstva, da Komisija določi neodvisnega zdravnika in lahko v primeru neskladja »povozi« mnenje lečečega zdravnika, je mogoče pričakovati, da bo Komisija izvajala določeno politiko, ki ne bo nujno nevtralna. Dejstvo, da predlog ZPPKŽ predvideva plačano članstvo (10. odst. 25. člena) v Komisije še dodatno zmanjšuje njeno verodostojnost.

In ne samo to, povedano zbuja tesnobnost, posebej tudi v luči zaupanja pacienta v kategorično nesmrtonosnost zdravnika kot političnega in pravnega postulata: ob zgodovinsko prelomnem zakonskem opuščanju omejene razpoložljivosti (limitirane disponibilnosti) človekovega življenja kot kazenskopravne dobrine, ki je človekovo življenje varovala tudi v razmerju do zdravnika, osnutek zakona tako rekoč preko noči relativizira kulturno prastaro, evolutivno in očitno nadpravno in tudi ključno versko sopogojeno koncepcijo umora in z njo nedotakljivost tujega življenja, v katero smo zlasti po pravni ukinitvi smrtne kazni v Sloveniji lahko kar resno zaupali. Odpira verjetnost politično nevarne erozije splošnega zaupanja v načelno moralnost in pravnost, upravičenost odvračanja drugih od samomora in v nekaznivost preprečitve tujega samomora, kaj šele erozijo najglobljega odpora do naklepne usmrtitve drugega zunaj vrednostnih okvirov silobrana in upravičljive skrajne sile, kar vse so temelji civilizacije v odnosu do življenja človeka kot (kazensko)pravne dobrine, ki so jih družbe gradile zelo dolgo in jih ni odgovorno in modro rahljati in podirati na hitro in zlahka, kaj šele v postopkih političnih preigravanj.

Poleg tega pa je postopek posega, ki ga predvideva zakon, bistveno drugačen od praks v drugih državah (npr. Avstrija), kjer izbrani zdravnik samo poda objektivne informacije o bolnikovem zdravstvenem stanju, poseg se pa izvede s strani nekoga drugega.

Zato je za zdravnike njihova pomoč pri končanju življenja nesprejemljiva in posledično popolnoma odklanjajo rešitev predlagateljev zakona, ki celotno breme nalaga zdravnikom.

Predlog zakona prinaša tudi vrsto določil, ki so pravno problematična in nedosledna, kot je npr. subjektivni koncept trpljenja (kaj je za nekoga neznosno trpljenje in kaj še sprejemljivo lajšanje trpljenja); problematična je tudi obveznost lečečega zdravnika, ki uveljavlja ugovor vesti, da »mora pacienta napotiti k nadomestnemu zdravniku, ki ga je zagotovilo vodstvo izvajalca zdravstvene dejavnosti ali Komisija Republike Slovenije za PPKŽ (5. odst. 4. člena ZPPKŽ).

Pravno zelo problematično je določilo 4. odst. 22. člena, po katerem »Smrt, ki je nastopila kot posledica izvedbe PPKŽ, ne šteje za nasilno smrt«.

Pravno vprašljivo je tudi določilo 28. člena, po katerem je pri zavarovalni pogodbi evtanazija izenačena z naravno smrtjo in določilo 29. člena, ki vzpostavlja obveznost dovoliti izvedbo PPKŽ v svojih prostorih. Še posebej problematičen je 2. odst. 29. člena, po katerem Javni zavodi in koncesionarji ne smejo svojim zaposlenim prepovedati sodelovanja pri postopkih PPKŽ.

Nadzor Varuha človekovih pravic nad postopki v zvezi s PPKŽ (26. člen ZPPKŽ) je lahko le formalen, saj nima nobenih strokovnih možnosti nadzora. Gotovo pa to niso vse pasti, ki jih lahko najdemo v predlogu zakona. Področje je izjemno občutljivo in zelo dobro bi morali razmisliti o vseh pasteh, še pred samim sprejetjem.

Razpravljalci so zaključili, da ima Predlog ZPPKŽ številne nomotehnične pomanjkljivosti. Njegova temeljna pomanjkljivost je, da v imenu varovanja osebnega dostojanstva ruši vrsto ustaljenih pravnih konceptov in dobrin. Njegov sprejem bi predvsem pomenil temeljito revizijo ustaljenih predstav o poslanstvu zdravnika, revizijo etičnih predstav o nedotakljivosti človekovega življenja in revizijo prastarega in kulturno zelo trdnega pojma umora, poleg tega pa je tudi za zdravnike njihova pomoč pri končanju življenja, kot jo navaja zakon, nesprejemljiva.

Odločitev, ali ima posameznik pravico končati svoje življenje, zdravstvena stroka prepušča civilni družbi. Popolnoma pa odklanja rešitev predlagateljev zakona, ki celotno breme nalagajo zdravnikom, ki jim Hipokratova prisega nalaga ohranjanje življenja in ne dopušča njegove nasilne prekinitve.

Članek nam je posredoval dr. Pavel Poredoš.