»V tvoje roke izročam svojega duha«

Komentar tedna | 15.04.2022, 14:38 dr. Andreja Eržen Firšt

»K tebi, Gospod, se zatekam, naj ne bom osramočen na veke, v svoji pravičnosti me osvobodi,« so uvodne besede Psalma 31, ki ga bomo poslušali pri besednem bogoslužju Velikega petka.

Psalm, ki izpričuje globoko vero v Božje varstvo, pripisujejo kralju Davidu, za čas, ko je bežal pred kraljem Savlom, ki ga je hotel umoriti. Davidovo zaupanje v Gospoda je bilo tako veliko, da je v božje roke položil svoje življenje. Prav tako, kot je bilo neizmerno Jezusovo zaupanje v Očetovo voljo. Jezus je nase sprejel vse težave, muke, grešnosti in na križu izrekel psalm trpečega kralja Davida in z njim vsega Izraela, 'Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo'. Jezus se je poistovetil s trpečimi in se za nas daroval na križu.

Kaj pa mi? Smo se pripravljeni darovati, za sočloveka, za prijatelje, ljubljene osebe okoli nas, in tudi za tiste, ki jim nismo najbolj pri srcu? Za nami je 40 dnevni postni čas, ki nas je preko božje besede, obredov, misijonov, vodil k prazniku Vstajenja Jezusa Kristusa. Priložnosti za spreobrnjenje je bilo veliko, koliko smo jih sprejeli v našem srcu, vemo le mi sami.

Vse bistvo naše vere in našega življenja je shranjeno v bogastvu Velikega tedna. »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu« (Lk 19,38) je v prazničnem ozračju vpila sprejemajoč Jezusa množica Jeruzalemčanov. A kmalu so vpili, križaj ga! Ste bili tudi vi, drage poslušalke in dragi poslušalci, kdaj v življenju kje sprejeti z vzkliki navdušenja? A so vam taisti ljudje potem obrnili hrbet. Prevara boli, boli nezvestoba, boli laž. Boli zloba. Boli greh. Ampak, Gospod nas uči odpuščanja, na križ je šel tudi za tiste, ki so ga zapustili, ga pribili na križ.

Njegova prva beseda na križu je bila »Odpusti jim!« Ne kliče nas k maščevanju, ampak nas kliče k ljubezni, odpuščanju. Sprejel je križ, da bi mi dosegli odrešenje. Kako bi lahko ljubezen nekoga do nas bila lahko še večja? Nič nas ne preprečuje, da v Gospodu najdemo vir veselja, vir miru. Le Jezus je tisti, ki nas reši bremena greha, strahu in žalosti. Le zaupati mu moramo!

Ampak, v vrvežu vsakdana, ko nas oblegajo različne skušnjave, ko nas življenje zasipa s skrbmi ali včasih celo straši, prevečkrat premalo zaupano in pozabljamo, da vstali Jezus trka na vrata našega srca in čaka, da mu odpremo. Samo vera in ljubezen moreta premagati strah in znova prižgati upanje, je ob obisku Slovenije mladim v Postojni dejal sveti papež Janez Pavel II.

Bodimo tudi mi pogumni kristjani, pogumno se zravnajmo, pred nami so pomembne odločitve. Naj ne bodo naša usta polna obtožb, kako nas ne razumejo, poskrbimo za to, da nas bodo razumeli, govorimo jezik ljubezni in ne jezik sovraštva.

»Tudi, če me vi zapustite, vas jaz ne bom nikoli zapustil!« pravi Jezus v Svetem pismu. In res nas ne zapusti! Ko že mislimo, da ni več poti, Bog pokaže luč, pokaže smer, nam poda roko. Prijateljski odnos z Bogom vključuje spoštovanje, izključuje pa strah. Bog je Bog: od našega odnosa z njim je odvisno, kako ga sprejemamo: ne bojmo se, zaupajmo se mu in se mu izročimo v varstvo! Strah je hudičevo delo, ki nas vodi stran od Gospoda. Tako kot so hudičevo delo težke besede, huda dejanja, katerih je tako poln ta svet. In vedno znova najdevamo izgovore za takšna dejanja, na koncu nam pride prav celo luna.

Kako lepo je sveti Frančišek zapisal v hvalnici stvarstva: Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah; ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe. Niso krive ne zvezde, ne luna, ne veter, ne sonce, medčloveške odnose si ustvarjamo mi sami.

V postni čas smo stopili s pepelnico, ko so nas duhovniki posuli s pepelom, znamenjem naše minljivosti. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka. Po 40 dnevih posta imamo danes priložnost, da se zazremo sami vase in se resnično vprašamo, ali smo dosegli prenovitev, kot smo si jo želeli. Zame osebno je bil letošnji post čas preizkušenj, test mojega zaupanja v božjo voljo. In hvaležna sem za te preizkušnje, pokazale so mi pravi obraz nekaterih ljudi, ki sem jim zaupala. In si pravim, ne zatekaj se k minljivosti, upri svoj pogled v Gospoda! Ki se nam daje v Ljubezni.

Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem. Nekaj dni za tem si je Pilat, v povsem drugem kontekstu, sam sebi umil roke in s tem izmil krivdo Jezusove smrti. Kako lepi priliki za naše življenje. Jezus na poti v trpljenje in smrt svojim učencem, tudi tistemu, ki ga bo kasneje izdal, in tistemu, ki ga bo zatajil, umije noge in jim s tem izkaže največjo stopnjo služenja. Pilatovo »pranje rok«, s katerim je simbolično odstranil s sebe krivdo za obsodbo, je postalo pregovorno dejanje egoističnega zagovarjanja samega sebe. Njegovo dejanje je postalo simbol bega pred odgovornostjo. In morda je ravno takšnega bega pred odgovornostjo, skrivanja za odločitvami drugih, v naših življenjih preveč. Stopimo po poti, ki jo je pokazal Jezus, mnogokrat je pot trpljenja, preizkušenj. A brez padcev ne moremo vstati, Jezus je trikrat padel pod križem, a je vsakokrat znova vstal. Kljub temu, da ga je na koncu čakala smrt na križu.

Bodimo tudi mi pogumni kristjani, pogumno se zravnajmo, pred nami so pomembne odločitve. Naj ne bodo naša usta polna obtožb, kako nas ne razumejo, poskrbimo za to, da nas bodo razumeli, govorimo jezik ljubezni in ne jezik sovraštva. Tako, kot nas je učil Jezus Kristus. In vsak naš dan bo blagoslovljen!

Svetlo Veliko noč vam želim, naj bo praznik Gospodovega vstajenja veseli čas spomina na nekoga, ki nas je ljubil in nas bo ljubil do konca!