Če se ne zresnimo, to ne bo zadnja vojna!

Komentarji | 18.03.2022, 14:35 Tadej Sadar

Kaj je o psihologiji ruskega nasilja zapisal revni Dostojevski, zakaj je bogataš Tolstoj obupoval nad nesmislom življenja in kako nevroza, ki jo spremljamo, brez dvoma korenini v Sovjetski zvezi, v vsej njeni »ozemeljski« in »komunistično duhovni« zapuščini?

»Napad Putina na Ukrajino je presenetil ves svet, presenetil pa je tudi politiko, ki je v naši državi na pragu volilne kampanje... Del opozicije se je ob tem razgalil, kako je bistvu prazen nekih konceptov v takih situacijah. Namreč, v mirnem času je ljudstvu lahko prodajati puhlice, ko pa pride do resnih kriz, takrat se šele pokaže razlika med strankami, ki imajo neko strategijo, ki vlagajo v državne podsisteme in med strankami, ki te podsisteme dolgoročno zanemarjajo. Politika je v resnici nekaj, kar ureja vsa naša družbena razmerja in zato politiko tudi imamo, za to, da daje odgovore na izzive družbe.«

Tako je v Uri moči, na Planet TV, 6. 3. komentiral Dr Peter Gregorčič. V današnjem komentarju bi moral nagovoriti tudi poslušalce Radia Ognjišče, pa se je takoj po izvolitvi na čelo programskega sveta RTV Slovenija opravičil in ker povsem razumemo njegovo odločitev, saj je tudi profesor na fakulteti in družinski oče, smo vsaj teh nekaj njegovih misli pridobili na omenjeni način.

Da je agresija na Ukrajino v zgolj nekaj trenutkih resetirala tok zgodovine, je bilo jasno že v prvem dnevu vojne. Toda, ker ni uspel načrt A, prestrašiti vodstvo, ustoličiti svojo vlado in v nekaj dneh oditi, so ruski generali odprli svoje učbenike in se zatekli k preprostemu in brutalnemu nasilju. Očitno tudi s tem, razen maltretiranja prebivalcev in grozljive škode, niso dosegli nič. Kaj sledi se seveda sprašuje ves svet in le upamo lahko, da imajo v teh učbenikih smrti potegnjeno kakšno črto, čez katero ne bodo šli ali pa, da bo Putina poklical kitajski predsednik, verjetno edini, ki ga lahko ustavi. Ker sta o zgodovinskem ozadju na našem radiu izjemno poglobljeno govorila p. Branko Cestnik in dr. Aleš Maver, mi v tem komentarju ostane vprašanje, ki te dni reže globoko v možgane marsikomu – Zakaj se je ruski predsednik odločil za tako brutalno invazijo na sosednjo državo, državo, v kateri živijo njihovi bratje? V času slovenske osamosvojitvene vojne sem bil v letih, ki so najbolj primerna za vojaško služenje, ter temu primerno pod hudim stresom.

Ob mnogih paralelah, ki jih lahko potegnemo med tedanjo in zdajšnjo agresijo, so se v meni zbudile temne sence spominov. Ko je naš predsednik vlade napovedal obisk v Kijevu, sem v trenutku vedel, zakaj se je odločil za to pot. On ve, kako je ukrajinskemu predsedniku, ker v sebi nosi še veliko večje sence, kot jih v spominu na našo vojno nosimo mi. (V gornjem videu si lahko ogledate, kako je general  Wesley Clark komentiral ta obisk) Ob rob tega dogodka naj izrazim še osuplost ob nekaterih žaljivih komentarjih tega hrabrega dejanja, ko se je naša opozicija spozabila preko vsake razumne mere. Sodbo prepuščam zgodovini, tako kot jo prepušča svetovni literarni velikan, ki je zapisal:
»S psihologijo ruskega zločina se bodo morda nekoč ukvarjali najboljši umi, tako naši kot evropejski, kajti ta tema je tega vredna. Ampak to preučevanje se bo začelo nekoč pozneje..., ko se bo vsa tragična kaotičnost tega trenutka umaknila v ozadje.
Zdaj se bodisi zgražamo bodisi se pretvarjamo, da se zgražamo, ... ali pa navsezadnje kot majhni otroci z rokami odganjamo od sebe grozljive privide in skrivamo glavo v blazino, dokler grozljiva prikazen ne mine. Toda nekoč bomo morali tudi mi začeti živeti trezno in premišljeno, ... tudi mi moramo vsaj nekaj v našem družbenem življenju osmisliti ali vsaj začeti to osmišljati.« Odstavek je iz znamenitega dela Fjodorja Dostojevskega, Bratje Karamazovi in presunljivo zajame vse vidike tragičnosti trenutka, ko nasilje prevzame pobudo do te mere, da omrači razum, ki za dosego cilja ne izbira sredstev.

LGBT agenda je v desetletjih zahodnega obilja dobila takšen zalet, da se, tako se zdi, ne zna več ustaviti!

»Hudič je po etimologiji tisti, ki se vrže počez. Tisti, ki razdre vez, ki postavi oviro, ki razdeli, kar je bilo združeno. Na voljo ima dve taktiki. S prvo nas potisne v zmoto in izkoristi našo šibkost, z drugo pa nas sili k napuhu in izkoristi našo moč,« tako je zapisal eden največjih sodobnih filozofov Fabrice Hadjadj v knjigi Vera demonov. Od besede do besede lahko odkrivamo delo demonov v tej vojni: delitev bratskih narodov, celo iste, pravoslavne cerkve, zmote o razlogih za vojno in napuh. Ko opazujemo vrtoglave vrednosti jaht oligarhov, ne moremo mimo vprašanja, kako močno se posameznik spremeni, ko ima na voljo toliko denarja, da samo za jahto potroši več sto milijonov? Od višine se zvrti, pravi pesem in od takšnih višin se človeku lahko zvrti do samih korenin bitja. Slišali smo odlomek beloruskega pisatelja, Dostojevskega, preživel je izgnanstvo v Sibiriji in se vse življenje otepal z revščino. Že omenjeno delo, Brate Karamazove, konča z besedami: »Prvič in predvsem bodimo dobri, drugič, pošteni, in tretjič, nikoli ne pozabimo drug drugega.« Pravo nasprotje je njegov ruski kolega, prav tako velikan, Lev Nikolajevič Tolstoj. Živel je v obilju in na vrhuncu slave takole zapisal: »Moj položaj je bil obupen. Iz razumskega znanja je izhajalo, da je življenje zlo, in ljudje to vedo. Življenje je nesmiselno in zlo.« Izpoved slavnega pisatelja Jordan Peterson pospremi z naslednjimi besedami: »Četrti in zadnji način pobega (iz tega stanja) je vključeval »moč in energijo«. Sestavljen je iz uničevanja življenja, ko se nekdo zave, da je življenje zlo in nesmiselno.«

Vsako obdobje ima svojo kolektivno nevrozo in vsako obdobje potrebuje lastno psihoterapijo, da ji je kos.

Menim, da je tu potrebno iskati ključ do umevanja ozadja tega in tudi kakšnega drugega konflikta, ki nas morda še čaka. Ko bogastvo posameznikov začne presegati proračune manjših držav, se med njimi in navadnimi ljudmi pojavijo celi svetovi razlik. »Vsako obdobje ima svojo kolektivno nevrozo in vsako obdobje potrebuje lastno psihoterapijo, da ji je kos.« Stavek psihoterapevta, Viktorja Frankla bi moral biti vklesan v kamen in postavljen pred pisarne voditeljev. Nevroza, ki jo spremljamo, brez dvoma korenini v Sovjetski zvezi, v vsej njeni »ozemeljski« in »komunistično duhovni« zapuščini. Brez dvoma pa je zahod - s svojim prefinjenim in mehkim nasiljem nad vsemi, ki se ne strinjamo s trenutno LGBT agendo, ki je v desetletjih zahodnega obilja dobila takšen zalet, da se, tako se zdi, ne zna več ustaviti - s svojim pretiravanjem ustvaril plodna tla za nasproten pol. Saj poznate pravilo... bolj kot je radikalno stališče na eni strani, bolj se krepi radikalen pol na drugi. Oba sta zame zavržna. Če se ne bomo zresnili, ta vojna ne bo zadnja. Vedno se bo našel nekdo, ki se bo napajal iz tega radikalizma. Naučiti se bomo morali prisluhniti drugemu ter argumentirano in artikulirano izražati svoje mnenje. Za stališča bo potrebno prebrati kaj več kot zgolj naslove na spletnih portalih in se nato »na prvo žogo« odzivati in do onemoglosti prepirati na vseprisotnih forumih, kjer kraljujejo cinizem in žaljivke. Skratka, zresniti se bomo morali in to hitro, sicer bomo, tako kot ob vojni, za katero skoraj nihče ni verjel, da je mogoča, doživeli še kakšen prisilen reset, če drugače ne, pa zaradi opustošene narave.

Zaključil bi z besedami ene najznamenitejših naravovarstvenic, Jane Goodal: »Ali iskreno verjamete, da je za naš svet še upanje?, je danes najpogostejše vprašanje,« pravi in odgovarja: »Po pravici lahko rečem, da ja. Če nam je mar za prihodnost otrok in vnukov, se moramo združiti in preiti k dejanjem. Zdaj – preden bo prepozno ... Upanje (pa) terja dejavnost in zavzetost.«