Živeti za druge ali jih nasilno obvladovati?

Komentar tedna | 01.04.2022, 14:30 dr. Janez Juhant

Poglobljeni izkušeni nemški katoliški novinar Johannes Röser ob tragediji izpostavlja velikodušno narodno-obrambno držo napadenih prebivalcev Ukrajine.

Solzni otroci z medvedki, žene in matere se poslavljajo od svojih dragih v strahu in upanju, ali jih bodo sploh še kdaj videle. Ta narodnozavedna plemenita ljubezen Ukrajincev do rodnega doma in domovine, je danes vse bolj redka krepost, tudi v Sloveniji, čeprav smo se ob plebiscitu večina odločili za Pučnikovo vodilo »zdaj gre za Slovenijo«.

Kdo je pa še pripravljen dati na razpolago kaj svojega ali celo samega sebe za druge, za skupnost, za domovino? Kaže pa, da je vojna v Ukrajini ne le pri Ukrajincih pač pa pri vodilnih in ostalih državljanih Evrope in sveta zbudila zavest, da se je vendar treba zavzeti za prizadete. Hvala Bogu je stiska prebudila človeška srca, upam da ne le iz strahu, pač pa iz zavesti, da v vzajemno sodelovanje in pripravljenost deliti omogočata sožitje in preživetje.

Večkrat se sliši, da sodobni človek nič več ne zagotavlja temeljev, iz katerih bo živel. To velja že za ohranjanje življenja oziroma skrbi za potomstvo, kar je človeštvu vedno veljalo za največje bogastvo. Bog je Abrahamu zagotovil številno potomstvo. S tem je povezano vse drugo, kar omogoča in gradi, ohranja in bogati človeško skupnost.

Danes se pogosto propagirajo nasprotne, sebične težnje, celo sovraštvo do življenja, kar razodevajo medijsko pristranske obravnave ali celo napadi na zagovornike življenja od spočetja do smrti, celo na nacionalnem mediju in nekakšni novi izumi teorije spolov, ki odstopajo od bistvenih postavk, ki jih je doslej spoštovalo človeštvo.

A velikodušnost in pripravljenost dati sebe na razpolago za življenje drugih ostaja ključni temelj za sobivanje ljudi in sploh za naše preživetje. Žal pa smo priča izpadom nekaterih, ki se podajajo v volilno tekmo, da bodo izločili druge jim celo vzeli premoženje. Isti napovedujejo, da bodo vse delali po svoje, izrinili druge in postavili izključno svoje ljudi.

To meji že na diktaturo izbrancev ali skupin nad drugimi, kar je bila praksa totalitarne polpreteklosti. Na vprašanje, kaj bodo storili drugače, ne vedo drugega kot, da bodo povsod nastavili svoje ljudi, čeprav ti že doslej vedrijo in skušajo mimo pravil in demokratičnih norm odločati v medijskih hišah, v sodstvu, šolstvu in drugih podsistemih družbe.

Očitno jim ne gre za druge oziroma za blagor vseh, pač pa za vzdrževanje svojih privilegijev, vpliva in moči. Za to se poslužujejo izključujočih, protipravnih nedemokratičnih postopkov. Sovražni, nasilni, izključevalni in lažnivi nastopi novinarjev, 'kolesarjev' in celo levičarskih politikov presegajo ne le meje dobrega okusa, pač pa mejijo na zlorabe položaja.

Celo največje stiske kot 'korona' ali napad na Ukrajino ne odprejo src in človeškosti za priznanje velikodušnega žrtvovanja zdravnikov, sester, odgovornih v politiki tako v zahtevnih časih korone in celo zdaj ob napadu na Ukrajino.

Vse se konča pri iskanju koristi, banalizira pa izpričano človekoljubje in žrtvovanje in delo za druge, da bi prikrili resnično vrednost teh človeških prizadevanj za odpravo in premagovanja družbenega in osebnega zla. Delovanje vladnih predstavnikov za dobrobit Slovenije skuša preglasiti sebična privoščljivost in politikantstvo, nesposobno postaviti resnične alternative za narod in državo.

Prizadevanja vlade in drugih odgovornih v tem zahtevnem koronskem času so bila zato vseskozi medijsko potvorjena, njihova učinkovitost pa zaradi negativističnih propagandnih prikazov levičarskih oblikovalcev javnega mnenja in celo sodnih organov manj učinkovita. Zato je prav, da Slovenci prepoznajo na volitvah, kdo je dodatno zaostroval koronske razmere in kdo celo Putinov napad na Ukrajino izkorišča za lažni in celo nasilni prevzem oblasti v Sloveniji.

Groteskno bi ti krogi celo vlogo Janeza Janše v ukrajinski tragediji radi minimalizirali. Svetovna javnost in politika je priznala, da je obisk treh predsednikov vlad v Kijivu okrepil omajano zaupanje Ukrajincev do svetovne politike. Slovenija, Poljska, Češka litovske in skandinavske države so združile voditelje na vrhu EZ in Nata ter okrepile vzajemnost človeške skupnosti.

Številni politični preračunljivci, ki gledajo le na ohranjanje svojih koristi, težko razumejo, da se moramo vsi čemu odpovedati, če hočemo, da ne bomo ne le Ukrajinci pač pa vsi skupaj propadli; če bi padla ta domina, bi se zrušile še ne vem kolike druge, kot potrjuje razvoj prve in druge svetovne vojne. Ne le politične odločitve, predvsem solidarnost terja od nas vseh več velikodušnosti saj ne gre le za pomoč beguncem, pač pa za sožitje in mir v svetu.

To pa dejansko terja, da se vsak čemu odpove, da bomo preživeli vsi. Ko se govori o zmanjševanju našega standarda, je treba imeti v obziru tudi preživetje drugih, ne le v Ukrajini pač pa po celem svetu. In ne pozabimo: tisti, ki se v Ukrajini poslavljajo od svojih žena in otrok ne bodo žrtvovali le svojega družinskega miru, standarda, pač pa morda celo svoje življenje, najdragocenejše, kar imajo in njihove žene, otroci in starši bodo morali živeti brez njih.

Stopimo jim nasproti s svojo velikodušnostjo in pri volitvah ne podpirajmo nesramnih sebičnežev, pač pa volímo ljudi, ki delajo za skupni blagor vseh. Kdor za oblast nastopa nasilno ter izvaja teror in nasilje nad drugimi, gre po Putinovi poti.

Ali se nismo leta 1990 odločili, da bomo za vselej zavrgli te nasilne metode, ki jih je Ehrlich pred umorom 26. maja 1942 označil za tragedijo Slovencev in se danes ponavlja kot tragedija Ukrajincev?