Zlati jubilej župnije Kristusa Odrešenika v Novi Gorici

Danes s hvaležnostjo in veseljem obhajamo zlati jubilej župnije Kristusa Odrešenika v Novi Gorici.

Začetek te zgodbe ni bil slovesen in javen. Nasprotno. Ustanovitev župnije se je odvijala v tajnosti. Ko je takratni škof Janez Jenko Gašperju Rudolfu povedal, da ga bo imenoval za župnika novoustanovljene župnije v Novi Gorici, ga je ta prosil, naj vsi, ki za to vedo, strogo molčijo, da zadeva ne bi ponovno propadla, kakor sta propadla že dva prejšnja poskusa. Posebej je bilo treba obvarovati strogo zaupni nakup hiše na Partizanski cesti 40. Prav v tej hiši je nato nastal prvi pastoralni center v Novi Gorici.

Novi župnik je bil postavljen pred dve veliki nalogi: zgraditi cerkev iz kamna in hkrati graditi Cerkev iz živih kamnov – živo občestvo vernikov.

Pot do zidane cerkve je bila dolga in zahtevna. Prvo prošnjo za gradnjo cerkve so verniki vložili že leta 1959, sedemnajst let pred ustanovitvijo župnije in triindvajset let pred posvetitvijo cerkve.

Koliko prošenj, koliko posredovanj in koliko potrpežljivosti je bilo potrebnih. Dokumenti pričajo, da ovira ni bil le brezbožni komunistični sistem, ampak predvsem lokalni oblastniki in lokalni partijski funkcionarji.

Pretresljivo je brati pismo škofa Janeza Jenka, ki piše, da so drugod po Jugoslaviji dobivali zemljišča za nove cerkve. V Zagrebu je nadškof dobil lokacije za sedemnajst cerkva. V Titogradu, današnji Podgorici, so slovenski salezijanci gradili novo cerkev. Le v Novi Gorici, mestu brez zvonikov, je bila pot posebej težka.

Po dolgih prizadevanjih in tudi ponižanjih je bila cerkev Kristusa Odrešenika decembra leta 1982 vendarle posvečena. Postala je pastoralno središče širšega prostora. Novembra leta 2004 pa je bila predvsem po zaslugi škofa Metoda Piriha razglašena za konkatedralo.

Toda ob gradnji cerkve je bilo treba graditi tudi živo občestvo. Tega se je Gašper Rudolf lotil z veliko pastoralno ustvarjalnostjo skupaj s številnimi sodelavci – duhovniki, katehistinjami, gospodinjo Pepco in mnogimi laiki, ki jih je vedno rad poimensko omenjal.

Posebej zanimivo je njegovo pričevanje o začetkih verouka. Z novo župnijo se je začela tudi nova veroučna šola. Kako privabiti prve otroke? Sam zapiše, da so vprašanje rešile predvsem mame. Po stanovanjskih blokih so poiskale druge družine z otroki iste starosti in jih povabile k verouku. Ob podpori očetov so otroke prijavljale k verouku in tako so nastale prve skupine.

Ta preprost dogodek nosi pomembno sporočilo tudi za nas danes. Cerkev raste tam, kjer verniki povabijo druge. Kjer nekdo naredi prvi korak. Kjer vera ni nekaj zasebnega, ampak dar, ki ga želimo deliti.

Tudi mesto Nova Gorica nosi posebno zgodbo. Nastalo je ob meji, iz ran povojne zgodovine. Vanj so prihajali ljudje iz različnih krajev Primorske in drugih delov Slovenije. S seboj so prinašali delo, pogum in upanje. Mesto je raslo iz gradbišča v sodobno urbano središče. Nastajale so šole, bolnišnica v bližnjem Šempetru, kulturne ustanove, podjetja in nova naselja.

Ljudje so živeli ob meji, ki jih je hkrati ločevala in učila, kako dragocena je svoboda. Prišle so družbene spremembe, nato osamosvojitev Slovenije in odprta Evropa. Padale so meje, ki so desetletja ločevale ljudi.

Danes Nova Gorica in Gorica skupaj živita nekaj, kar se je nekoč zdelo skoraj nemogoče – prostor srečevanja, sodelovanja in skupne prihodnosti.

V vseh teh desetletjih pa je nad tem prostorom bedelo tudi materinsko varstvo Matere Marije, Svetogorske kraljice. Z bližnje Svete Gore, ki že stoletja združuje vernike Goriške in celotne Primorske v molitvi in zaupanju, je njen pogled spremljal rast tudi tega mesta in župnije. Mnogi so tudi v povojnih težkih časih prav pri njej iskali tolažbo, moč in upanje.

Današnja Božja beseda nam pomaga razumeti globlji pomen te zgodovine. Prerok Ozej pravi: »Prizadevajmo si spoznati Gospoda.« Nato pa doda čudovito podobo: »Njegov izhod je zanesljiv kakor zarja, prišel bo k nam kakor jesenski dež« (Oz 6,3).

Ali ni tako tudi z zgodovino te župnije? Bili so težki časi. Prihajale so ovire, negotovosti in razočaranja. Toda Gospod Jezus ni odšel. Njegova navzočnost je ostala zanesljiva kakor jutranja zarja, ki prinaša svetlobo in upanje, da bo dan dober in da bodo za njim prišli še boljši časi.

Evangelij nam danes spregovori o usmiljenju. Jezus stopi mimo mitničarske mize, kjer sedi Matej. Ne ustavi se ob njegovi preteklosti. Ne začne z očitki o njegovih nečednih finančnih poslih. Izreče samo: »Hodi za menoj« (Mt 9,9).

In Matej vstane.

Kako blizu je ta prizor življenju vsake župnije. Vedno je treba vstati – zaradi Jezusa in tudi zaradi sebe ter drugih. Koliko različnih zgodb je v petdesetih letih šlo skozi ta prostor. Otroci, prineseni h krstu, včasih tudi naskrivaj. Mladi s svojimi vprašanji. Zakonci na začetku skupne poti. Starši, ki so v župniji iskali moč za vero in upanje. Bolniki, ki so iskali tolažbo. Ljudje z dvomi in mnogimi vprašanji.

Zlati jubilej župnije Kristusa Odrešenika v Novi Gorici je tudi priložnost za opogumljanje. Petdeset let dinamične preteklosti nam daje sporočilo, da sta samo v Bogu mogoči naša osebna prihodnost in prihodnost vsake cerkvene skupnosti.

Bogu smo hvaležni za vse duhovnike, ki so tukaj služili – najprej za župnika Gašperja, njegove naslednike in župnijske vikarje in sedaj za župnika Milana in nedavno preminulega Bogdana – za njihovo oznanjevanje, molitev in zvestobo.

Hvaležni smo za katehete, pevce, organiste, sodelavce Karitas, prostovoljce, družine, mlade in starejše. Za vse, ki so pogosto neopazno pomagali, da je ta župnija postajala dom.

Apostol Pavel v Pismu Rimljanom tudi nas spominja: »Abraham je upal proti upanju« (Rim 4,18). Abraham ni hodil po poti gotovosti. Hodil je po poti zaupanja. Bog ga je izbral za veliko poslanstvo, da postane oče narodov. Vera pa je Abrahama opravičila za to poslanstvo. Abraham je Bogu zaupal tudi takrat, ko upanje ni bilo več mogoče.

Še posebej je to vidno pri darovanju sina Izaka. Bog je preizkusil Abrahamovo vero in Izaka ohranil pri življenju, da bi se Abrahamov rod nadaljeval.

Prihodnost Cerkve domuje tam, kjer vera ponovno postane osebno srečanje z Jezusom, kjer občestvo ostaja prostor bližine in kjer Božja beseda najde pot v vsakdanje življenje ljudi.

Cerkev Kristusa Odrešenika kot konkatedrala ni le znamenje cerkvene ureditve, ampak predvsem znamenje bližine. Škof prihaja med vernike, da skupaj z njimi obhaja svete skrivnosti in utrjuje občestvo vere. Pot od Kopra do Nove Gorice zato ni zgolj pot kilometrov, temveč je tudi pot srca – pot srečevanja, povezanosti in medsebojne odgovornosti.

Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem župniku Milanu in vsem vernikom, da me vedno sprejemate z odprtim, gostoljubnim in bratskim srcem. Takšna dobrodošlica je dragocen izraz žive vere, medsebojnega spoštovanja in pripadnosti krajevni Cerkvi.

Mati Marija, Svetogorska kraljica, je med našimi predniki stala in ostala v miru in vojnah. Ob njej peklenske moči nehajo besneti in uničevati. Ona prinaša mir tam, kjer je nemir. Njej danes ponovno izročamo to župnijo, njene družine, otroke in mlade, bolnike in ostarele ter vse, ki bodo v prihodnjih letih soustvarjali župnijsko življenje.

Gospod Jezus Kristus, Odrešenik sveta, kar si v tej župniji začel pred petdesetimi leti, to ohrani, očisti, poživi in vodi naprej, da bo ta župnija tudi jutri živela med domovi ljudi, oznanjala tvoje usmiljenje in odpirala prostor upanja novim rodovom.