V ponižnosti Bog išče človeka

Komentar tedna | 01.01.2022, 12:51 dr. Andreja Eržen Firšt

Spoštovani poslušalci, cenjene poslušalke Radia Ognjišče,

Doletela me je velika čast, da pripravim zadnji letošnji komentar tedna. Čast, in obenem odgovornost, da z besedami ne trosim nesmislov. V pripravi na komentar se vedno priporočim Svetemu Duhu za pomoč, in ob prebiranju današnje božje besede me je navdala velika radost. Na zadnji dan starega leta v evangeliju namreč beremo: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.« (Jn 1,1) Odlomek iz Janezovega evangelija mi je eden najljubših, kajti kot jezikoslovki mi govori o pomenu Besede. V začetku je bila Beseda! V njej je bilo življenje in v njej je bila luč. Kako pomensko. Mnogokrat se v našem vsakdanu premalo zavedamo pomena izrečenih besed, veliko je praznih marnj, blebetanja, neutemeljenih trditev, žalitev. A, kako malo je potrebno, da s prijazno besedo objamemo sogovornika in ob tem se zagotovo dobro počutiva oba.

Beseda sprave in ljubezni je tista, ki prinaša mir, spoštovanje, prinaša radost v naše domove, delovno okolje, naš narod in širše občestvo. V adventnem času mi je bila dana prav posebna milost, da o tej Besedi pričujem v okolju, za katerega smo prepričani, da je ne sprejema. V Dubaju, ki je del Združenih Arabskih Emiratov, smo na svetovni razstavi Expo 2020 na slovenskem paviljonu predstavili jaslice arhitekta Jožeta Plečnika. Skorajda čudežno se nam je zdelo dejstvo, da bomo v kulturno in duhovno povsem drugačen svet ponesli pričevanje o rojstvu Odrešenika. In bili smo presenečeni, jaslice so naletele na izreden odziv. Vrednote, ki jih predstavljajo jaslice, topline, ljubezen, družina in mir, so vrednote, za katere si prizadevamo prav vsi, ne glede na barvo kože ali versko pripadnost. V pogovoru z novinarko Radia Ognjišče, gospo Natašo Ličen, sem že govorila o navdušenju nad odzivom ob jaslicah. V spominu mi bodo vedno ostale iskrice v očeh mladih muslimank, ko jim govorim o ljubezni, miru, družini. So vrednote, ki jim nihče ne more oporekati. Ali pač morda? Od daleč, tam iz arabskega sveta, so se mi zdeli naši prepiri o tem, ali je Božič krščanski praznik, ali praznik koga drugega, povsem brezsmiselni.

V prvem nadstropju slovenskega paviljona na EXPU so pripravili zelo zanimiv film o gospodarskih dosežkih Slovenije ter uspešnih posameznikih, ki so zaznamovali ne samo našo, ampak tudi svetovno zgodovino. Na predstavitvi se prepletajo osebe različnih znanj, od inovatorjev, športnikov, glasbenikov, arhitektov in duhovnikov. In ko sediš v sredini tistega prostora, si ponosen, da lahko rečeš, Slovenec sem. A doma je situacija povsem drugačna, namesto, da bi bili ponosni na vse tehnološke dosežke, na uspešne športnike, se delimo na cepljene in necepljene, leve in desne, in še mnogo tega bi našli.

Res je, časi so težki, ampak, ali smo res mislili, da bo naša generacija izvzeta iz preizkušnje? Če se sprehodimo po časovnem traku zgodovine, bomo videli, da so izumrle civilizacije, izginila mesta. A nam ničesar nič ne more. Apostol Pavel v pismu Kološanom pomenljivo zapiše: »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost.« (Kol 3,12) Kje so nam te vrline, usmiljenje do sočloveka, dobrotljivost, ponižnost, krotkost in predvsem potrpežljivost? V ponižnosti Bog išče človeka in ne v njegovi veličini. Virus nam je resda vzel marsikaj, ampak dobrote do sočloveka nam ne bi smel!

V zadnjih trenutkih leta se oziramo na preteklo leto, delamo analize, zaključke, sklepe in načrte za naprej. Ne pozabimo, koliko lepega se je dogodilo v preteklem letu; pri Mariji Pomagaj na Brezjah smo bili skozi vse poletje in še potem naprej v jesen obdarjeni z lepim vremenom, ki je omogočilo, da smo imeli nedeljske svete maše na trgu pred baziliko. S tem so se številni romarji lahko udeležili svetih maš. In hvaležni smo za vsa tradicionalna romanja, ki smo jih lahko pripravili, jubileje, ki smo jih praznovali. Prav posebej mi bo v spominu ostal obisk vatikanskega državnega tajnika, kardinala Pietra Parolina, ki je pri Mariji Pomagaj daroval sveto mašo ob 30. obletnici samostojne Slovenije ter nam položil na srce, da je ljubezen do domovine enaka ljubezni do matere.

Za nami je leto preizkušenj, tudi za mene osebno. Prav lahko bi se zgodilo, da me danes ne bi bilo več tu. Zato sem neizmerno hvaležna za vsak trenutek, ki mi ga dobri Bog nakloni, da ga lahko delim z ljudmi, ki jih imam rada. Hvaležna tudi za težke trenutke, ki me krepijo, preizkušnje, ki mi pridejo na pot.

A še bolj pa me ob vseh milostih, ki so mi dane, napaja veselje in hvaležnost. Koliko lepega je še pred nami! Beseda, ki »je meso postala in se naselila med nami.« (Jn 1,14) nam prinaša mir, in pravi, ne bojte se! Mati Marija nam z zaupanjem v Božjo voljo, s svojo privolitvijo 'Zgodi se!', vliva upanje in daje zgled. Gospod pozna naše strahove, zato v Svetem pismu, od Prve Mojzesove knjige do Razodetja, vedno znova ponavlja: Ne bojte se!.. Naj vas ne bo strah! ... Bodite pogumni! Jaz sem.

Pred nami je drugi sveti večer, ko bomo pokadili in blagoslovili domove. Mir, ki ga prinaša sveti večer naj odžene strahove in nas napolni z radostjo in optimizmom.