Slavi Košir
Marko Zupan
Meta Potočnik
Alenka Puhar (foto: Ana Kovač)
Alenka Puhar | (foto: Ana Kovač)

Grenka, grenka zmaga

25.03.2022, 14:30 Alenka Puhar

In tako je spet prišel čas, ko se sprašujemo: Braniti se ali ne braniti se? Kaj naj stori šibek človek, ko se nanj spravi silak?

Upre se ali pa zbeži (če lahko). In kaj naj stori država? Države ne morejo bežati. Ko so napadene, se ali branijo ali pustijo zasesti. Včasih se branijo nekaj časa, potem pa klonijo... Prvo obdobje druge svetovne vojne nudi zelo pisan izbor reakcij na vojaško agresijo. Tako je Poljska, ki je bila napadena 1. septembra 1939, zbrala ves pogum in se uprla Nemcem, čez dva tedna pa tudi Sovjetom, ki so jih napadli z vzhoda. Konec novembra 1939 se je podobno odločila Finska, kjer je bilo razmerje moči še bolj šokantno – na eni strani največja država na svetu, na drugi ena najmanjših, in pri tem je največja trdila, da se ne počuti varne in da nujno potrebuje še nekaj ozemlja od drobne sosede. Ja, tako je bilo...

Od izpovedi ljudi, ki so ta spor od blizu doživljali, je vreden posebne pozornosti dnevnik znamenite pisateljice Astrid Lindgren. Živela je takoj za mejo. Bilo jo je strah za moža in otroka in vse bližnje. Sočustvovala je s sosedi. In kar razganjalo jo je od gneva nad Rusi. Kot Švedinja je imela srečo, da je boje opazovala iz varne razdalje in na papirju, saj se je njena domovina vojni vešče izogibala.

»O! Danes se je začela vojna,« se začenja njen dnevnik 1. septembra 1939, z nemškim napadom na Poljsko. Pisateljico preplavi silovito sočutje do napadenih, obenem pa strah, da bo vojna zajela tudi Švedsko. Z njim gre vštric strah pred pomanjkanjem, pred draginjo in omejitvami... To je pričakovano, mogoče celo dolgočasno. Kar me je najprej presenetilo – mene, ki sem po socialistično, se pravi »politično korektno« vzgojena oseba – so poročila o dogajanju v prvi tretjini vojne, tja do poletja 1941. To so moji generaciji v glavnem zamolčali, ali vsaj ne pripovedovali s tako direktno govorico, kot jo uporablja Astrid Lindgren. Nekako je zmeraj izpadlo, da se je vojna pravzaprav začela leta 1941 (to je z nami) in da Rusi niso imeli z njo nobene zveze, dokler jih Nemci niso »verolomno« napadli.

Sredi septembra 1939 »so tudi Rusi vkorakali v Poljsko, 'da bi zaščitili interese ruske manjšine',« se pravi, da je Sovjetska zveza uporabila isto pretvezo kot nacistična Nemčija par dni prej. In »Nemčija in Rusija sta si razdelili državo. Človek ne more verjeti, da se lahko zgodi kaj takega v 20. stoletju. Največjo korist od te vojne ima Rusija,« je jezna Astrid Lindgren. In ta Rusija, se pravi Sovjetska zveza »postavlja razno razne zahteve baltskim državam – in dobiva vse, kar hoče.«

Novembra 1939 Rusija napade Finsko: »Umiramo od žalosti. Rusi so danes bombardirali Helsinke in še nekatera mesta v Finski. Istočasno prodirajo v Karelijo... Dragi Bog! Finska se odlično brani pred Rusi. Včeraj so ogorčeni Rusi začeli uporabljati plin... Ves svet je na strani Finske. Le Nemčija molči... Finska pa čaka, da bi svet kaj naredil. Tudi v naših časopisih so klici k uporu, sodelovanju, čeprav to ni napisano tako naravnost. Mnogi švedski prostovoljci želijo pomagati Finski.«

Sredi januarja 1940 piše: »Grozno bombardirajo ubogo Finsko. Toda kljub temu – niti po mesecu in pol niso Rusi osvojili ničesar, imeli so le velike izgube ljudi in opreme. Seveda je tudi hud mraz pripomogel k velikim izgubam. Vsak dan švedski prostovoljci odhajajo na Finsko. Tudi zdravniki. Dve vozili nujne pomoči je finansirano iz donacij, ki jih je zbral Rdeči križ. Vsa država je zbrala okoli 9 milijonov kron. Pošiljamo steklenice krvi, odeje za konje. Oblačila in vse drugo. Pošiljamo šale in ščitnike za kolena in Bog ve, česa vse ne. Toda – smo storili dovolj?«

Sredi marca 1940 so Finci obupali, Rusom se pa tudi ni več dalo zgubljati življenj. Državi sta sklenili mir. Finska ga je zelo drago plačala, zgubila je Karelijo, kaznovana je bila tudi z visokimi reparacijami... »Da, ponoči je bil sklenjen mir,« piše Astrid Lindgren, »vseeno se mi zdi, da danes nihče ni srečen. Najprej sem se razveselila, a veselje me je hitro minilo. Grenak mir je to. Lepo, da ne ubijajo več žensk in otrok, toda to je vseeno grenka, grenka zmaga.«

Astrid Lindgren občuti tesno solidarnost s sosedi, kar je razumljivo. Pogosto govori o posebni povezanosti severnih držav; k njim ne prišteva samo klasičnih (to je Norveške, Švedske, Finske, Danske in Islandije), temveč po svoje tudi Estonijo, Latvijo in Litvo. Kar je šokantno, pa je oster antikomunizem in odkrito, globoko sovraštvo do Rusov.

»Najhujše je to, da si zdaj komaj upamo želeti Hitlerjev poraz, ker so Rusi spet začeli napadati,« piše junija 1940, po kapitulaciji Francije. »Zadnje dni so z različnimi izgovori okupirali Litvo, Latvijo in Estonijo. Za nas na severu pomeni oslabljena Nemčija samo to – da bomo imeli Ruse za vratom. V tem primeru bi raje vse življenje govorili 'Heil Hitler', kot da nam gospodarijo Rusi. Nič ni slabšega od tega... O, Bog, ne dovoli, da Rusi pridejo sem!«

Ko govori o Rusih, o njihovi surovosti (do premaganih Poljakov, Fincev, Estoncev itd.), o grozotah, ki jih počnejo v okupiranih deželah, si ne da vzeti pravice do grobega izražanja. Takole piše: »Mala finska komunistična gnida z imenom Kuusinen je po naročilu Moskve ustanovila nekaj, kar imenuje finska ljudska oblast s sedežem v Terijokiju. Finska se je pritožila Združenim narodom, toda Molotov noče sodelovati na konferenci. Ta biser trdi, da Rusija ni v vojni s Finsko, ampak da osvobaja finski narod, ki se upira in noče biti osvobojen.« Res, natanko tako... Med mnogimi grehi in zločini, ki jih počnejo Nemci, Astrid Lindgren opozori še na enega, neodpustljivega: Da so Ruse spustili v Evropo! Tudi ko je vojne konec, zapiše: »Bojim se Rusov.«

In 25. novembra 1945, prav na dan izida Pike Nogavičke, posveti večino dnevniškega lista ruskemu izsiljevanju: »Vsi se pogovarjajo, razburjajo in obupujejo zaradi odločitve švedske vlade, da pristane na ruske zahteve in preda gomilo baltskih beguncev, ki jih Rusi želijo odpeljati in usmrtiti. Mislim, da je to tako sramotno, kot če bi pristali na zahteve Nemčije, da njeni vojak svobodno prečkajo Švedsko. Masovni protesti – naslednji dnevi bodo pokazali, kaj bo s tem. Kako neumno, da Rusi sploh zahtevajo kaj takega! Dejstvo je, da so vsi, ki so imeli opravka z Rusi, vedeli, da so krivi za prav take strahote kot Nemci – samo ni pametno govoriti o tem.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Komentar tedna
Zaščita otroka v maternici (photo: Pixabay) Zaščita otroka v maternici (photo: Pixabay)

Za rešitev matere ni treba usmrtiti otroka

Zgodba hrvaške mamice, katere otroku so v 24. tednu nosečnosti odkrili tumor v glavi, ima zelo velik odmev v javnosti. Na Hrvaškem so ji splav zavrnili, opravila naj bi ga v Sloveniji.