Dr. Helena Jaklitsch in dr. Renato Podbersič | (foto: ARO)
Dr. Helena Jaklitsch in dr. Renato Podbersič: Brez resnice in pokopa ni mogoče zapreti bolečega poglavja zgodovine
Spoznanje več Petra Stopar
Mineva 81 let od povojnih pobojev, ki so zaznamovali slovensko zgodovino in pustili globoke rane, ki jih narod še danes ni v celoti zacelil. O tem, kako daleč je Slovenija na poti do zgodovinske resnice, sprave in dostojnega pokopa žrtev, sta v oddaji Spoznanje več, predsodek manj spregovorila zgodovinarja dr. Helena Jaklitsch in dr. Renato Podbersič. Oba sta bila med udeleženci spominske slovesnosti pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, kjer so se zbrani poklonili žrtvam povojnih pobojev., dr. Podbersič pa je povabil tudi na spominsko slovesnostjo za nepokopanimi žrtvami zunajsodnih pobojev na Goriškemv, ki bo v soboto, 13. junija ob 16. uri pri breznu Zalesnika med Trnovim in Nemci na Trnovski planoti.
Macesnova gorica ostaja simbol neporavnane preteklosti
Po besedah dr. Helene Jaklitsch je letošnja slovesnost v Kočevskem Rogu prinesla pomembno novost, saj so se je prvič v večjem številu udeležili predstavniki aktualne oblasti. »Predsednik vlade je prišel počastit spomin na pobite, prisotni so bili tudi minister za infrastrukturo, minister za pravosodje, varuh človekovih pravic in zagovornik načela enakosti. To je nekaj novega in vrednega pozdrava,« je poudarila. Po njenem mnenju mora biti zdaj prva naloga države dostojen pokop žrtev iz Macesnove gorice ter ohranjanje zgodovinskega spomina na dogodke, ki so zaznamovali konec druge svetovne vojne.
Govor, ki se je dotaknil vseh
Posebno pozornost je na slovesnosti pritegnil nagovor nekdanjega ustavnega sodnika ddr. Klemena Jakliča. Dr. Podbersič ga je označil za enega najmočnejših govorov zadnjih let. »Bil je tehnično brezhiben, zgodovinsko in pravno natančen, predvsem pa globoko človeški. Dotaknil se je vsakega dobronamernega človeka,« je dejal. Ddr. Jaklič je opozoril, da posledice totalitarnega sistema niso ostale v letu 1945, temveč se njihove sledi vlečejo vse do danes. Po njegovem mnenju so še vedno vidne v družbenem, medijskem, kulturnem in izobraževalnem prostoru.
Žrtve niso bile le umorjene, ampak tudi izbrisane iz spomina
V govoru je Jaklič navajal pričevanje Ivana Zajca, enega redkih, ki je preživel padec v brezno pod Macesnovo gorico, odkoder se je po spletu okoliščin rešil po petih dneh. Dr. Jaklitsch je poudarila, da pričevanje razkriva tudi sistematično razčlovečenje žrtev. »Ljudem niso vzeli le življenja. Slečeni so bili do golega, odvzeta jim je bila identiteta, izbrisane vse sledi, ki bi lahko pomagale pri poznejši identifikaciji. Šlo je za popolno razvrednotenje človeka.« Po besedah dr. Podbersiča pa so bili številni pobiti po smrti obsojeni še na nekaj drugega. »To je bila rimska damnatio memoriae – obsodba na izgubo spomina. Najprej so bili umorjeni, potem pa še izbrisani iz javnega spomina.«
Revolucija ni bila omejena le na osrednjo Slovenijo
Oba zgodovinarja sta zavrnila pogosto trditev, da revolucionarnega nasilja na Primorskem ni bilo. Dr. Podbersič je opozoril, da se je revolucija na Goriškem sicer začela nekoliko pozneje kot na Dolenjskem in Notranjskem, a je pustila zelo konkretne posledice. »Na Goriškem in v Vipavski dolini je bilo med vojno in revolucijo pobitih 366 ljudi. To so dokumentirane žrtve z imeni in priimki.« Po besedah dr. Jaklitsch je pomembno, da se o teh dogodkih govori tudi zunaj tradicionalnih krajev spomina, saj revolucionarno nasilje ni prizadelo zgolj enega dela Slovenije.
Brez priznanja zločina ni mogoče govoriti o spravi
Sogovornika sta se dotaknila tudi vprašanja sprave. Po mnenju dr. Jaklitsch simbolične geste niso dovolj. »Potrebno je priznanje zločina. Potrebno je raziskati odgovornost in pred sodbo zgodovine postaviti tiste, ki so o teh dejanjih odločali.« Dr. Podbersič pa meni, da slovenska družba še vedno ni pripravljena narediti tega koraka. »Ne moremo hkrati obsojati totalitarizmov in častiti ljudi, za katere vemo, da so nosili poveljniško odgovornost za povojne poboje.«
Pokop žrtev ni politično, ampak civilizacijsko vprašanje
Velik del pogovora je bil namenjen vprašanju pokopa žrtev iz Macesnove gorice. Danes posmrtni ostanki več kot 3.400 ljudi še vedno čakajo na dostojen pokop. »Ti ljudje ležijo v plastičnih vrečah in čakajo. To ni politično vprašanje. To je vprašanje osnovne človeške civilizacije,« je opozoril dr. Podbersič. Ob tem je primerjal slovensko ravnanje s prakso drugih držav. »Sposobni smo pokopavati italijanske in nemške vojake. Nismo pa sposobni pokopati lastnih rojakov.« Dr. Jaklitsch je izrazila zadovoljstvo, da je državni zbor sprejel zakon, ki omogoča pokop žrtev na ljubljanskih Žalah. »To so slovenski fantje in možje. Zaslužijo si dostojen pokop in vrnitev dobrega imena.«
Kritika nasprotovanja pokopu
Sogovornika sta kritično ocenila tudi nasprotovanje pokopu žrtev na ljubljanskih Žalah. Dr. Jaklitsch meni, da je družba na tem področju že naredila pomemben korak naprej. »Čuti se, da se je družbena klima spremenila. Vse več ljudi razume, da gre za civilizacijsko vprašanje.« Dr. Podbersič pa opozarja, da nekateri še vedno zlorabljajo zgodovino za politične cilje. »Ko zmanjka argumentov, vedno znova pride na vrsto zgodovinski spomin. Ta postane zadnji izgovor za to, da se stvari ne uredijo.«
Slovenci po svetu kot zgled domoljubja
Ob koncu oddaje sta zgodovinarja spregovorila tudi o Slovencih, ki so po vojni odšli v Argentino in druge države sveta. Dr. Jaklitsch je poudarila, da so prav oni ohranili idejo samostojne Slovenije in ljubezen do slovenskega jezika, kulture ter zgodovine. »Vse svoje so vložili v to, da so ostali Slovenci.« Po njenem mnenju številni potomci slovenskih izseljencev danes v Slovenijo prinašajo dragocen zgled zavestnega domoljubja. Dr. Podbersič pa je dodal, da Slovenci po svetu predstavljajo velik kulturni in družbeni kapital. »Včasih se zdi, da se morajo oni za svoje slovenstvo boriti bolj kot mi doma. Prav zato ga tudi toliko bolj cenijo.«
Bo Slovenija v tem mandatu naredila korak naprej?
Na vprašanje, ali bo aktualna vlada uspela dokončno urediti vprašanje pokopa žrtev povojnih pobojev, je bila dr. Helena Jaklitsch optimistična. »Srčno si želim, da smo kot družba dozoreli in da bomo končno dostojno pokopali žrtve Macesnove gorice in drugih morišč.« Dr. Renato Podbersič je bil nekoliko bolj zadržan. »Upam, da bo do tega prišlo. Toda zgodovina nas uči, da smo Slovenci pri teh vprašanjih pogosto slabi učenci.« Oba pa sta se strinjala v enem: brez resnice, spomina in dostojnega pokopa ni mogoče zapreti enega najtežjih poglavij slovenske zgodovine.
