Zakonca Jana in Leon: »Hudič ti zapre usta, da ne poveš.«

Družinska kateheza | 05.03.2022, 21:18 Mirjam Judež

Pred nami je težka, pretresljiva zgodba zakonskega para, ki ju življenje preizkuša na različne načine. Trčila sta dva svetova: njen oče je naredil samomor, tudi sama je imela samomorilne misli; on je bil glasbenik, ki ga je vrtoglavi svet zabav povlekel v odvisnost od pornografije. Kljub osebnemu srečanju z Jezusom sta potrebovala še veliko let, da sta se zaupala drug drugemu in se odpravila na pot ozdravljenja. Vabljeni, da prisluhnite zgodbi (obeta se nadaljevanje) Jane in Leona Kuzma iz Prekmurja. Imata šest otrok, poročena sta 13 let. Z njima v pogovoru je sodeloval tudi duhovnik Rafko Klemenčič. Oddajo je pripravila Marjana Debevec.

Najprej prosim, če se lahko vrnemo v vajino otroštvo, mladost, v vajino iskanje smisla življenja …

Jana: »Prihajam iz tradicionalne katoliške družine, imam dva starejša brata, doma smo imeli kmetijo. Mama je skrbela za nas in kmetijo, ati je delal in vsako nedeljo smo hodili k maši in verouku. Ne spomnim se, da bi doma molili ali da bi bil Bog res živo prisoten. Celo otroštvo me je bilo pogosto strah teme in ko sem bila stara 10 let, sem imela neko slutnjo smrti in ko po koncu praznovanja rojstnega dne sem bila razburjena, jokala sem, spraševali so me, kaj ti je, rekla sem, da si želim umreti. Prav to sem kričala, ne vem, od kod. Čez skoraj natanko eno leto je moj ati naredil samomor. Jaz sem to slutila ob njem. Zdaj lahko razumem, da se je on res s tem boril dolga leta. Takrat mi je bilo res težko. Ko se to zgodi, pride občutek krivde, da sem jaz mogoče kriva, sprašuješ se, kaj bi lahko naredila, rekla … Prvi dan sem še jokala, drugi dan pa sem se odločila, da ne bom več. In nisem. Vso žalost sem porinila vase in sem se delala, kot da nič ni, sploh pred drugimi v šoli. Osnovnošolska leta in del srednje šole so bila zame najbolj grozna leta. Doma nisem dobila podpore, ker je bila moja mama itak tako žalostna, ko je ostala sama s tremi mladoletnimi otroki. Ni zmogla, da bi mi lahko pomagala in je bilo najstništvo zame res težko. Vedno sem bila zadaj, nevidna, tiha, mirna, pridna, nisem izstopala. Čedalje bolj sem izgubljala smisel. V resnici ga na koncu nisem več našla. Pred 16. letom sem resno razmišljala o samomoru. Napisala sem poslovilno pismo. Navzven tega drugi niso videli drugi, je bilo pa v meni vedno strašno trpljenje.«

Leon: »Tudi jaz izhajam iz tradicionalno verne družine. Ob nedeljah in zapovedanih praznikih smo hodili k maši, k spovedi na vsake toliko. Kot mladostnik nisem doživljal Boga pri maši. Ker mi je dal Bog talent za glasbo, sem že zelo zgodaj začel igrati na raznih zabavah, porokah, tudi pri mašah, a če primerjam zdaj, če grem k maši igrat ali tedaj, sem tedaj bolj ko ne nastopal. Bil sem mlad, atraktiven, priljubljen. Zdi se mi, da pri maši nisem videl tistega bistva. Preko igranja na vseh teh zabavah sem prihajal v stik z enim čudnim svetom. Spoznal sem, kakšni so ljudje, ko se ga napijejo. Prihajalo je do razvrata, takšnega in drugačnega, do pretiranega pijančevanja. Najbrž je bil to eden od sprožilcev, da sem takrat zašel v pornografijo, to me je začelo privlačiti, raziskoval sem, posledično sem se začel čedalje bolj oddaljevati od Boga, še manj sem imel interes iti k maši, raje bi prespal nedeljo, če sem imel v soboto »špil«. V najstništvu sem imel vrh glave vsega, kar je dobrega prihajalo od staršev. Ko zdaj gledam nazaj, je dobro, da sem šel v take skrajnosti, da sem se zares moral podati na pot iskanja Boga.«

Vabljeni k poslušanju pogovora!

Oba sta se v nekem trenutku znašla na eni težavni točki življenja. Kaj je prineslo spremembo?

Jana: »Ko smo dobili novega župnika, me je ta povabil na srečanje Prenove v duhu. Tam so prvič molili zame. Takrat sem srečala živega Jezusa, doživela sem, da On je, da je živ in me ima rad. Če ne bi takrat Bog stopil v moje življenje, mene ne bi več bilo. To je res spremenilo moje življenje.«

Leon: »Jaz sem doživljal enako. Takrat se je začela Jezusova straža. Na začetku sem še vedno simpatiziral z ljudmi, kot da nastopam, čez čas pa se me je začelo to dotikati. Tudi mene se je Jezus dotaknil. Začel sem nekaj čutiti. Dalo je občutek enega varstva, zaupanja, miru, ki ga prej nikoli nisem doživel pri mašah ali na srečanjih Jezusove straže.«

Duhovnik Rafko: »Kako pomembno je, da smo krščanska občestva budna, da znamo pristopiti k človeku, da jih povabimo … Duhovniki smo odgovorni! Kako se lahko nekomu življenje spremeni, če mu pomagamo na tej poti … Prav nagovorilo me je, ko je Jana rekla, da jo je župnik povabil. Jaz si pogosto tega ne upam, ker pomislim, kako bo on to doživljal, razumel. Odgovorni smo drug za drugega. Starši in duhovniki smo v skušnjavi, da bi kar malo pustili, pa naj gre otrok svojo pot, pa pozabili na to, da Jezus že od vsega začetka, ko je poklical prve učence, ni nehal spodbujati: »pojdite, oznanjajte Božje kraljestvo«. Oznanjati je treba. Tako, kot starši doživljate neuspehe, naj nas ti neuspehi ne ustavijo. Duhovniki zlasti v današnjem času lahko doživljamo mnoge neuspehe, da ne prisluhnemo tem glasovom, ki nas hočejo ustaviti. Skušnjavec vedno išče temo, medtem ko je Bog tista Luč, sicer drobna, tih glas na začetku … Pomembno je, kateremu glasu prisluhnemo. Če prisluhnemo pravemu, te že usposobi, da se čutiš bolj odgovornega. Včasih se kar vprašam, katerega človeka bi mogoče rešil, če bi mu konkretno kaj ponudil, ga povabil.«

Leon: Preko igranja na zabavah sem prihajal v stik s čudnim svetom. Prihajalo je do razvrata, do pretiranega pijančevanja. Najbrž je bil to eden od sprožilcev, da sem zašel v pornografijo, to me je začelo privlačiti, posledično sem se začel čedalje bolj oddaljevati od Boga.

Kako se je začela vajina skupna pot? Vsak posebej sta se v svoji mladosti srečala z Jezusom, kaj pa vidva med seboj?

Leon: »Midva sva se zares spoznala pred Jezusom, ko sva skupaj začela zahajati na srečanje Jezusova straža. Jano sem prvič zagledal pred oltarjem, majhno punco s skuštranimi lasmi, zeleno trenirko. To je moj originalen spomin za celo življenje (smeh).«

Jana: »Pri maši sva se prvič videla. Najprej je bilo to kar nekaj let prijateljstvo. Enkrat sem rekla za Leona, da s takim človekom ne bi mogla nikoli biti, ker se mi je zdel neodgovoren, ni vračal klicev, je rekel, da pride, pa ga ni bilo … Jaz sem res molila za svojega moža. Leon je bil prej z eno drugo punco, jaz pa sem bila čustveno navezana na nekoga drugega. Meni je bilo težko to čustveno vez pretrgati in sem začela moliti. Takrat je bil Leon ravno v razhajanju, bilo mu je zelo težko, jaz pa sem se čustveno ločevala. Intenzivno sem molila za oba. Potem sva se srečala na enih vajah za slavljenje. To je dozorevalo in oba sva nekaj začutila pri eni sv. maši na praznik sv. Janeza Boska v Sevnici.«

Leon: »Vselej pred slavljenjem smo imeli mini adoracijo pred Najsvetejšim. Takrat se je tudi meni zgodil en klik v možganih, ko sem Jano videl v čisto drugi luči. Začutil sem nekaj, kar si prej nisem znal razložiti, kaj bi to bilo. Tekom svete maše je iz prijateljstva nastalo nekaj več.«

Jana: »Jezusu sem napisala pismo, kakšnega moža si želim, kakšne lastnosti naj ima in še nekaj pomembnega sem napisala: na kakšen način želim vedeti, da je to moj mož. Napisala sem, naj pride on do mene in reče: »Ti si (boš) moja žena.« Po tej sveti maši, ko smo šli proti župnišču, ena prijateljica reče Leonu, kje imaš pa ti svojo ženo, pogleda mene in reče: »To je moja žena.« Ko smo se zvečer hecali v župnišču, sem vsakič, ko mi je rekel žena, to slišala in mi je bilo domače.«

Jana: V srednji šoli je prišla v našo župnijo redovnica iz Hrvaške in rekla, da lahko vprašaš svojega angela varuha, kako mu je ime. Vprašala sem in izvedela, da je Azrael. Ko sem iskala, kaj to ime pomeni, nisem našla. Nehala sem misliti na to. 5 let nazaj, ko sem naključno listala najlepša tuja imena za fante, je bilo vmes tudi ime Azrael. Zraven je pisalo, da to pomeni »angel smrti«. To me je tako zadelo … Čez nekaj tednov je tudi moj brat naredil samomor …

Spoznala, poročila sta se pred Jezusom, človek bi se lahko predstavljal, da bo vse teklo gladko. Je bilo tako?

Leon: »Niti ne. Lahko iskreno povem, da sva rabila približno 10 let, da sva se naučila pogovarjati in drug drugemu zaupati. To so takšne stvari, ki v prvem dnevu, letu ne pridejo na plan. Zakonci si moramo zaupati najgloblje, najtežje stvari, ki ti dajejo občutek sramu … Zaupati zakoncu, da te bo sprejel, da te ne bo obsojal, da ti bo tudi potem, ko to izrečeš, stal ob strani, ti pomagal skozi to, da bosta skupaj našla rešitev, ki se najde samo s pogovorom.«

Jana: »Midva se o teh stvareh prej nisva pogovarjala. V zaljubljenosti se želiš predstaviti v najlepši luči. Prvo leto po poroki sva dobila že prvega otroka, čez eno leto še enega, gradila sva stanovanje, zmanjka časa za resno graditev odnosa. Začela sva se oddaljevati drug od drugega, ker te starševstvo res spremeni in postanejo pomembnejše druge prioritete. Otrok zahteva veliko tvoje čustvene prisotnosti, pristnosti, začela sva se oddaljevati. Mene je začelo vleči nazaj v samomorilnost. Vsak samomor je delo hudiča. Bog je življenje, smrt je pa hudič. Meni tega prej ni noben povedal na konkreten način. Začelo se je čisto elegantno. Ko sem se peljala z avtom in sem bila res v stiski, se čutila samo, so prišle misli, kaj če bi jaz tukaj zapeljala s ceste? Drugič na istem mestu iste misli … in tako naprej … Šlo je tako daleč, da sem imela vedno isto stisko, ko sem se kamorkoli peljala. Včasih tudi doma. To niso bile moje misli, to so bile vrinjene misli, ki so me delale žalostno in še bolj osamljeno. Vidim, da je taktika hudiča tudi ta, da ti zapre usta. Ko sem bila zraven Leona in sem si prej rekla, da mu moram to povedati, tega nisem zmogla, ker je bilo z mano vse uredu, ko je bil ob meni on. Ko ga ni bilo zraven, pa so se misli vrnile. Hudič ti zapre usta, da ne poveš.«

Niste z možem podelili teh stisk?

Jana: »Dolgo ne. Letos sva praznovala 16 let, kar sva skupaj, odprla sva Sveto pismo, kaj bi nama Jezus rad povedal. Prebrala sva: »Resnica vas bo osvobodila.« Jaz nisem bila zmožna njemu povedati resnice. Ob njem sem bila dobro. A postalo je zares hudo, ko so bile moje najbolj žalostne misli: »Tako rada imam svojega moža in otroke, ampak njim bo bolje brez mene.« Ko sva se midva o tem lahko pogovorila in si odpustila, jaz še nisem bila svobodna. Nisem pa več imela takih napadov. Še je prišlo obdobje ali misel, ni pa bilo tako hudo. V srednji šoli je prišla v našo župnijo redovnica iz Hrvaške in rekla, da lahko vprašaš svojega angela varuha, kako mu je ime. Vprašala sem in dobila ime Azrael. Ko sem iskala, kaj to ime pomeni, nisem našla. Nehala sem misliti na to. 5 let nazaj, ko sem naključno listala najlepša tuja imena za fante, je bilo vmes tudi ime Azrael. Zraven je pisalo, da to pomeni »angel smrti«. To me je tako zadelo … Čez nekaj tednov je moj brat naredil samomor. Mene sicer glava ne boli, tisti dan pa me je tako bolela glava, da sem šla spat zaradi glavobola. Ko sem se zbudila, sem dobila klic, da je brat naredil samomor. Njegovo zadnje sporočilo ženi je bilo: »Rad vas imam, brez mene boste bolje živeli.« Mene so nadlegovale iste misli. K meni je prišel Bog, mi rešil življenje, on pa tega ni imel. Po tistem sem šla k eksorcistu, da je molil zame, ker sem želela, da se razreši. Dojela sem, da so te samomorilna nagnjenja v družini… K eksorcistu sem šla zaradi svojih otrok, da ne bodo šli še oni čez to. Bog me počasi lušči, od takrat sem bolj svobodna, sploh od drugega srečanja z eksorcistom. Ko sva šla domov, je bil Leon čisto zmeden, ker sem bila povsem drugačna. Morala sem prehoditi to pot …«

Jana: »Mene kot žensko je pornografija zelo ranila. Jaz sem vse to ob Leonu čutila, zato sem čutila tudi, da naju je hudič osamil in naju skuša spraviti narazen.«

Leon, kako ste vi doživljali te stiske? Ste zaznavali, da se vse to dogaja?

Leon: »Niti ne. V bistvu se jaz ukvarjal sam s sabo. V tem sva si bila nekam tuja. Čutil sem, da se drug drugemu nisva najbolj odprla, da je neka ovira, nisem pa vedel, kaj je v ozadju. To je velika teža, velik kamen. Šele ko sva se zares izpovedala drug drugemu, sva videla, da je res ogenj v strehi, da je zadnji čas, da pokličemo prave gasilce, da to pogasijo. Mi kot družina gremo vsake toliko k Mariji v Medžugorje, da ji izročimo svoje stiske in težave. Na enem od seminarjev za glasbenike v Medžugorju sem prvič iskreno pred Najsvetejšim začutil, da je ta duh pornografije zasidran v naši rodbini, da najbrž to ne muči samo mene, ampak tudi druge, ki se s tem nočejo soočiti ali zamahnejo z roko, da to nič ni. Ko smo šli kot družina k Mariji, sem si rekel: »Marija je ženska, zaupaj to edini ženski, ki te bo zares duhovno razumela.« Takrat sem čutil velike tektonske premike v sebi, čutil, da sem zares na poti k ozdravljenju, osvobajanju, k temu, da se to začne čistiti. Zraven Marije je bila moja žena, ki me zares lahko razume v tem. Ti dve ženski sta ključni v mojem življenju, da sem se lahko tega osvobodil.«

Duhovnik Rafko: »Dragoceno je, da si te stvari upamo povedati. Danes vidva delita to vajino pot in dovolj je, da enemu pomagata. Potrebno je povedati drugemu! Hudič zapeljuje na isto zanko, saj si uredu, ne povej nikomur. Želi nas osamiti. To je vedno njegovo orožje. Sami se težko borimo, treba je skrbi začeti predajati v molitvi. Zakrament spovedi, na katerega kar malo pozabljamo, je ravno zdaj najbolj pomemben. Preko tega zakramenta te Gospod osvobaja te samote, hudič potem nima moči nad tabo, ker nisi sam. Žal je danes veliko pornografije, premalo govorimo o tem, a preveč le na neki psihološki ravni, kako si pomagati. Premalo računamo na Božjo moč. Boga srečamo lahko kot Odrešenika. Jezus uživa, da nas lahko odrešuje! On vidi naš rod daleč nazaj, od kje prihajamo, uživa, da je lahko naš Odrešenik. Dovolimo mu, da je naš Odrešenik! Zlasti v zakonu, ko prideta dva skupaj vsak s svojo zgodovino, Bog vidi našo preteklost in tudi prihodnost. Zakonca, dovolita, da bo Bog uporabil vajino preteklost, da vse to ne bo padlo na otroke. To je tako dragocen dar, ki otroke osvobaja za naprej. To je tako lepo, da je vredno biti korajžen.«

Pornografija se skoraj ne vidi več kot problem za večino moških v današnjem času … Kako lahko pride do te osvoboditve?

Leon: »Prvi korak je, da si priznaš, da je odvisnost težava. Drugi korak je, da nekomu zaupaš. Sam sem bil velikokrat pri spovedi. En spovednik me je vprašal: »Leon, zakaj se sam boriš proti duhovnemu svetu? Za sabo imaš celo vojsko svetnikov, angelov … Daj uporabi to orožje, prosi duhovni svet, naj se bori s tabo!« Pornografija je kot eno kolesje. Vsakič pridejo novi dražljaji, vsakič te bolj potegne … Toneš vedno globlje, pa niti ne veš, da toneš. Rečeš si, zdaj imam čas, sam sem, to bom izkoristil in potem te tako prevzame, da dejansko živiš vzporeden svet. Vse, kar vidiš, je akt, vsako dejanje, vsak premik ženske je zate dražljaj. Ti prizori ne dajo miru, ne doma v družini, ne ponoči, ne podnevi, ne pri maši … Najbolj me začne hudič ali duh pornografije napadati pri sveti maši, npr. med povzdigovanjem. Ne moreš verjeti! Tam je duhovna bitka najhujša. Enkrat, ko sem se peljal iz službe, ko je hudi duh spet skušal mojo trdnost, sem se spomnil molitve: »Jezus, prosim, odvzemi hudiču željo po tem, da me zapelje v skušnjavo.« To sem trikrat ponovil in sem doživel povsem drug svet. Ta vzporedni svet je veliko zlo. Prideš k družini, pa ne veš, kako otroci rastejo, kaj ti žena govori … Potrebno je veliko energije, molitve, zaupanja … Saj sem povedal ženi, imava pa tudi več duhovnikov, s katerimi se pogovarjava o tem.«

Jana: »To je tabu tema, midva tega nisva nikoli povedala pred skupinami. Mene kot žensko je pornografija zelo ranila. Jaz sem vse to ob Leonu čutila, zato sem čutila tudi, da naju je hudič osamil in naju skušal spraviti narazen. Zadnje čase prosim Boga, da nama pokaže moč zakramenta sv. zakona.«

Duhovnik Rafko: »Resnično premalo upoštevamo moč zakona. Vidimo, kako je danes zakon napadan, to je tako očitno. Omenila sta hudičevo taktiko: osamitev, ne povej nikomur. Velikokrat uporabi hudič še eno orodje: občutek krivde. Zapremo se, zlasti mi, ki smo verni. Pomembna je ta obrambna drža, da se izogibamo priložnosti, a to je premalo. Stari ljudje so rekli: klin se s klinom zbija. Ko se pojavijo te podobe, je treba iskati druge podobe, ki to premagajo, prave duhovne podobe. Prejeti zakrament spovedi. Če boš res stopil na novo pot, bodo boji, porazi, pomembno pa je, da se ne boriš sam. Dajmo Jezusu kot Odrešeniku možnost, da uporabi naš greh, naše padce in jih obrne v dobro. Kristjani imamo moč, ki se je ne zavedamo: moč zakramentov.«

Kaj bi svetovali možem, ki se soočajo s podobnim problemom kot vi? Kako zbrati ta pogum, da se odprejo in odpravijo na pot ozdravljenja?

Leon: »Včasih sva si z Jano kaj napisala, če si nisva znala povedati. To je bil eden od načinov, da sva si lažje povedala: zapisala sva na mail, na papir, si poslala SMS. Pomembno je, da se pripravi prostor zaupanja, da kar ne izstreliš, ker lahko s tem zapreš kakšna vrata. Začnimo z: »Draga moja, jaz bi se res rad s tabo nekaj pogovoril, dajva prej nekaj zmolit, določiti dan in uro, prižgati svečo. Povedal ti bom nekaj, kar je zame zelo sramotno, kar že nekaj časa nosim v sebi in prosim, da to sprejmeš, da me ne obsojaš in mi pomagaš.««

Jana: »Jaz sem se čutila prevarano, kot da me je Leon prevaral, da mi ni zaupal, da nisem dovolj lepa zanj. To so bila moja trenutna čustva, ki so bila zelo intenzivna. Ni narobe, če to čutiš, ampak to ni konec. To je začetek. Če si mož drzne nekaj takega povedati, pomeni, da ti res zaupa in si želi tvojo pomoč. Lahko jokaš, si jezna, ampak potem začnita graditi. Čustva se ohladijo, na situacijo pogledaš malo bolj trezno: to je problem, to je zasvojenost, kako bova to rešila? Duhovno z Bogom, sicer pa si dajva poiskati pomoč, če ne bova zmogla sama. Če ne moreš povedati meni, si poišči nekoga, ki ti bo pomagal.«

Kako doživljate postni čas?

Jana: »Ob začetku nekega postnega časa se me je dotaknilo, ko je en duhovnik povedal, da je vsa Cerkev v postnem času in da lahko računaš na podporo vseh bratov in sester. Kar si zadamo, v tem nismo sami. Lahko računaš na moč molitve Cerkve, na nevidno podporo. Midva sva se letos že pred začetkom postnega časa odločila za Exodus in Fiat.«

Leon: »Postni čas je na nek način pot vstajenja iz »šundra« tega sveta. Potrebno se je zares predati Bogu. Pot do tega vstajenja naj bi tudi bila, da svojemu Bogu zaupaš svoje življenje kot svojemu Očetu.«

Duhovnik Rafko: »Velikokrat si na začetku postnega časa postavimo nek ideal, predvsem vaje, kaj bomo delali. To je predvsem naš in malo manj Božji »projekt«. Papež in svetovno srečanje družin nas kliče, da gremo na pot. Zdaj se bodo stvari sproščale, življenje bo spet postalo dirka, hitenje, kopičenje … Želim si, da ne bi čakali idealnih razmer, ampak bi sredi mnogih poti, ki jih imamo danes, šli na pot. Nismo sami, računajmo na nevidno podporo Cerkve in potem zlo ne bo imelo moči nad nami. Postni čas je tudi boj.«

Vabljeni k poslušanju pogovora!