Naš gost Jure Franko

Naš gost | 14.02.2022, 12:13 Mirjam Judež

Jure Franko je bil včeraj vidno ganjen ob srebru Žana Kranjca, njegovem »nasledniku«, ki je srebro v veleslalomu, sploh prvo slovensko olimpijsko kolajno na zimskih igrah, osvojil daljnega leta 1984. Srebrno olimpijsko odličje, posel v Združenih državah Amerike, čast in odgovorno delo na Japonskem, življenje med celinami sveta, ljubezen, družina, otroka, vrhunska produkcija muzikalov v različnih državah … Verjetno bi težko našli sogovornika, s katerim bi se lahko pogovarjali o toliko različnih temah. Jure Franko ima še in še izkušenj, ki ga odlikujejo, doživetij, ki so zaznamovala njegovo športno in siceršnjo življenjsko pot. Z nami jih je delil za oddajo Naš gost, ki smo ji lahko prisluhnili tik pred začetkom olimpijskih iger v Pekingu. Pogovor je vodil še en Jure, Sešek.

Jure Franko, pogovor o vaši poti proti olimpijski kolajni in proti uspešni poslovni poti morava začeti v domačem Solkanu. Oče, mama, brat, vsi so bili v športnih vodah. So bile torej že korenine in vile rojenice tiste, ki so rekle: »Jure bo smučar!«?

"Solkan sam po sebi nima snega, še v mojem otroštvu je sneg redko prišel v naš kraj. Oče je bil Kranjčan, eden naših najboljših smučarskih skakalcev v času znamenitega Jožeta Šlibarja. Z bratom sva bila »kolateralna pridobitev« njegove želje po dogodivščinah, športu, življenju v naravi. Nenehno naju je vozil na smučanje, v gore, v naravo. Smučanje je bilo takrat zelo priljubljeno, mi pa smo bili na Primorskem. Oče si je zadal, da bi bila z bratom udeležena in uspešna v športu. Iskal je možnosti, kako bi v razmerah, ki so nam bile dane, našel pot, po kateri bi lahko prišla do treningov in tekmovanj. Trmast je bil in uspelo mu je. 

Bilo je zelo nenavadno, da smo iz naših krajev, v časih, ko ni bilo snega, uspeli priti do pogojev in rezultatov, ki so predstavljali osnovo za vrhunsko športno pot. Našli smo vsako zaplato, vsako krpo snega, včasih z grabljami in lopatami metali sneg na kup, grebli ivje z listjem in vejami, da smo le imeli dvajset ali trideset metrov proge, po kateri smo se lahko »dričali«. To je bilo tisto, kar nam je dalo osnovo. Pot je nato vodila naprej proti različnim selekcijam, prek njih pa vse do članske reprezentance in svetovnega vrha. Brez osnove, za katero sta se žrtvovala oče in mama, bi bilo vse to nemogoče. 

Neverjetno je, v kakšnih razmerah smo trenirali v Trnovskem gozdu, na planoti, na Lokvah, na Laznah … Poleti smo iskali plazove, ki so bili na voljo pod Lepim Špičem, v Trenti, na Vršiču. Spali smo v starih šotorih, italijanskih kasarnah iz prve svetovne vojne brez stekel na oknih. Vsaka možnost, ki se nam je pokazala, je bila do konca izkoriščena. Lepe, hvaležne in čudovite spomine imamo na očeta, od katerega smo se poslovili v lanskem letu. 

Izjemno lepo mladost sva imela z bratom. Živeli smo sanje, o katerih niti nismo upali govoriti naglas. Saj veste: otroci sanjajo o poti na Luno, pa o tem, da bodo svetovni prvaki … Sam sem vse svoje sanje »nadsanjal«. Luna pa čaka, Luna ima čas."

Za mnoge je verjetno skoraj podobno: stopiti na Luno ali stopiti na zmagovalni oder na olimpijskih igrah. Vaše prve igre so bile v Lake Placidu, v Združenih državah, kjer ste nastopili in bili 12. še pred dopolnjenim osemnajstim letom.

"Moje prve igre so bile zanimiva in potrebna izkušnja za uspeh leta 1984. Težko je namreč pričakovati, da bo mlad športnik prišel na svoje prve olimpijske igre in zmogel »obvladati situacijo«. Nevarno je, da tako velik dogodek na tebi pusti prevelike sledi, marsikaj je treba predelati, lahko si preveč navdušen, lahko preobremenjen. Vesel sem, da sem imel možnost nastopiti, še bolj, da sem nastopil uspešno. No, celotna reprezentanca je nastopila zelo uspešno, Bojan Križaj je dosegel četrto mesto, Boris Strel je bil osmi, jaz sem končal na dvanajstem mestu, kar je bil izjemen uspeh." 

Brez osnove, za katero sta se žrtvovala oče in mama, bi bilo vse, kar sem dosegel in doživel, nemogoče.

Nato je pot z uspešnimi nastopi v svetovnem pokalu peljala proti Sarajevu. Mnogi se dobro spomnimo tistega dne, vemo, kje smo spremljali vaš nastop in kako vzhičeni smo bili ob vseh vaših nasmehih in ponosni na vas in na medaljo, ki ste jo osvojili.

"To je seveda dan, ki bo za vedno zapisan v mojem srcu, v duši in spominih. Milijon malenkosti je, ki se jih spomnim, kot bi se mi dogajale zdajle. Vsi smo vedeli, da ne gre za običajno tekmo. Šlo je za veleslalom velikega pomena. Naša država dotlej še ni osvojila kolajne na zimskih olimpijskih igrah in ta tekma je bila tudi zato označena z velikim pritiskom na vse nas, na ekipo v celoti.

Na osebni ravni sem najbolj ponosen na to, da sem v drugem teku zmogel brezkompromisno napasti. S četrtega mesta sem šel v napad vsakega zavoja, nisem se ustrašil in to spoznanje mi je vsa poznejša leta predstavljalo vzor. Če me je v življenju česa strah, vedno pomislim: »No, takrat se pa nisem bal!« Vem, da sem smučanje treniral vse življenje, a vendarle je bilo treba premagati ogromno psihološko obremenitev, ki je bila postavljena pred nas. Mislim, da me je omenjeni pogum najbolj zaznamoval za življenje.

Spomnim se, kako me je zjutraj pred tekmo nagovoril nemški trener: »Jure, vidim, da si v formi, kot že vso sezono. Stavim pivo, da boš danes osvojil kolajno.« Z veseljem sem stavil in mu v resnici plačal pijačo. Večkrat, tudi leta pozneje. Veliko mi je pomenila vzpodbuda, ki sva si jo dala s Švicarjem Maxem Julnom, ki je vodil po prvem teku olimpijske tekme. Na startu drugega dela sva se vzpodbujala: »Dajva, danes je najin dan! Nihče naju ne bo ujel, ne bodo naju pustili zadaj. Dajva!« Lepi, pošteni, zdravi odnosi so se vtisnili v moj športni spomin. Takoj po tekmi in doseženem odličju pa je marsikaj zavito v »meglo evforije«. Zaradi norega navdušenja, evforije sem bil pol metra nad tlemi. Ves čas. Spomnim se, kako sva s Tonetom Vogrincem v avtu, ki naju je peljal z zadnje dopinške kontrole, tulila kot zverini od veselja in navdušenja. Neverjetno je bilo, kakšno veselje naju je oblivalo takrat."

Vez s Sarajevom in Sarajevčani je ostala trdna do današnjih dni. Od lani ste tudi častni meščan Sarajeva.

"Res je, lani so me počastili s tem nazivom. Zahvalil sem se zanj, saj je dokaz tistega, kar drži že od olimpijskega uspeha in celo od prej. Vedno sem čutil, da so me ljudje v Sarajevu res sprejeli za svojega. Sam sem bil tam prvič leta 1982, ko so pripravili državno prvenstvo, in že takrat sem kot po njihovo »niko i ništa« začutil sprejetost, začutili smo drug drugega. Nesrečna vojna in želja po pomoči sta te vezi le še utrdili. Tudi z mnogimi dobrodelnimi akcijami v sklopu organizacije olimpijcev HOPE. Vesel sem, da sem lahko sodeloval v njej in vsaj malo pomagal prijateljski deželi in mestu, v katerem sem doživel svoje sanje."

Žena Simona mi še danes, po skoraj dveh desetletjih in pol najinega zakona, pravi: »Res sem te imela rada, da sem hodila na zmenke v Tokio in Kalifornijo.«

Kmalu po olimpijadi ste odšli v svet in poslovne vode.

"Trajna okvara kolkov me je prisilila v to, da se odpovem svetovnemu pokalu. Že veliko let pred tem so mi svetovali, naj neham smučati, a ker ni bilo jasno, kje je izvor poškodb in kako se bodo razvijale, sem se odločil, da gremo naprej. Dokler bo šlo. Leto dni po Sarajevu bolečine niso bile več vzdržne. Kupil sem si letalsko vozovnico za na Japonsko, od koder so me povabili v goste. Začel sem delati v njihovi smučarski industriji in promovirati njihove smučarske izdelke. Olimpijsko odličje je pomagalo odpreti mnoga vrata. Ukvarjal sem se z novinarstvom, delal za japonsko televizijo, v Ameriki smo organizirali velike dogodke, na Japonskem sem deloval kot svetovalec pri izgradnji smučarskih središč in letovišč, svetoval sem pri organizaciji olimpijskih iger v Naganu, kandidaturi za olimpijado v Tokiu. Res, veliko stvari se je dogajalo v tistih vihravih letih. Bil sem tudi menedžer najboljšega profesionalnega moštva gorskih kolesarjev na svetu … Če pogledam nazaj, vidim, da je bilo vsega res morda celo preveč. Če bi se želel izogniti stresu, bi moral vse doživeto razdeliti na nekaj življenj. Pa žal ne gre."

V Združenih državah Amerike ste obljubili zvestobo ženi Simoni Vodopivec Franko.

"Najina zgodovina sega še veliko dlje od obljube. Ko sem bil osemnajstletni smučar, sva se srečevala na Belih koncertih, a več od tega, da sva se spoznala, takrat ni bilo. Čez čas sem na Japonskem organiziral Slovenski festival in Simona je bila ena izmed nastopajočih. Tam je med nama preskočila iskrica, pozneje sva skupaj preživela »medcelinske zmenke«. Še danes, po skoraj dveh desetletjih in pol najinega zakona, pravi: »Res sem te imela rada, da sem hodila na zmenke v Tokio in Kalifornijo.« Hvaležna sva za vse, kar sva doživela skupaj, hvaležna za dva krasna otroka, katerih uspehov se iskreno veseliva."

Ni lepšega, kot videti nasmejane ljudi, ki odhajajo z ogleda muzikala, in slišati njihovo navdušenje nad predstavo, nad katero bdiš. Prijazne besede, lep odziv in navdušene pohvale odtehtajo ves trud.

S produkcijo skupaj udejanjata tudi ljubezen do glasbenega gledališča, muzikalov. Tu so: Moje pesmi, moje sanje, Ljubim te, spremeni se, Mamma mia! (ta celo v različnih državah), Briljantina, Nune v akciji … Jure, kaj mora človek imeti, da je na tako različnih področjih dela vrhunsko uspešen?

"Ojoj … vrhunsko uspešen … Spravljate me v zadrego … Saj ne vem, če sem res. Pri sebi opažam, da se stvari, katerim se posvetim, lotim resno, ne maram polizdelkov. Naj bo tako, kot se v trenutnih razmerah da narediti najbolje. Verjetno je to tisto, kar živijo tudi vrhunski športniki. Pri naših produkcijah si s Simono želiva, da bi se vsi vpleteni zavedali, kako pomemben je delež vsakega, da je tudi njegov del pomemben za to, da bodo ljudje iz dvorane odšli z lepo izkušnjo, ki jih je obogatila. Ni lepšega, kot videti nasmejane ljudi, ki odhajajo z ogleda muzikala, in slišati njihovo navdušenje nad predstavo, nad katero bdiš. Prijazne besede, lep odziv in navdušene pohvale odtehtajo ves trud. Res upam, da se bo navdušenje nad predstavami in gledališčem kmalu lahko vrnilo tudi v naše kraje in bomo deležni običajnih razmer, tistih, ki smo jih bili vajeni pred epidemijo."

Vabljeni k poslušanju pogovora z Juretom Frankom.