Kako izbrati poklic, ki bo prinesel zadovoljstvo in zaposlitev?

Slovenija | 11.02.2022, 10:39 Helena Križnik

Izobraževalne ustanove vsako leto v februarju pripravijo informativne dneve, na katerih se predstavijo mladim, te nato čaka odločitev o nadaljnji poti, ki je ena pomembnejših v življenju. Smiselno je, da mladi pred tem razmislijo, kaj jih veseli, da raziščejo svoje kompetence, svoja močna področja in se opremijo z uporabnimi podatki. Pri izbiri poklica je dobro upoštevati tudi potrebe na trgu dela ob iskanju zaposlitve.

Tehnologija lahko prikriva, kakšne so resnične želje

Danes je ogromno kariernih možnosti, hkrati lahko tehnologija malce prikriva, kakšne so resnične želje, je v oddaji Pogovor o opozoril pomočnik ravnateljice Srednje šole tehniških strok Šiška Peter Krebelj. »Nekdo, ki je rad za računalnikom ter veliko časa preživi na telefonu in tablici, še ne bo nujno postal računalnikar oziroma tehnik računalništva. Ta pot je morda včasih malce zavajajoča,« je še poudaril.

Problem je, ker mladi nimajo pravih predstav o poklicih in službah

»Problem pri mladih je, da nimajo delovnih izkušenj, da ne vedo, kako točno nek poklic v praksi izgleda,« pa je ugotavljala karierna svetovalka v Zavodu svetega Stanislava Nataša Hanuna. »Sama jih spodbujam, naj raziskujejo realno življenje.«

»Koristno bi bilo, da bi otroci v sedmem, osmem razredu preživeli nekaj dni pri starših, sorodnikih, znancih v službi, da bi videli, kako zgleda delavnik od 8h do 16h,« je ocenil direktor podjetja Softnet Andrej Boštjančič.

Na mlade s svojim zgledom zelo vplivajo starši

Del podatkov lahko mladi dobijo prek neverbalne komunikacije. Posredujejo jih starši, ki prihajajo z dela ali navdušeni ali slabe volje in utrujeni. »To zelo vpliva na mlade,« je poudarila Hanuna. Pojasnila je še, da izbira karierne poti lahko pri marsikomu temelji tudi na odločitvi, da ne želi početi, kar počnejo njegovi starši.

Kaj so deficitarni poklici?

Nekateri poklici v Sloveniji so premalo zastopani - gre za deficitarne poklice. »Deficitarni poklici so morda posledica tega, da se nanje malce gleda zviška,« je menil Krebelj. »Gimnazija še vedno predstavlja neko drugo sfero, nek drug pogled, čeprav se je treba zavedati, da imajo dijaki poklicnih in strokovnih šol resnično poglobljena specifična znanja. Gimnazija da nek splošen pogled, na tehnični šoli pa se mladi usmerijo v poklic in so potem že izobraženi in pripravljeni na karierno pot.«

Podobno je spomnil Boštjančič. »Absorpcija znanja je pri mladih, starih od 15 do 18 let, bistveno večja kot pozneje. Strokovno znanje, ki ga nekdo pridobi v poklicni in strokovni šoli, je dobra osnova. Gimnazijec ima lahko odlično splošno izobrazbo, a se s stroko sreča šele pri 18, 19 letih. Takrat je vsaj za strokovno področje že nekaj let izgubljenih.« To kažejo, tako Boštjančič, tudi izkušnje podjetja Softnet. »Inženirji, ki prihajajo k nam in so obiskovali srednjo šolo, imajo bistveno boljše strokovno znanje kot tisti, ki so končali gimnazijo.«

Karierna pot ne bo trajala le do konca izobraževanja

Boštjančič je mladim, ki se sprašujejo, kako naprej, svetoval, naj se pozanimajo o vsem in se pogovarjajo. »Ne ustrašite se. Ne odločajte se na podlagi izgleda šole, ali je lepo pobarvana, svetla... Pred sabo imejte poklic, ki ga želite opravljati.«

Po Krebljevih besedah ni odveč preveriti smernic iskanih kadrov trenutno in v prihodnje, predvsem s stališča zaposlovanja. »Odločajte se za svoj poklic dolgoročno. Ne gre za izbiro, ki bo trajala dve leti, tri leta oziroma samo toliko, da se šola zaključi. Odločite se, kaj bi počeli 40 let. Upoštevati je treba tudi to, da so eno poklici, ki zgledajo zanimivi, drugo pa sama zaposljivost. Dajte na tehtnico, kaj vas zanima in kje se boste lahko zaposlovali v prihodnosti.«

Menjava šole ne pomeni konca sveta, a je razmisliti, zakaj bi to storili

Lahko se zgodi, da prva izbira ne bo prava. »To ni konec sveta. To je novo spoznanje o sebi. Mogoče je to ovinek, a pomembno je, da se poslušamo. Če nismo na pravi šoli, je bolje, da jo zamenjamo,« je mladim na srce položila Hanuna.

Ob tem je treba sicer razmisliti, zakaj bi to storili. »Ne spodbujam k hitrim odločitvam, ampak k počasnim in h konkretnim. Vprašati se je treba, kaj mi na tej šoli ni vredu in kaj bi želel drugače. Če gre za poklicno in strokovno šolo, se je treba vprašati, kaj sem pričakoval od poklica, kaj je resničnost, ki sem jo spoznal, in kaj je tisto, kar potrebujem. Ko se pogovarjamo o spremembi, moramo vedeti, kje smo in kam želimo priti.«

Sanje o poklicih, kot so katehistinja, kuharica, policist, učitelj... In veselje do elektronike...

Hanuna v mladosti ni razmišljala o tem, da bi postala karierna svetovalka. V osnovni šoli je sanjala, da bi postala ali učiteljica ali katehistinja ali kuharica. Izbrala je gimnazijo, da bi njena odločitev lahko dozorela, pomislila je na študij medicine, a ga ni izbrala. »Nisem se želela vse življenje učiti,« je pripomnila. Po izobrazbi je zgodovinarka, a nikoli ni bila zaposlena v tem poklicu. Spoznala je, da rada dela z ljudmi, kar jo je na koncu pripeljalo v šolstvo.

Tudi Krebelj se je odločil za gimnazijo, saj v osnovni šoli še ni vedel, kaj bi rad počel. »Ena od želja je bila postati policist, spet druga učitelj. Tekom gimnazije se je izbira nekako nakazala, in sicer smer informatika, računalništvo. A potem se je pojavila dilema, ali nadaljevati na Fakulteti za računalništvo ali na Pedagoški fakulteti.« Vesel je, da je takrat nanj vplivala sestra, izbral je Fakulteto za računalništvo in si odprl številne karierne možnosti.

Boštjančiča je že v osnovni šoli veselila elektronika. »Bil sem del prve generacije usmerjenega izobraževanja, kar ni bilo slabo. Znanje, ki sem ga pridobil na srednji šoli in fakulteti, mi je zelo pomagalo v samem poklicu.« Svoje izbire ne obžaluje. »Če te področje veseli, je odločitev zelo preprosta,« je dejal Boštjančič.