»Vzgoja ni ločena od življenja. Je del življenja!«

Za življenje | 11.01.2022, 15:20 Mirjam Judež

V veselje mnogih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki je odgovarjal na vprašanja s področij vzgoje, spremljanja mladih in kako dejavno spreminjamo svoj odnos v odnosih na bolje. Pogovor je vodila Nataša Ličen.

Trkaj: »Lajf je ena sama dirka«

»Vsak bi moral zase pomisliti, koliko divjam, katere stvari so mi nekaj vredne in jih potem postaviti v svoje življenje, jim dati prednost v konkretnem času. Če si postavimo pravi vrstni red, damo naše vrednote, ki jih globoko cenimo, v ospredje in po njih živimo, mislim, da nam na dolgi rok ne more iti slabo. Delati vedno isto in pričakovati drugačen rezultat je ena od definicij norosti. Ne gre drugače, ko oblikujemo neke delavne, higienske navade, navade v odnosih. Tam delamo vse »po istem kopitu«. Večina družin ima neke obrede, ki se jih držijo in jim prinašajo občutek varnosti, miru, zadovoljstva, izpolnjenosti in se lahko okrog tistega dogaja še marsikaj, ampak to sidro, tisto, kar je naša tradicija, kar so naše vrednote, to sidro nas drži ne glede na prepihe. Tudi če se zemlja na glavo obrača, še vedno drži.«

Če ima otrok vsega preveč, se ne trudi za nič

»En del naše težave je še v starih vzgojnih vzorcih: starši morajo poskrbeti za otroke, otroci pa … Starši skrbijo, da otroci ne bi imeli preveč obveznosti za šolo, nekoč pa so skrbeli, da so otroci imeli približno dovolj časa, da so opravili šolske obveznosti. Skrb je bila čisto druga. Še vedno vsaka generacija poskuša novi generaciji otrok dati tisto, česar sami niso imeli. Če mi nismo imeli igrač, prostega časa, prijateljev …, bomo mi to svojim otrokom omogočali. Ampak če ima otrok vse ali preveč, se ne trudi za nobeno reč in kar naenkrat začnejo stvari pripadati. Otroci ne razmišljajo, kaj pa jaz dolgujem družbi, staršem? Ali sem zato, ker mi starši omogočajo potovanja, treninge, sodobno tehnologijo … dolžan jaz nazaj kaj vrniti staršem? Otroci imajo občutek, da so starši to dolžni dati, ampak ne! To so privilegiji! Starši so dolžni poskrbeti za zdravje, hrano in obleko, za izobrazbo in lepo ravnanje z njimi. Velik privilegij je, da si rojen v družini, ki ima zelo trdne osnove, kjer je že od malega jasno, kaj se od otrok pričakuje. To daje občutek varnosti. Še danes je veliko staršev, ki imajo slabo vest, če (bi) ukrepali pri otroku bolj »na trdo«, s kaznijo …«

Lepe ocene v šoli so običajno stranski učinek dobre vzgoje

»Počasi pozabljamo, da otroci rabijo zgled, da učenje ne bo nadomestilo vzgoje. Ogromno staršev tako zelo skrbi za otrokovo šolo. Čisto enostavno in kakovostno se izobražujejo, če imajo oblikovane delovne navade. To ni stvar izobrazbe, ampak vzgoje. Dober učni rezultat je običajno stranski produkt dobre vzgoje. »Vlaganje v otroka je, če dobiva nove izkušnje, ne pa, če mu kupimo najboljši telefon, čevlje, bundico, računalnik … To je vlaganje v okolje.«

Vzgajajmo kot mama mačka, ki svoje mladiče »vlači« povsod s sabo. Delajmo tako tudi mi, pa bodo naši otroci dobili dovolj izkušenj za svoje življenje.

Vzgoja ni ločena od življenja, je del življenja

»Osnovna napaka je v razmišljanju, da je vzgoja en drug del, ki se dogaja ločeno od življenja. Vzgaja se takrat, ko normalno funkcionirate, normalno živite. Ko greste po nakupih, vzamete otroka s sabo, naučil se bo, kako se izbira izdelke. Naj si otroci ogledajo in berejo, koliko je vsebine, gramov, da se bodo znali kasneje ustrezno odločati. Fantje, ki ne obvladajo pralnega stroja in likalnika, ne bodo nikoli odrasli, bodo večno hodili k mami. Tako se naveže otroka nase, tako se ga ne spusti od doma, če ga tega ne naučiš. Zmorejo pa to 8-letniki. To je skrajni čas, da jih naučimo, kako se ravna s pralnim strojem, z oblačili in z likalnikom. Otroci hitro obvladajo, ampak jih moramo imeti zraven. Vzgoja ni ločena od življenja. Kot mladi mucki. Sabo jih moramo »vlačit«, pa bodo dobili dovolj različnih informacij za svoje življenje.«

Ko so stari starši nad vnuki preveč navdušeni …

»Če imata starša »težavo« s to vzhičenostjo nad vnuki, začnimo pogovor s svojimi starši tako: »Ko si naju vzgajala, se je kar obneslo, kajne?« Babica bo pohvalila. »Podoben sistem bo treba ubrati pri najinih otrocih. Ne na druge načine, ne jih preveč razvajati, daj jih približno tako kot naju.« Ena od dobrih poti je, da pustimo za nekaj časa (kakšno urico) babico in vnuke same, da sta odgovorna za to, kar počneta z vnuki, da nista starša tam kot fina varovalka. Ko prideta starša nazaj, ne sprašujeta otrok, kako je bilo, vprašajmo babico! To so dobre teme za pogovor. Če bo rekla, ves čas sva se mogla z njimi ukvarjat, rečeš, mogoče bi morali pa večkrat priti. En tak obisk pri babici in dedku ne bo naredil trajne škode, brez skrbi. Če bi se pa razvajanje dogajalo v vaši prisotnosti, vam babica jemlje avtoriteto. Dela po svoje, gre čez naša pravila, otroci se ozirajo samo na njene besede. Največja avtoriteta so prisotni starši.«

Uvajanje v vrtec

»Od dveh mesecev naprej se otrok navezuje na tistega, ki se največ ukvarja z njim. Največkrat je to mama. Čuti jo kot del sebe. Nekje do 3. leta traja, da otrok ugotovi, da ima lahko lastno idejo ali mnenje, ki je drugačno od maminega. To se začne z besedami: »pusti me, bom sam«. Takrat je otrok že spoznal, da je mama drugo bitje, da nista eno. Če mama ve, kakšne so otrokove potrebe in za njih poskrbi, se ta otrok zdravo naveže na mamo. Preprost primer: mama, ki je zaskrbljena, preveč skrbna, pod pritiski okolice, ga bo takoj, ko se bo otrok splazil 70 cm stran, dvignila in ga vzela nazaj k sebi. Ima občutek, da ga mora obvarovati. Druga mama, ki čuti takega otroka malo drugače, ima podporo okolice, bo otroka pustila, da leze še naprej. V nekem trenutku otrok čuti, da se je malo oddaljil od mame. Kaj naredi? Sam se obrne in se vrne k njej. Ko odhaja, naj doživlja mamin nasmeh in spodbudo, ko pa se vrne, naj bo deležen stiskov, ljubkovanja, da ga dvigne in mu kaj lepega pove. Kaj je z drugim otrokom? Dokler se počuti varno, se še kar giblje stran od mame, v trenutku ko pa začuti, da to ni več uredu, se vrne nazaj. On je srečen, ker ve, da lahko gre in mama je vedno vesela, ko se vrne. Če pa je otrok prehitro »pobran«, vedno pričakuje, da ga bo nekdo drug pobral in pazil nanj. Če se to ne zgodi, otrok izgubi zaupanje vase in ta bo imel paniko, ko gre v vrtec. Tisti otroci, ki so zdravo navezani na mamo, prvič pridejo v vrtec in praktično ni posebnih zadreg. Ne gre za temperament otroka, kakšen je vrtec, je vzgojiteljica mlada ali starejša, ima 50 ali 70 kg, gre samo za to, kako otrok doživlja trenutke, ko mame ni zraven. Če ima to izkušnjo, da mama pride, gre ta otrok v vrtec brez večje drame in se zlahka uvaja v vrtec. Mama je te bolečine, strah, občutek, da prepušča otroka neki nevarni situaciji, že dala skozi, ko je bil otrok že čisto majčken. Otrok »panične mame«, intenzivno doživlja mamo, on ima kodo do njenih čustev, paničen postane tudi sam. Oddajanje v vrtec je lahko naporno. Včasih rešimo to tako, da očeta vključimo v zgodbo. Otrok vidi, da je oče zadovoljen. Če si oče predstavlja, da bi moral celo dopoldne ukvarjati z otrokom … Za kakšnega bi bilo to kar precej naporno in je vesel, da otroka oddaja v vrtec. Tudi očeta otrok precej dobro čuti in čuti, da pri njem ni panike in ne posebnega cirkusa ob predaji in to je tisto, kar otroka pomirja.«

Mamino naročje je prostor največje sreče ali pa … groze

»Kako se otrok naveže na starše? Če so starši nestabilni, če so bile težave, da je imela mama npr. poporodno depresijo in tega dolgo niso opazili, če se ni pravočasno ukrepalo, dobi otrok neko sliko o starših. Najslabši primer so starši, ki niso zanesljivi: en dan se vedejo tako, drug dan čisto drugače. Ta otrok ne ve, kaj ga čaka in ni čisto prepričan, da bodo res prišli ponj v vrtec. Mamino naročje je prostor največje sreče. A ker ne ve, kako bo mama odreagirala čez pet minut na neko drugo situacijo, je to lahko tudi prostor največje groze. Lahko si samo predstavljamo, kako bo tak otrok odraščal in tiste stvari, ki se zgodijo v ravni mladosti, se vlečejo dlje v zrela leta.«

Medvrstniško nasilje: če gre za nasilje ali grožnje po fizičnem obračunavanju, se vedno vmešamo

»Če imamo občutek, da gre za nasilje, se moramo vmešati, ker nasilje se samo po sebi nikoli ne ustavi. Tudi če gre za verbalno nasilje, grožnje. Takega nasilja pogosto sploh ne opazimo. Če ugotovimo, da je stanje napeto, ampak zadeva teče, je druga stvar. Takrat se ne smemo vmešati, ker otrokom ukrademo priložnost, da bi se naučili sami razrešiti zadeve in dostikrat jih tudi rešijo. Ne moremo dati univerzalnega merila. Tisti, ki smo bolj subtilni starši, se bomo malo prej vmešali, tisti, ki se jim zdi, da to še ni nasilje, se pa ne bodo in to je tudi prav. Če bomo delali po lastni vesti, verjamem, da je tako najbolj prav.«

Najbolj pomemben je stik starša z otrokom

»Da se otrok odtrga od družine (in najstnik se mora odtrgati od družine), mora imeti za to nek razlog. Najti mora občutek, da starši z njim ne delajo ravno najbolje, sicer ne more presekati te vezi. Večina tega ne zmore narediti drugače, kot precej na silo, da prekršijo dogovore in ker za (z njihovimi očmi male) prekrške starši ukrepajo, pri sebi čutijo upravičenost, da se zgrozijo nad starši in se bolj povežejo s svojimi vrstniki. V ozadju je spoznanje, da bodo vrstniki z njimi celo življenje, starši pa samo določen čas. Vrstniki so njihova generacija, ne starši. Kaj od tu naprej? Sprejeti moramo te naše otroke, da vemo, kako stvari tečejo. Obstaja paradoks: boljša, ko je družina, lepši, ko so stiki, težje se otrok odtrga. Včasih mora bolj zakomplicirati situacijo, da zmore ta korak, ko stopi stran od svojih staršev. Ampak to je del bitke za otrokovo samostojnost. Ta »program« v njem teče in mnogi se mu ne morejo upreti, ne glede na posledice. Mora malo po svoje, sicer bi ga kar razgnalo. Kako ravnamo starši? Izberemo si tiste stvari, na katere imamo še vedno možnost vplivati, vemo, da otroci cenijo in se s tistim malo več ukvarjamo. Manj kritiziramo in nasvete dajemo samo, če jih želijo. Najprej preverimo: »Te zanima moje mnenje?« Če reče: »Me ne zanima!«, mirno odvrneš, naj pride nazaj, ko ga bo zanimalo. Včasih se to zgodi zelo hitro … Svetujmo v tonu babic in dedkov, ki si vzamejo čas, povedo malo in tehtno. Prenehajmo razlagati: ko sem bil jaz majhen … To je bilo drugo tisočletje, druga država, druga kultura, drug jezik, vse drugo. Postavimo se v situacijo danes. Starši priznajmo iskreno: »Nisem zadovoljen z najinim odnosom, kaj predlagaš, naj naredim?« Najstnik si misli, da bi jaz, kot odrasel, moral to vedeti. Tega ne ponujam vnaprej, če prej ne preverim. Če pa reče, saj ne vem, kako bi … mi da s tem eno drobno zeleno lučko in lahko predstavim svojo idejo, kako bi rešili situacijo. Najbolj važen je stik, ne reševanje vsakovrstnih trenutnih težav. Dokler imam stik, lahko otroka usmerjam. Ko stik izgubim, ga usmerja nekdo drug: ulica ali posameznik, ki nam zanesljivo ne bo všeč.«