Jože Bartolj
Miha Močnik
Alen Salihović
Veleposlanik Jakob Štunf pri papežu Frančišku (foto: Vatican media)
Veleposlanik Jakob Štunf pri papežu Frančišku | (foto: Vatican media)

Odločitev Svetega sedeža je bila nekaj nepričakovanega

13.01.2022, 09:24 Marta Jerebič

Mineva 30 let od mednarodnega priznanja Slovenije. Sveti sedež je bil 13. januarja 1992 med prvimi, ki je priznal Slovenijo kot samostojno in neodvisno državo. Ko se danes oziramo nazaj na tisto obdobje, se nam ta odločitev morda zdi kar nekako logična in samoumevna. A je po besedah veleposlanika pri Svetem sedežu, Jakoba Štunfa, predstavljala odločitev, ki je bila za dotedanjo diplomatsko prakso Svetega sedeža nekaj povsem novega in tudi nepričakovanega. Veleposlanik je v pogovoru za Radio Ognjišče ob 30. obletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov dejal, da je to tudi »priložnost za nadaljnjo krepitev odnosov oziroma za obisk na najvišji ravni«.

Papež Frančišek je v ponedeljek sprejel diplomatski zbor, akreditiran pri Svetem sedežu. V nagovoru se je lotil vrsto tem, od pandemije do vojn, ideologije, okolja in migracij. Dogodka se je udeležil tudi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu, Jakob Štunf.

Prisluhnite pogovoru

Gospod veleposlanik, srečanje diplomatskega zbora s papežem v ponedeljek, 10. januarja, je potekalo v živo. Verjetno pa so takšna srečanja zdaj malce drugačna kot pred pandemijo? Kako to vpliva na diplomatsko dejavnost v Vatikanu?

Naj za uvod spomnim, da ima Sveti sedež vzpostavljene diplomatske odnose s 183 državami ter z Evropsko unijo in Suverenim malteškim viteškim redom. Od teh jih ima 90 v Rimu svoje predstavništvo pri Svetem sedežu. Letos bo svoje rezidenčno veleposlaništvo v Rimu odprla še Švica ... torej preko 90 veleposlaništev.

Diplomatski zbor je zelo pester in raznolik, zbran z vseh koncev sveta. Ta raznolikost se je kazala tudi v številnih in pestrih aktivnostih, ki pa jih je pandemija skoraj povsem ustavila. Določene aktivnosti so se skozi čas sicer obnovile v virtualni obliki, a se je kaj hitro pokazalo, da ima takšen način svoje omejitve.

Prva previdna sprostitev je tako nastopila šele po cepljenju in uvedbi covidnih potrdil ... ter seveda ob upoštevanju vseh ukrepov za zajezitev širjenja virusa.

Dogodki so se lani poleti in jeseni odvijali predvsem na prostem, nato pa sorazmerno poredko in še to v velikih prostorih ob precej omejenem številu navzočih. Nekoliko lažje je bilo z udeležbo pri mašnih slovesnostih, ki praviloma potekajo v večjih cerkvah, tako da smo se za božič diplomati udeležili polnočne svete maše, ki jo je daroval papež Frančišek.

Na tradicionalnem novoletnem sprejemu za diplomatski zbor se je letos zbralo nekoliko več diplomatov kot lansko leto, ko smo bili navzoči samo veleposlaniki. Je pa letos, najbrž tudi zaradi omenjenega večjega števila navzočih, odpadlo osebno rokovanje s papežem.

Tako da lahko rečem, da vse aktivnosti še vedno spremlja velika mera previdnosti.

Papež je odprl vrsto tem, cepiva, lažne novice, ideologije, vojne, kulturo odmetavanja, brezposelnost, izobraževanje, varovanje okolja, migracije. Katere poudarke bi vi izpostavili?

Papežev nagovor diplomatskemu zboru je po eni strani obrnjen v minulo leto, a hkrati tudi v sedanjost in prihodnost. Misel, ki vse skupaj povezuje, pa je vztrajno vabilo k dialogu in bratstvu, ki sta ključna za uspešno soočenje in premagovanje številnih kriz in sporov, ki smo jim priča širom po svetu. To poudarjanje dialoga kot predpogoja za mirno in ustvarjalno sožitje med ljudmi je tako rekoč stalnica, lahko bi rekli srčika v diplomatskih aktivnostih Svetega sedeža.

Že v svojem vprašanju ste nanizali več področij, ki jih je papež Frančišek izpostavil v svojem letošnjem nagovoru diplomatom. Na prvem mestu ostaja pandemija, ki še vedno močno vpliva na vsa področja našega življenja. Papež je v svoji oceni umirjeno realističen. Očitno so pred nami še vedno zahtevni časi, ki terjajo odgovorno obnašanje tako na osebni, politični in mednarodni ravni. Skrb za lastno zdravje, in s tem tudi za zdravje vseh okoli nas, je po papeževih besedah "moralna dolžnost". In čeprav, kot pravi papež, »cepiva niso čudežno sredstvo za ozdravitev«, pa so najbolj razumna rešitev, s katero se lahko obvarujemo pred boleznijo.

Kar velja izpostaviti, je tudi papežev pristop k različnim vprašanjem in področjem, ki jih gleda v medsebojni povezanosti, kot celoto. »Veliki izzivi današnjega časa so globalni«, poudarja papež in pri tem že od začetka svojega pontifikata izpostavlja skrb za okolje ter posledice klimatskih sprememb, tudi v povezavi z migracijami. Pandemija je vse skupaj močno pospešila, hkrati pa povzročila družbeno razdrobljenost pri iskanju odgovorov in ustreznih rešitev. Pomanjkanje iskrenega dialoga ob vsiljevanju določenih stališč in pogledov, ki zanikajo naravne temelje človeštva, tako po papeževih besedah vse bolj predstavlja določeno »ideološko kolonizacijo«, ki ne dopušča svobode izražanja in v obliki "kulture izbrisa" prodira v številna področja družbenega življenja. Zato papeževo opozorilo, da ob vseh teh procesih ne bi smeli pozabiti, da obstajajo določene trajne vrednote, med katerimi izpostavi pravico do življenja od spočetja do naravne smrti ter pravico do uresničevanja verske svobode.

Sicer pa velja omeniti še odločno in izrecno podporo papeža in Svetega sedeža prizadevanjem za svet brez jedrskega orožja. Papež tako vztrajno ponavlja, da je svet brez jedrskega orožja ne le možen, ampak tudi potreben. In poleg tega poudarja, da v 21. stoletju jedrsko orožje ni ustrezen odgovor na varnostne grožnje ter da je posedovanje jedrskega orožja nemoralno! Da je posedovanje jedrskega orožja nemoralno, je bil edini stavek, ki ga je papež v svojem nagovoru s posebnim poudarkom ponovil.

Ob zaključku nagovora pa je papež spomnil še na ključne poudarke iz nedavne poslanice ob 1. januarju, Svetovnem dnevu miru. Pomen izobraževanja, ki človeka izoblikuje v svobodno in odgovorno osebo ter pomen dela, ki človeku omogoča, da odkriva osebno dostojanstvo. Prihodnja leta bodo tudi na teh področjih brez dvoma polna različnih izzivov.

Pred 30 leti, 13. januarja, je bila objavljena nota o priznanju samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije s strani Svetega Sedeža. Kako se je skozi vsa ta leta kazala naklonjenost Svetega sedeža do Slovenije?

Sveti sedež je bil 13. januarja 1992 med prvimi, ki je priznal Slovenijo kot samostojno in neodvisno državo. Ko se danes oziramo nazaj na tisto obdobje, se nam ta odločitev morda zdi kar nekako logična in samoumevna. A je predstavljala odločitev, ki je bila za dotedanjo diplomatsko prakso Svetega sedeža nekaj povsem novega in tudi nepričakovanega.

Odločilna je bila pri tem seveda vloga papeža Janeza Pavla II., ki je odlično in podrobno poznal takratne razmere v Evropi, predvsem pa tudi razumel globino sprememb, ki so se dogajale po padcu Berlinskega zidu in propadu komunizma.

Z odločno in izrecno podporo Sloveniji, da se vrne v evropsko skupnost narodov kot samostojna država, je Sveti sedež zares pomembno prispeval k nadaljnji uspešni poti Slovenije v mednarodni skupnosti.

Papež Janez Pavel II. je nato svojo naklonjenost Sloveniji izkazal tudi z dvema obiskoma pri nas, z razglasitvijo škofa Slomška za blaženega pa tudi z imenovanjem slovenskega nadškofa na vodilni položaj v rimski kuriji, kar je kasneje vodilo h kardinalskemu imenovanju. Papež Benedikt XVI. je nato aprila 2006 na slovenskem ozemlju ustanovil tri nove škofije in tako utrdil cerkveno strukturo v Sloveniji.

Republiko Slovenijo in Sveti sedež tudi sicer vse od začetka povezujejo prijateljski odnosi ter reden in konstruktiven dialog, kar je poudarjeno tudi v strategiji slovenske zunanje politike.

So ob koncu predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije morda na vidiku kakšni visoki obiski slovenskih predstavnikov v Vatikanu?

Glede predsedovanja Svetu Evropske unije naj najprej omenim, da se je enega največjih dogodkov času predsedovanja, namreč Blejskega strateškega foruma udeležil tudi državni tajnik Svetega sedeža kardinal Pietro Parolin. Poleg aktivnega sodelovanja na eni od razprav, je med obiskom v Sloveniji opravil tudi več dvostranskih pogovorov in maševal na Brezjah.

V začetku novembra pa je bil na delovnem obisku v Sloveniji tudi predsednik Komisije škofovskih konferenc Evropske unije luksemburški kardinal Jean-Claude Hollerich. Po srečanju s predsednikom vlade je med drugim dejal: "Imel sem vtis resničnega dialoga" in da je s srečanjem "zelo zadovoljen".

Oboje navajam predvsem kot primer neposrednega spremljanja slovenskega predsedovanja s strani Svetega sedeža, ki je zelo zavzeto vključen v različne procese v Evropski uniji.

Obdobje predsedovanja se je konec decembra sicer zaključilo, nadaljuje pa se obeleževanje pomembnih 30. obletnic. Poleg že omenjene obletnici priznanja slovenske suverenosti, bomo 8. februarja obeležili še 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov s Svetim sedežem. To bo tudi priložnost za nadaljnjo krepitev odnosov oziroma za obisk na najvišji ravni.  

Kaj pa drugi večji dogodki v letošnjem letu, ki jih ima v načrtu Sveti sedež oziroma papež?

Kljub temu, da je papež Frančišek pred kratkim dopolnil 85 let, neutrudno nadaljuje z različnimi aktivnostmi in ima še veliko načrtov. Bodisi v Rimu oziroma Italiji, prav tako pa se napovedujejo nekatera potovanja.

Med večjimi, že napovedanimi dogodki, ki se jih bo udeležil papež, bo v Firencah konec februarja srečanje škofov in županov iz območja Sredozemlja, ki ga organizira Italijanska škofovska konferenca.

15. maja je v Rimu napovedana kanonizacija sedmih blaženih, med njimi bo tudi Karel de Foucauld, nato bo, prav tako v italijanski prestolnici, od  22. do 26. junija potekalo 10. svetovno srečanje družin, v začetku septembra pa je v Rimu napovedana beatifikacija papeža Janeza Pavla I.  
 
Glede papeževih potovanj v tujino je potrebno reči, da trenutno glede tega še ni uradnih potrditev oziroma napovedi.
Marsikaj pa je odvisno od nadaljnjega razvoja pandemije.

Na osnovi nekaterih papeževih izjav je mogoče sklepati, da se razmišlja o potovanjih v Demokratično republiko Kongo in nato v Južni Sudan.

Prav tako naj bi se poskušalo izpeljati že za leto 2020 načrtovano potovanje v Indonezijo v tem sklopu tudi na Papuo Novo Gvinejo ter Vzhodni Timor.

Papež bi si zelo želel obiskati tudi Libanon, ki se nahaja v res izjemno zahtevnih gospodarskih in političnih razmerah.

Za začetek decembra lani je bil načrtovan obisk na Malti, a nato preložen.

Poleg tega je papež izrazil namero, da letos obišče Madžarsko, prav tako pa je izrazil pripravljenost, da obišče Kanado.

Če k temu dodamo še napoved srečanja s patriarhom Ruske pravoslavne cerkve Kirilom, za kar tudi že potekajo pogovori in priprave, je več kot očitno, da je Sveti sedež zelo aktivno navzoč v mednarodnem dogajanju.

Ste nekje na polovici mandata. Verjetno med največji uspeh uvrščate projekt slovenske smreke za božič 2020. Ali še kaj odmeva in kaj bi radi še izpeljali v drugi polovici mandata?

Tako obsežni, pa tudi medijsko izpostavljeni in mednarodno opazni dogodki, kot je bila postavitev slovenskega božičnega drevesa na trgu svetega Petra, so res bolj redki.

Se pa na primer z enako intenzivnostjo nadaljuje sodelovanje slovenskih floristov dr. Sabine Šegula in Petra Ribiča z vatikanskimi vrtnarji, kjer se odpirajo tudi nove priložnosti za slovenske pridelovalce cvetja.  

Glede na trenutne okoliščine je bolj dolgoročno načrtovanje sorazmerno omejeno in napovedovanje nekoliko nehvaležno.

Med bližnjimi dogodki pa lahko povem, da v začetku februarja načrtujemo koncert Slovenskega okteta v rimski baziliki Marije Snežne, s katerim bomo obeležili 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov.  

Skozi leto bomo nato skušali izvesti še nekaj kulturnih dogodkov, prav tako pa se bomo na veleposlaništvu še naprej trudili za ohranitev dinamike medsebojnih obiskov na visoki ravni.   








Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svet
Lenart Rihar (photo: ARO) Lenart Rihar (photo: ARO)

Med vzroki in posledicami

Slovenija je v torek prvič obeleževala nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma. Tu in tam se je tudi na demokratični strani privzdignila obrv, češ kaj nam je pa tega treba. Negoduje celo ...

Dr. Aleš Maver (photo: STA) Dr. Aleš Maver (photo: STA)

Slovenija dobiva koalicijo narodnega zastoja

Robert Golob in Gibanje Svoboda nista dolgoročen projekt. Da ne bi bila zavržena, kot že kopica novih obrazov in strank pred njima, bi morala dejansko sama voditi vlado. To se ne bo zgodilo, je ...