Jože Bartolj
Andrej Jerman
Helena Križnik
Dr. Ernest Petrič (foto: STA)
Dr. Ernest Petrič | (foto: STA)

»V epidemiji smo naredili eno stvar, ki je v večini drugih držav niso ...«

15.12.2021, 10:19 Rok Mihevc

Pred dnevi je naš redni gost oddaje »Spoznanje več, predsodek manj« dr. Ernest Petrič praznoval 85. rojstni dan, zato je novinar Tone Gorjup oddajo tokrat začel z voščilom in vprašanjem, za kaj je hvaležen v teh letih življenja...

»Kot včeraj so časi, ko sem bil pri vsaki zadevi najmlajši ... kot bi pomežiknil sem povsod najstarejši ... Zdravja mi že malo manjka, optimizma pa zaenkrat ne, ta pa mislim, da je utemeljen na realnostih. Vse življenje sem delal tisto, kar me je zanimalo in mislim, da je hudo, če mora nekdo delati nekaj, česar ne mara. To je huda obremenitev za vsakogar. Vse, kar sem delal, sem sam izbral in vse tisto, kar sem počel, je bilo zadovoljstvo, kar je veliko bogastvo mojega življenja in najbolj pomembno.«

Prisluhnite celotni oddaji

 

Kot še pravi, je ta njegov optimizem utemeljen na tem, da je živel v lepem času, ko se je zgodilo nekaj, kar pogosto podcenjujemo. »Od časov Karantanije, ki se jih spominjamo kot neko legendo, nismo imeli svoje države, vedno so nas vodili drugi, včasih dobro, včasih slabo, a o svoji usodi nismo bili sami gospodar. Osamosvojitev pa se je zgodila v času moje generacije, med vsemi stoletji ravno takrat, ko živim, to je poseben dar Božji za vso to generacijo in večkrat sem to rekel našim voditeljem, ki se radi sprejo za nevredne stvari in ne znajo stopiti skupaj tudi takrat, ko je za preživetje naroda to nujno. Rekel sem, kako si lahko zadovoljen in srečen, ko si bil na vodilnem položaju, ko smo ustvarili novo državo in ni treba, da to veličino zdaj razdiramo ...«

Bistveni del oddaje smo seveda namenili aktualnemu dogajanju. Četrti val počasi pojenjuje, družba je tokrat ostala odprta, odgovorni so nam veliko zaupali, pustili so nam kar največ svobode, ki je možna v takšnih razmerah, a s poudarkom, naj se držimo ukrepov in se cepimo. Je bilo naše ravnanje optimalno ali smo plačali večjo ceno, navsezadnje smrti ni malo ...

»Štirinajst dni nazaj sem bil zaskrbljen, ljudje v prvih vrstah boja z epidemijo prav tako. Če bi šle stvari tako naprej, kot je kazalo, da gredo, bi se lahko srečali z Bergamo sindromom«, ko naše kapacitete ne bi več zadoščale, ko bi stali pred številnimi skrajno težkimi etičnimi dilemami, koga zdraviti, koga odkloniti, kje najti dodatne izhode. Če sam izgubiš stvari iz rok, ti tudi tuja pomoč ne bo pomagala. Zgledalo je dramatično, potem so se stvari malo umirile. To, da vsak dan umre okoli deset ljudi, je še vedno strahotno. Tudi v času zadnje hude vojne ni bilo veliko dni, ko bi padlo več kot deset ljudi v spopadih. Huda je ta epidemija in številke so grozljive.«

»Smo dobro zvozili? Lahko bi boljše, pa tudi slabše. Ko se je ples s smrtjo začel, se je zelo malo vedelo, po kakšni muziki bomo plesali. Tudi sama medicina ni vedela kaj veliko, s čim imamo opravka. Veliko je debate, od kod je prišel virusi, mrzlično so se iskala cepiva in zdravila, očitno pa se vendarle bližamo zmagi v tem boju.«

Zdi se mi, da smo naredili eno stvar, ki je v večini drugih držav niso storili. Tudi to zgodbo smo spolitizirali, iz tega smo naredili politični problem. Tudi v tej zgodbi nismo bili sposobni stopiti skupaj.

»V tistih znanostih, v katerih delujem, torej mednarodni odnosi in mednarodno pravo, je posebno poglavje, t.i. krizne odločitve. To je poseben način odločanja, odločiti se je treba v enem ali dveh dneh, ko nimaš podatkov, dovolj vednosti, pred teboj je velika nevarnost, ne moreš formirati komisije, naročiti preiskav ... takrat se delajo tudi napake, v najbojši nameri se naredi kaj narobe. Se gre preko kakšne ovire, se kakšen predpis krši z namenom, da bi se tisto krizo preseglo.«

»Zdi se mi, da smo naredili eno stvar, ki je v večini drugih držav niso storili. Tudi to zgodbo smo spolitizirali, iz tega smo naredili politični problem. Tudi v tej zgodbi nismo bili sposobni stopiti skupaj. Ni bistvo demokracije enotnost, a ko gre zares, ko je nek narod soočen s smrtno nevarnostjo, takrat nam pa že instinkt samoohranitve človeka, družbe, življenj, narekuje, naj stopimo skupaj. Na tej točki se mi zdi, da nimamo ocene »odlično«, še »prav dobro« ne. Ob tem bi se veljalo zamisliti. Mislim, da smo to na nek način presegli, zdaj gremo ven iz tega, čeprav garancije za to ni.«

V ODDAJI TUDI O TEM ...

V oddaji tudi o politični razklanosti in nujnosti medsebojnega sprejemanja, če želimo dobro Sloveniji. O ustavnem sodišču, o nadzoru nad sodno vejo oblasti in o vprašanju nezakonitih prehodov meje, ki je s smrtjo deklice v Dragonji znova aktualno.

Obvezno cepljenje ali ne, je vprašanje, ki se poraja povsod po svetu. Gre za etično in pravno vprašanje, tudi strokovno.

»Gre tudi za problem solidarnosti. Ko sem se šel cepiti in ko nosim masko, delam to, da zaščitim sebe in druge. Navsezadnje moramo vsi razumeti, da če so kakšne žrtve, smrti, ki padejo zaradi našega neodgovornega ravnanja, je to kardinalno etično vprašanje. Sem si ga zastavil in bom doselno sledil samo tistemu, kar predlaga stroka. Boljšega ne poznam. Če ne medicinska stroka, kdo mi bo pa potem svetoval? Če je kaj narobe z avtom, grem k avtomehaniku, mu zaupam. V kriznem odločanju se je treba hitro odločiti. Če bom nekoč ugotovil, da bi, če bi se več cepili, imeli manj žrtev, bi se veljalo zamisliti o naših etičnih standardih, naši solidarnosti, človečnosti.«

Čeprav tudi v pravu je tako, da v določenih izrednih razmerah lahko vse človekove pravice omejimo z zakonom, razen ene. Pravice do življenja. Ta je tako rekoč sakrosantna in prav je, da je tako.

»Nekatere države gredo v smer obveznega cepljenja, druge ne. Verjetno bi bilo res idealno, če bi se večina ljudi prostovoljno odločila za to. Obveznost bi namreč povzročila določena vprašanja, tudi pravne narave, čeprav tudi v pravu je tako, da v določenih izrednih razmerah lahko vse človekove pravice omejimo z zakonom, razen ene. Pravice do življenja. Ta je tako rekoč sakrosantna in prav je, da je tako. Ni večje človekove pravice kot je pravica do življenja, celo smrtno kazen smo v imenu te pravice eliminirali. V Evropi tudi najhujši zločinec ni obsojen na smrt in to je raven naše civilizacije. Gotovo se s tem ne strinjajo vsi, a to je splošen sprejet standard v Evropi. To je tista pravica, ki se je ne sme omejiti. Svoboda gibanja, združevanja, vse to se lahko v izrednih razmerah omeji, pravice do življenja pa ne ...«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Spoznanje več
Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika) Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika)

Slovenska birma v Buenos Airesu

Vrhunec obiska škofa Antona Jamnika pri rojakih v Argentini sta bili slovesnosti svete birme v Lanusu in Slovenski hiši, pri katerih je bilo 22 birmancev. Obe slovesnosti sta bili skrbno ...

p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček) p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček)

»Napad na korita je uspel.«

Zgodil se je končni razplet velike ofenzive slovenskega levega meščanskega razreda na vse možne pozicije. Desna opcija je izgubila vse volitve, levica ima zdaj absolutno oblast. Kako je to slabo ...