Znamenite srednjeveške freske kot v Hrastovljah tudi na Gradišču pri Divači

Slovenija | 13.12.2021, 09:12 Nataša Ličen

Na Gradišču pri Divači stoji znamenita gotsko-renesančna cerkvica sv. Helene. Na občini Divača so v njeno obnovo že veliko vložili in zdaj, ko so jo dobili v upravljanje, že snujejo nove načrte. Cerkvica bo namenjena tako sakralnim kot tudi novim kulturnim vsebinam. Slovesnega podpisa pogodbe in blagoslovitve obnovljene zunanjščine smo se udeležili tudi mi.

V naslednjih dneh boste o dogajanju slišali več v oddaji Od slike do besede in v rubriki Zakladi naše dediščine.

Kdor pride sem, ta prostor in to okolje sta tako pomirjajoča in pristna, da kdor sem zaide, bo odšel obogaten.

Po ustnem izročilu naj bi bila cerkvica naslednica kapele nekdanjega gradu na Gradišču. Kdaj je bila cerkvica zgrajena ni točnega podatka, vendar je na kamnitem portalu vklesana letnica 1653 in predstavlja letnico njene zadnje prenove. Po danes vidnih romanskih zasnovah pa lahko stavba datira v 13. stoletje.
V cerkvi so freske, ki ponazarjajo prihod svetih treh kraljev ter pasijonski cikel iz leta 1490. Freske so nastale pod vodstvom poznogotskega slikarja 'Janeza iz Kastava' (de...magister Johannes de Kastua pinxit), ki je poslikal bolj znano hrastoveljsko cerkev. Freske so bile odkrite v petdesetih letih 20. stoletja ter restavrirane deset let pozneje. Na severni steni lahko občudujemo fresko s prikazom Prihoda in poklona sv. Treh kraljev, freska na južni strani pa prikazuje Kristusov pasijon.

 

Zaobjeto je celotno cerkveno leto, je dejal škof Jurij Bizjak:
»Ko stopimo v cerkvico je na eni strani božič in na drugi Kalvarija, Velika noč, dva stebra cerkvenega leta, iz katerega črpamo vsako leto znova. Dosti ljudi to jemlje kot nek spomin, v redu, toda cerkveno leto je vnovično doživetje, vnovično uresničenje vsega, v ljudeh, v tistih, ki to sprejemajo, to silno resnico in bogastvo in so iz tega pripravljeni nekaj iztržiti.«

Prvi primer v Sloveniji, ko je občina dobila v upravo cerkvico
»Gre za prvi primer v Sloveniji, res je, da sta cerkev, župnija oz. škofija, ki stoji za tem, ter občina sklenili sporazum, po katerem ni potrebe, da bi škofija cerkvico dala občini v last, da jo le-ta lahko obnavlja, ampak cerkvica ostaja v lasti škofije, občina pa jo dobi v upravljanje in zanjo skrbi, jo obnavlja in kar k temu spada. To je normalna stvar, ni nobene težave in seveda je cerkev na razpolago tudi za obrede, za bogoslužja ob priložnostih.«

Več je takšnih primerov, ko so po obnovi cerkvice v skoraj že opustošenem zaselku, začeli počasi obnavljati tudi hiše, ljudje so se vrnili in po več desetletjih se je znova zaslišal tudi otroški jok.

Apostolski nuncij nas je spodbudil, preko kulture Slovenci se boste lahko povezali
»To so močne besede, skoraj preroške. Ravno to nam je potrebno v teh časih, bolj kot kaj drugega, da najdemo skupni jezik, da pristopimo drug do drugega, da se odpremo drug drugemu, ne gledamo tekmeca, nasprotnika v svojem bližnjem, ampak da gledamo človeka, ki je pripravljen iti z nami. To, kar je papež zdaj spodbudil s sinodo, ki vzdigne do neba. Da se pojavi nekdo in reče, gremo skupaj na pot, daj mi roko, zakaj ne? Svet je velik in bogat, ni razloga, da bi se šli neke igrice.«

Silvester Gabršček, vodja sektorja za nepremično kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo: »Ta cerkvica na kraškem robu je ena od biserov tega območja, do nedavnega skrit. Na podeželju vse bolj odkrivamo, kako kulturna dediščina ne samo ohranja spomin na pretekla obdobja, ampak daje tudi upanje ljudem, da najdejo znova notranji pogum in cenijo tisto, kar je v njihovi bližini ter s tem odkrivajo svoje korenine in sebe. V tem smislu je tudi poslanstvo vsake kulturne dediščine, posebej sakralne, ki je stoletja oblikovala naš prostor, da to vrednotimo, to prepoznamo in konec koncev to znamo tudi pokazati.«

Ko so v zapuščenem zaselku obnovili cerkev, se je znova oglasil otroški jok. Takšnih primerov je več.
»Cerkvice so bile včasih porušene namenoma, nekatere so se zrušile zaradi nesreč, nekatere propadajo, ker ni več prebivalcev v zaselkih. Ob vsakem propadanju cerkve je to upostošenje kraja, pomeni pogreb. Briše se spomin za našim rodom, kulturo in dediščino. Poznam nekaj primerov, ko so po dolgih desetletjih spet obnovili cerkvico in je to pomenilo tudi vnovični dvig kraja. Ne samo v prepoznavanju svoje zgodovine, ampak tudi notranje moralne zavesti pri ljudeh, dala jim je optimizma za življenje. Ko so obnovili cerkcivo, so obnovili potem tudi hiše in ljudje so se začeli vračati, in marsikateri zapuščeni kraj je tako spet oživel in znova se je po več desetletjih oglasil otroški jok.«

Cerkev sv. Helene na Gradišču pri Divači se je v zadnjih letih postopno obnavljala. Najprej streha, okrog nje znameniti kraški suhi zid, zamenjana so okna, v notranjosti pa so se začela restavratorska dela na freskah. Restavrirani so bili kamniti elementi, popravljena sta bila stika zvončnice in lope z ladjo, kar bo preprečilo vdor vlage. Zanimivost pa je ta, da so študenti na mednarodni poletni delavnici odkrili manjkajoči del freskve, miško med tacami leva, ki je s prostim očesom nevidna. Barvna plast, s katero je bila naslikana, je odpadla, njeni ostanki pa so dobro vidni pod UV lučjo. Odkritje potrjuje domnevo, da se poslikava navezuje na Ezopovo basen o levu in miši, ki nas uči sodelovanja in dobrodelnosti.