Mateja F. Novljan
Andrej Novljan
Marjana Debevec
Polonca in Tomaž Sokol v studiu Radia Ognjišče (foto: Rok Mihevc)
Polonca in Tomaž Sokol v studiu Radia Ognjišče | (foto: Rok Mihevc)

Bil je na cevkah, vse okrog njega je piskalo

04.01.2022, 20:55 Marjana Debevec

Sanjala sta veliko družino, Bog pa je stvari drugače obrnil... Gosta v Družinski katehezi sta bila tokrat Polonca in Tomaž Sokol, njune besede pa je podprl duhovnik Rafko Klemenčič.

»Ljubezen vedno daje življenje, zato se zakonska ljubezen ne izčrpa v občestvu dveh, ampak poraja družino,« je zapisal papež. »Tudi midva sva si predstavljala, da bova imela veliko družino. Že ko sva načrtovala, kakšno hišo bova gradila, sva imela v načrtu več otroških sob – vsaj za štiri otroke, ki bi se lahko prilagodile tudi za več«, je povedal Tomaž Sokol. In res jima je bila kmalu podarjena hčerka Julija. Čeprav je prišla kot presenečenje, sta že imela urejene razmere, zato sta bila zelo vesela, ko sta izvedela za nosečnost.

»Mogoče naju je ta nosečnost še bolj razveselila, ker je eno leto pred tem Tomaž prebolel raka in nisva vedela, ali bova sploh lahko imela otroke, ali ne,« je pripovedovala Polonca. »Tako da je bila res presenečenje ter ljubljena in sprejeta od prvega trenutka, ko sva izvedela zanjo.« V tem obdobju sta imela ob sebi tudi par, ki je imel težave z neplodnostjo. Tako sta bila ob novici, da pričakujeta otroka vesela, da vsaj na tem področju ne bosta imela težav.

Novica na četrto obletnico poroke

Potem pa se je izkazalo, da ne bosta več mogla imeti otrok. Za novico sta izvedela na četrto obletnico poroke. Čeprav so jima zdravniki svetovali umetno oploditev, se zanjo nista odločila, saj jo Cerkev odsvetuje. »Ni bilo tako preprosto. Jaz sem rabila nekaj dni, da sem odležala, odjokala, odžalovala,« pripoveduje Polonca.

Zelo dragoceno ji je bilo, da jo je Tomaž v tem razumel. »Na koncu sem mu ugotavljala, da ne gre samo za imeti še otroke, ampak da je v meni, kot ženski, hrepenenje po tem, da bi bila znova noseča, čutila prve brce, dojila, videla otrokove prve korake... In vsako od teh stvari in teh hrepenenj je treba počasi odžalovati. Po drugi pa čisto iskreno nikoli nisva obupala, da bi še kdaj imela svoje otroke

Nekatere družine se v takšnih primerih zaprejo in predajo obupu, druge se odprejo in darujejo drugje. Polonca in Tomaž sta svoje poslanstvo našla v tem, da sta mladim predajala Teologijo telesa. Prva pobuda je prišla od njunega župnika, potem pa so ju vabili tudi v druge župnije. Tako sta v nekaj letih nagovorila približno pet tisoč mladih.

Pogovor v studiu
Pogovor v studiu © Rok Mihevc

Prejela sta poseben telefonski klic...

Želja po otroku je vedno ostajala v njima. Za posvojitev se nista odločila, ker sta prepustila mesto parom, ki nimajo še nobenega otroka. V Sloveniji namreč veliko več parov v pričakovanju posvojenega otroka, kot pa je otrok na razpolago za posvojitev. Potem pa je prišla jesen 2019.... »Poklicala me je znanka, ki me je vprašala, ali bi bila pripravljena sprejeti bolnega otroka«, se spominja Polonca. Prva informacija je bila, da na pediatrični kliniki leži otrok s srčno napako, za katerega ne morejo dobiti posvojiteljskih, ali pa rejniških staršev. »Najin prvi odziv je bil: Super! Damo čez nekaj operacij, pa imamo otročka. Sprva smo bili kar navdušeni. Potem so se pa stvari začele zapletati.«

Kardiolog jima je povedal, da je zdravstveno stanje dečka zelo resno in da je bila operacija, ki jo je preživel paliativna. »Ko sva ga šla pogledat, sva razumela, zakaj se nihče ni odločil zanj: bil je ves moder, nepremičen...,« pripoveduje Tomaž.

Polonca pa dodaja: »Bil je na kablih, cevkah, povsod je piskalo. Kasneje so povedali, da gre tudi za nevrološke težave in da ne vejo, ali bo hodil, ali bo govoril, česa ne bo zmogel, ali bo pretežno ležal.« Prihajale so vedno nove informacije o njegovem težavnem zdravstvenem stanju. »Tako dva sva bila v strašni stiski pri odločanju. To je bila ena najtežjih stvari v najinem življenju

Je to res najina pot?

Sokolova sta se kljub vsem tem izzivom odločila otroka sprejeti. Polonca pravi, da jo je spodbudilo Sveto pismo, ki se ji je odprlo ravno pri stavku: 'Kdorkoli sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme. In kdor sprejme mene, sprejme Očeta, ki me je poslal.' »In to je bilo zelo jasno sporočilo. Ampak ker sva samo človeka, sva rabila še kar nekaj časa, v katerem sva tehtala, ali to zmoreva, ali ne, ali je to najina poti, ali ni

Moški pa razmišljajo bolj racionalno: prostorsko, ekonomsko, finančno. Tako se Tomaž spominja: »Nekega dne sem med kolesarjenjem pri spustu razmišljal: Glej, Bog, daj nama, da bova midva zdrava, pa da bomo imeli delo, potem bomo že nekako preživeli tega fanta. V tistem trenutku bi lahko padel s kolesa. Komaj sem se umaknil na stran, ravno takrat pa je izza ovinka pripeljal avto. V sebi sem začutil sporočilo: Saj vidiš, da pazim nate, kaj se sploh ukvarjaš s tem
Veliko jima je pomenila tudi podpora prijateljev, ki so jima zagotavljali, da jima Bog daje svobodo in da sta v njihovih očeh dobra človeka ne glede na to, kaj se bosta odločila. Zagotovili so jima, da jima bodo po svojih pomagali, če bosta sprejela tega otroka.

Polonca in Tomaž Sokol na vrtu pred Radiem Ognjišče
Polonca in Tomaž Sokol na vrtu pred Radiem Ognjišče © Rok Mihevc

Saj sploh ni težko!

Na vprašanje, ali sta si na začetku predstavljala, da bo tako težko, je Toma odgovoril: »V bistvu sploh ni težko. Prej naju je zelo skrbelo, kako bo. Ko sva ga hodila obiskovati na pediatrično kliniko, sva dobivala od kakšne sestre namig, češ da ne veva, v kaj se spuščava. Včasih so imele po cele noči težave z njim. Spraševal sem se, kako mu bova lahko pomagala doma. V bolnici imajo namreč same strokovnjake, ki se lahko odzovejo na različne situacije. Kako se bom jaz odzval nanje doma.«

Obiskovati sta ga začela, ko je imel dva meseca, k njim pa je prišel po drugi operaciji, ko je bil star pol leta. »Samo nekaj večerov je težje zaspal, zdaj pa ga samo položim v posteljo, pokrižam, mu dam medvedka in zaspi,« pripoveduje Polonca. Seveda ima veliko obravnav pri specialistih, veliko pregledov, terapij, fizioterapij... Tako da veliko dni preživijo v raznih ustanovah.

Tako topel je, da ga moraš imeti rad

Zdaj je deček že dve leti pri njih. Pravita, da je veliko več lepega, kot pa težkega. Tomaž: »Vsako jutro, ko se zbudiš, se nasmeje, takšna faca je. Koliko nas nasmeji s svojim čebljanjem, odzivi in radovednostjo. Pa kako se znati čuditi! Prav zdaj v prazničnem času gleda lučke in krašenje stanovanja.« Videli so že prve korake in slišali prve besede. Postala sta ati in mami. »Pa socialno je tako močan, pravi srček je«, presrečna pripoveduje Polonca. »Ta otrok je res tako luškan in lep, ne vidi se mu na obrazu, da je počasnejši v razvoju. Celo zdravnica iz razvojne ambulante je rekla: Ta otrok je tako topel! Tako ga imaš lahko rad

Družina Sokol
Družina Sokol © osebni arhiv družine Sokol

Pa se splača vreči v takšno pustolovščino?

Tomaž pravi, da se po njuni izkušnji to splača. »Zdaj si sploh ne predstavljam več življenja brez njega. Ko sva bila v procesu odločanja, sem Polonci rekel: Pokaži mi, kje sploh imava v dnevu še kaj časa za bolnega otroka. Danes pa se ta čas najde. Gotovo grem zato manjkrat kolesariti ali teči, pa tudi čakava na čas, ko se bova spet lahko posvetila predavanjem o Teologiji telesa. Sicer nam pa nič ne manjka.«

Polonca pa je tiste, ki še imajo prostor v srcu, da razmislijo o rejništvu. »Dokler se gibaš v dokaj zdravem okolju, se sploh ne zavedaš, koliko je nesrečnih zgodb, zapuščenih in zlorabljenih otrok. Seveda ni lahko, ampak se mi zdi to sveto poslanstvo

Deset let sem molila za bratca ali sestrico

Ko sta hčerki Juliji povedala, da bodo v družino sprejeli malega dečka, je bil njen odziv naslednji: »To je izpolnitev mojih molitev. Že deset let molim za bratca ali sestrico.« Tomaž je povedal, da zdaj lepo skrbi zanj. »Kadar greva zvečer ven, na primer na zakonsko skupino, ona poskrbi zanj. Tako da ni bila samo njena trenutna želja

Polonca pa dodaja: »Včasih, ko ga pogledam, si rečem, pa si res en Jezus med nami, ki nas opominjaš na stvari, ki štejejo. On nas uči živeti življenje bolj počasi. To, da ga imava tako rada, kot ga imava, je Božji dar. To, da je on takšen srček, je Božji dar za nas.

Še ena stvar, ki jo močno čutiva pri rejništvu je to, da otroka usmerjaš na pot svetništva, oziroma, da ga vzgajaš za nebesa.«

Rok Gregorčič, Tadej Pagon, Janez Pavel Šuštar, Janez Meglen (photo: Rok Mihevc) Rok Gregorčič, Tadej Pagon, Janez Pavel Šuštar, Janez Meglen (photo: Rok Mihevc)

Cerkev v Sloveniji dobila štiri nove duhovnike

»Vsak nov duhovnik je za Cerkev vir veselja in znamenje upanja, da nam Gospod daje duhovnih poklicev in da so še tisti, ki slišijo Božje povabilo in nanj odgovorijo,« pravi predsednik Slovenske ...

Nuncij Jean-Marie Speich (photo: Rok Mihevc) Nuncij Jean-Marie Speich (photo: Rok Mihevc)

Nuncij Speich: Slovenija je presegla samo sebe

Apostolski nuncij Jean Marie Speich je ob 30-letnici vzpostavitve diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo sinoči sprejel diplomatski zbor, predstavnike države, Cerkva in ...

Novi predsednik vlade Robert Golob (photo: Nebojša Tejić, STA) Novi predsednik vlade Robert Golob (photo: Nebojša Tejić, STA)

Golobov kalifat

Težko sem prebiral knjigo, ki opisuje trpljenje maloštevilnih kristjanov v Iraku, Siriji in okolici. Težko pa zato, ker je bilo mučno brati opis mučenj. Najprej so zahtevali, da so kristjani ...

Novomašniki 2022 (photo: Rok Mihevc) Novomašniki 2022 (photo: Rok Mihevc)

To so letošnji novomašniki

V Sloveniji imamo letos štiri novomašnike, trije so iz ljubljanske nadškofije, eden pa iz novomeške škofije. To so: Janez Pavel Šuštar, Rok Gregorčič, Tadej Pagon in Janez Meglen. Kako so slišali ...