Slavi Košir
Jakob Čuk
Tanja Dominko
Slovenski škofje (foto: SŠK)
Slovenski škofje | (foto: SŠK)

Kaj vam za božič želijo slovenski škofje?

24.12.2021, 15:05 Marta Jerebič

Skupno voščilo je letos pripravil murskosoboški škof Peter Štumpf, ki že v naslovu poudarja, da je Dete v jaslicah naš Rešitelj.

Škofje želijo, da bi iskali to, kar nas povezuje in nam prinaša skupno dobro. »Dete v jaslicah je Rešitelj, ki prežene sleherno temo nevednosti in hudobije ter nam prižiga upanje,« je zapisal škof Štumpf.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore poudarja, da za Boga ni prepovedanih območij, vedno znova je na poti tja, kjer so ljudje, saj potrebujejo odrešenje, ki ga lahko ponudi samo Bog. »Zato je Bog v letošnjem božiču na poti tudi … v naš parlament in v našo vlado, na poti k naši opoziciji in k našim protestnikom. Ker vsi ti, ker vsi mi potrebujemo odrešenje.«


Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je zaželel, da bi Luč, ki prihaja k nam po Božjem Detetu, zasijala v naših srcih. »Naj ta Luč radosti in miru zasije v nas, da bomo kot kresničke sposobni svetiti v temi in kazati pot dobrote in ljubezni.«

Novomeški škof Andrej Saje spodbuja, da se učimo iz drže pastirjev, ki kljub odrinjenosti na rob niso obupali, odprti so bili za Božja znamenja in novico ponesli v svet. Ob tem je opozoril na pastirje današnjega časa. »Pastirji današnjega časa so ljudje, na katere ne mislimo. Tisti z roba, ki niso uspeli v življenju, so bili morda zlorabljeni ali pa jih je družba tako ali drugače zavrgla. Kljub vsemu niso obupali. Iščejo, prisluškujejo in zaupajo. So odprti za Božja znamenja. Priznajo svoje omejitve in nemoč, kar jih dela pred Gospodom velike in dojemljive za Božji prihod.«

Koprski škof Jurij Bizjak v poslanici poudarja, da je bilo vsakemu človeku ob rojstvu v srce položeno določeno plemenito poslanstvo! »In od kod potem zdaj ta predsodek, da bi si midva ne mogla pogledati v oči in si ne mogla podati roke? … Znan in resničen je pregovor. 'Na odpuščanju svet stoji!' Pa ne samo svet: na odpuščanju stoji tudi vsak človek, vsak dom in vsaka ožja ali širša skupnost.«

Celjski škof Maksimilijan Matjaž je zaželel, da bi v letošnjih božičnih praznikih lahko izkusili lepoto in toplino dejanj, ki so storjene v ljubezni.

BOŽIČNE POSLANICE ŠKOFOV ORDINARIJEV

Škof Peter Štumpf: Dete v jaslicah je naš Rešitelj

Naš Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, si je iz Device Marije privzel telo in postal naš spremljevalec k Očetu v nebesih. On je Beseda, ki jo Cerkev oznanja, da bi na tej poti po njej vsi imeli življenje v obilju.

Dete v jaslicah je Rešitelj, ki prežene sleherno temo nevednosti in hudobije ter nam prižiga upanje. Zaradi njegovega usmiljenja smo vsi vredni, da živimo: rojeni in še nerojeni, zdravi in bolni, mogočni in šibki, pogumni in plahi, verni in neverni, pa tudi miroljubni in nemirni. Usmiljenje Deteta v jaslicah odpravlja razlike med nami in nas napolnjuje s spoznanjem o Bogu. To nas nagiba k spremembam – ne v grožnjah in nasilju, temveč v pravičnosti in medsebojni ljubezni.

Božič nas zato ne more prepustiti temi nevednosti o tem, kdo smo in kam gremo. Kot bratje in sestre v Kristusu smo sinovi in hčere življenje ljubečega Boga, ki nam je namenil neskončnost bivanja pri sebi.

Vsem prebivalcem Slovenije, zamejcem in izseljencem, bratom in sestram v Evangeličanski in Pravoslavni cerkvi ter tudi pripadnikom drugih ver, še posebej pa bolnim in trpečim, brezdomcem in brezpravnim, prestrašenim in jokajočim, izrekamo škofje svojo sočutno bližino in v molitvi na vas kličemo Božjo pomoč. Naj bodo božični prazniki blagoslovljeni in tolažilni. V novem letu želimo več medsebojne povezanosti; da bi iskali to, kar nas povezuje in nam prinaša skupno dobro.

Nadškof Stanislav Zore: Bog je na poti tudi v našo vlado, k opoziciji in protestnikom

Pred jaslicami smo. Pred kulisnimi jaslicami, ki jih je naslikal Štefan Šubic leta 1875 za župnijsko cerkev v Železnikih. Na njih je upodobljena božična skrivnost - rojstvo Božjega Sina. Te jaslice so letos razstavljene v odličnem okolju Narodne galerije.

Prav v tem času pa je postavljenih še veliko jaslic – zelo različnih, od najbolj preprostih do vrhunskih umetnin. Stojijo po družinskih hišah, po stanovanjih, po sobah v domovih za ostarele, po bolnicah, po ulicah mest in po vaseh, po afriških kočah in po katedralah velemest. Najsi bodo postavljene v odmaknjeno revščino ali v razkošje, povsod nam želijo sporočiti dvoje: najprej nam s posedovanjem dejstva, da se je Bog rodil v odmaknjenosti Betlehema in pastirskega življenja, govorijo o tem, da za Boga ni privilegiranih in drugih; da za Boga ni krajev, ki so ga vredni, in drugih, ki ga niso vredni; da za Boga ni družin, ki so zanj primerne, in drugih, ki zanj niso primerne. Za Boga ni prepovedanih območij, kamor bi ne hotel priti ali getov, kamor bi se bal priti. Bog je vedno znova na poti tja, kjer so ljudje. Kajti ljudje potrebujejo odrešenje. In samo Bog nam odrešenje lahko ponudi.

Zato je Bog v letošnjem božiču na poti tudi v vašo družino, v tvojo družino, na poti v našo domovino in v vse domovine tega sveta, na poti v naše bolnišnice in v naše domove za ostarele, na poti v naš parlament in v našo vlado, na poti k naši opoziciji in k našim protestnikom. Ker vsi ti, ker vsi mi potrebujemo odrešenje.

In prihaja kot majhen, kot otrok, ki ga je rodila mama, ga privila k sebi in mu poklonila vso svojo ljubezen. Zakaj, kot majhen, ko pa vendar prinaša sporočilo dostojanstva vsakega človeka? Mar ne bi tega sporočila veliko lažje in učinkoviteje uveljavil, če bi prišel kot velik, mogočen, dih jemajoč Kralj?

Prihaja kot majhen, ker nam želi podariti ljubezen, ker nas želi naučiti ljubiti. Če bi nas prišel premagat, potem bi prišel kot mogočen, če bi nas prišel osvojit, bi prišel kot vojskovodja in uveljavil svojo moč nad nami. Ker pa nas želi odrešit, mora vstopiti v naša srca in nam sporočiti, da nas Oče brezmejno ljubi po svojem Sinu Jezusu.

Zazrimo se v jaslice in se pustimo prevzeti njihovemu sporočilu – pri Bogu ni nevrednih, ker vsi potrebujemo odrešenje in ljubezen.
Vsem, čisto vsem voščim blagoslovljene božične praznike, v novem letu pa vas vabim, da skupaj zavihamo rokave ter delamo za mir in dobro v naši domovini in povsod.

Nadškof Alojzij Cvikl: Naj Luč zasije v naši srcih, da bomo kot kresničke sposobni svetiti v temi

Dragi prijatelji, dragi ljudje dobre volje!
Pred nami so božični prazniki, tisti, ki so nam najbližji zaradi svoje topline in domačnosti. Obhajamo jih, ko so dnevi kratki, ko je noč dolga. Zato nas še toliko bolj nagovori prerok Izaija: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko Luč!«

Živeti v temi ne pomeni samo pomanjkanja svetlobe v nekem prostoru, ampak predvsem ugaslo luč v nas samih. Ko je človek izgubil to notranjo luč, je ostal samo materija, telo, ki ga razžira kronos - čas in gre v zaton. To v človeku povzroča nemir in strah. Vidim samo odhajajočega sebe.

Prazniki, ki so pred nami, pa nam pokažejo na Prihajajočega, ki ne samo, da prinaša luč, On je Luč. Njegovo rojstvo nam ne bo dalo luči zunaj nas, teh imamo po mestih dovolj, ampak bo On sam prižgal ugasli stenj v nas. Kristus, ki je prihajajoči, nas oblači v sijoče oblačilo svoje slave.

Dragi prijatelji, želim vam, da bi Luč, ki prihaja k nam po Božjem Detetu, zasijala v naših srcih, v meni in v tebi!
To Božje Dete naj nam pomaga živeti v miru s seboj in drugimi. Naj ta Luč radosti in miru zasije v nas, da bomo kot kresničke sposobni svetiti v temi in kazati pot dobrote in ljubezni.
V novem letu 2022 vam želim, da bi bili vaši dnevi zaznamovani z mirom, dobroto, ljubeznijo, medsebojnim razumevanjem … Tako bo iz našega obraza odseval dobrohotni Božji pogled!

Škof Andrej Saje: Zgled pastirjev

Kot vsako leto spet obhajamo božične praznike. Premišljujemo isto vsebino, vendar pa skrivnost božiča vsakokrat doživljamo na novo. Ko gledamo okrašene ulice in božična drevesa ter jaslice, se v nas prebudijo romantični občutki topline in družinskega zavetja, še posebej, če praznik obhajamo z najdražjimi. V resnici pa je prava vsebina božiča daleč od romantike. Je provokacija, ki nas želi prebuditi in zdramiti našo vero.

Bog se je učlovečil. Rodil se je kot človeški otrok. Zgodilo se je na begu! Vladarji, pomembneži, in duhovniki ga niso prepoznali. Zdi se, kot da spijo. Da se je zgodilo nekaj izrednega, so zaznali pastirji, ki so živeli na robu družbe. Niso hodili v tempelj, živeli so kot nomadi in se selili s čredo. Za razliko od ostalih ljudi so bili odprti za Božja znamenja. Glagoli božičnega evangelija (Lk 2,15–20) poudarijo, da so pastirji šli na pot, da so našli Novorojenega, videli so ga, vrnili so se na svoje mesto in o tem pripovedovali drugim.

Pastirji so bili prvi verniki in oznanjevalci izpolnitve Božje obljube. Srečanje z Božjim Detetom jih je zaznamovalo. Reflektirali so svoje življenje, začeli so verovati in o tem oznanjati. Njihove drže, ki so pomenljive tudi za nas, so: naglica, čudenje in zahvaljevanje. Srečanje z Odrešenikom jim ni dalo miru in so takoj šli naprej. Skrivnost Božiča je v njih prebudila čudenje nad veliki Božjimi deli, ki so jim bili priča. Iz tega je sledila hvaležnost, da smejo sodelovati pri Božjem načrtu Odrešenja, da novico ponesejo v svet.

Premišljujmo skrivnost Božiča v luči drže pastirjev. Glejmo nanje in na ostale osebe ter se učimo. Pastirji današnjega časa so ljudje, na katere ne mislimo. Tisti z roba, ki niso uspeli v življenju, so bili morda zlorabljeni ali pa jih je družba tako ali drugače zavrgla. Kljub vsemu niso obupali. Iščejo, prisluškujejo in zaupajo. So odprti za Božja znamenja. Priznajo svoje omejitve in nemoč, kar jih dela pred Gospodom velike in dojemljive za Božji prihod.

Z besedami papeža Frančiška vas vabim, »naj bo Božič za vse priložnost za notranjo obnovo, molitev, spreobrnjenje, korak naprej v veri in bratstvo med nami. Ozrimo se okoli sebe, še posebej na tiste, ki so v stiski: brat, ki trpi, kjer koli že je, pripada nam. To je Jezus v jaslih: tisti, ki trpi, je Jezus.«

Prepoznajmo način, kako Bog letos prihaja k nam. Trka na naša srca in nas vabi, da se odpovemo egoizmu, premagamo strah in okrepljeni z vero in upanjem ter napolnjeni z njegovo ljubeznijo pogumno stopimo v prihodnost. Ne sami, ampak z njim, ki je Emanuel, Bog z nami (prim. Mt 1,23).
Vesel Božič in blagoslovljeno novo leto 2022!

Škof Jurij Bizjak: Od kod predsodek, da si ne moremo podati roke?

Vsako leto za Božič stojim pred skrivnostjo svojega rojstva in osmi dan po Božiču, ko so Novorojenemu dali ime (Lk 2,21), stojim pred skrivnostjo svojega imena in z njim povezanega svojega poslanstva. Ne spominjam se svojega rojstva, dobro pa vem, da mi je kmalu po rojstvu bilo dano določeno ime in z njim v srce položeno določeno plemenito poslanstvo. Tudi moj bližnji se enako svojega rojstva ne spominja, tudi on pa dobro ve, da je kmalu po rojstvu tudi njemu bilo dano določeno ime in z njim v srce položeno določeno plemenito poslanstvo! In od kod potem zdaj ta predsodek, da bi si midva ne mogla pogledati v oči in si ne mogla podati roke?

Mar ne morda tudi zaradi tega, ker sva pozabila na nasvet modrega Siraha, ki pravi: 'Z vsem svojim srcem spoštuj očeta in bolečin svoje matere ne pozabi!' (Sir 7,27). Mar ne tudi zaradi tega, ker sva postala močna in premočna in nazadnje vsemogočna in sva pozabila, da je pisano: 'Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo!' (Mt 18,3). Izvoljeno ljudstvo ima pregovor: 'Preden se razjeziš premisli: Nisi Stvarnik, ampak stvar; si meso in boš umrl; Bog ti bo odpustil, če boš tudi ti odpustil!' Znan in resničen je pregovor. 'Na odpuščanju svet stoji!' Pa ne samo svet: na odpuščanju stoji tudi vsak človek, vsak dom in vsaka ožja ali širša skupnost.

Pisatelj Ivan Cankar je to plemenito poslanstvo človeka opisal takole: 'On (kdor se zazre vase) vé, da so si v tistih tihih globočinah vsi ljudje bratje, kakor nikjer drugje, tudi v cerkvi ne. On vé, da bi se kakor od pepela zgrajene sesule stene med njimi, če bi se kdaj le za hip spogledali iz dna. Pred hišo je semenj; tam so barantači, mešetarji, cigani, tatovi; od vseh strani in na vse strani brizga pohlepnost, škropi zavist, pljuje sovraštvo; kadar pa je semenj pri kraju in se barantači, mešetarji, cigani in tatovi zaklenejo vsaki v svojo bajto, v tisto pravo, ki je sto klafter pod semanjo zemljo, takrat – jih ni več; en sam človek je; in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan v svoji vesoljni, vsako božjo stvar tesno objemajoči ljubezni. Vse to vé romar, zato ga ni strah, da bi se očitno izpovedal v imenu svojem in svojega bližnjega' (Podobe iz sanj).

Pomagajmo torej drug drugemu, dragi človeški otroci, tudi v prihajajočem letu 'dvigniti svoje duše zaklad!' (Župančič).

Škof Maksimilijan Matjaž: Da bi lahko izkusili lepoto in toplino dejanj, ki so storjene v ljubezni

»Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,12)
Tako so angeli govorili pastirjem na betlehemskih poljanah na prvo božično jutro pred več kot dva tisoč leti. Tudi letos božični prazniki prinašajo oznanilo o veselju. Kljub sencam, ki zaradi stisk in različnih omejitev visijo nad nami. Res je, človek za srečno življenje potrebuje še kaj več kot hrano in pijačo. Potrebujemo bližino, potrebujemo drug drugega, kjer se podpiramo in se spodbujamo. Prav to nam Bog daje in to je eno glavnih sporočil božiča. Bog v Jezusu sestopa iz nedostopnosti nebeških višav. Naselil se med nami, v naših domovih, v moje konkretno življenje. Podaril nam je sposobnost ljubezni. Od takrat naprej velja: »Vse, karkoli ste storili kateremu najmanjših, ste storili meni!«

To je zares fascinantno sporočilo! Človek je sposoben božanskih stvari, ker je sposoben ljubezni. Božansko pa je vedno nekaj lepega, vedno nekaj novega, ker vključuje drugega, ker se daje. Dar ljubezni v resnici nikoli ne mine. Tudi če pade noč, tudi ko se zgodi slovo. Kar je storjeno v ljubezni, ostane.

Spoštovani Celjani in vsi, ki živite na področju celjske škofije. Kot celjski škof vam vsem želim, da bi v letošnjih božičnih praznikih lahko izkusili lepoto in toplino dejanj, ki so storjene v ljubezni. Ko se bo to zgodilo, ste se dotaknili Božjega. Takrat se zazrite v nebo. Tudi nad vami se je utrnila betlehemska zvezda, ki vam šepeta: »Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči, zelo sem te vesel«. Želim vam blagoslovljen božič in srečno leto 2022, v katerega stopamo!





Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Cerkev na Slovenskem
p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček) p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček)

»Napad na korita je uspel.«

Zgodil se je končni razplet velike ofenzive slovenskega levega meščanskega razreda na vse možne pozicije. Desna opcija je izgubila vse volitve, levica ima zdaj absolutno oblast. Kako je to slabo ...