Za kaj gre?

Komentar tedna | 17.12.2021, 14:30 dr. Ivan Štuhec

Triindvajsetega decembra se bomo spomnili enaintridesete obletnice temeljnega dogodka: plebiscita, ki je predstavljal izhodišče za vse tisto, kar je sledilo v letu 1991, da smo postavili svojo državo in v iztekajočem se letu praznovali njeno tridesetletnico.

Na srečo smo imeli na oblasti ljudi, ki jim je ta obletnica nekaj pomenila. V nasprotnem primeru bi se ob tridesetletnici še dodatno razklali in prepirali, saj za druščino KUL slovenska osamosvojitev ni intimna niti kolektivna opcija. Za politično levico, ki bi nas rada vrnila nazaj v čase komunizma, pa je praznovanje osamosvojitvene obletnice popolnoma odveč, ker oni to razumejo kot ustvarjanje kulta osamosvojiteljev, predvsem Janeza Janše, medtem ko oni ne dajo rdeče zvezde in Tita. Njihovi volivci in oni sami so to svojo ideološko stališče do slovenske države manifestirali z odsotnostjo na osrednji proslavi in žvižganjem po ljubljanskih ulicah.

Morebiten pohod na oblast strank, ki bi jih imela pod komando Levica, bi nas tako vrnil v čas pred osamosvojitvijo. Ta možnost obstaja, če bi bila Levica znotraj KUL-a relativna zmagovalka. Če bi slovensko volilno telo odločilo, da je to prihodnost za slovensko državo, se lahko pripravimo na novi eksodus, najprej ekonomski in zatem še politični. Tako se postavlja eno od ključnih vprašanj za SD, SAB in LMŠ, ali se zavedajo, kam bi pomagali pahniti Slovenijo, če bi njihov najbolj levi partner znotraj KUL-a dobil relativno večino, kar ni nemogoče. Vse ekstremistične stranke so si vedno prizadevale, da pridejo na oblast najprej po legalni poti in po demokratičnih pravilih, če to ni šlo, pa tudi z nasiljem. KUL-ovska druščina takšnemu razpletu drži vrečo. Levica pa se pred očmi javnosti in s pomočjo medijev v tem zavezništvu skriva in prikriva svojo radikalnost.

Preostali trije partnerji so se tako ujeli v njeno radikalnost, s tem ko so se postavili v skupen blok proti Janši. Namesto da bi se pomikali v sredino in v liberalizem, so se pomaknili vsi skupaj v levo. Za ta svoj položaj pa potrebujejo protipol, ki ga po njihovem predstavlja sedanja koalicija, še posebej SDS z Janšo na čelu. Nobena od sedanjih koalicijskih strank po evropskih kriterijih ne spada v desni ekstremizem, kot ga skušajo predvsem SDS pripisati levičarji in mediji, ki neprestano govorijo o fašizmu in janšizmu. Ta retorika je prevzeta iz komunistične tradicije, ki si je sistematično prizadevala, da je vse, ki niso mislili kakor partija, opredelila za fašiste, naciste, narodne izdajalce in podobno.

Še Jelinčičevim nacionalcem v tem mandatu težko pripišemo desni ekstremizem. Njegovi poslanci so praktično podprli vse zakone, ki imajo pozitivne posledice za veliko večino državljanov. Tudi na epidemiološko krizo so se odzvali bistveno bolj racionalno kot KUL-ovci.

Sedanja vladna koalicija je predsedovanje Svetu EZ izpeljala organizacijsko in vsebinsko odlično. Levičarji lahko svojo kritiko gradijo samo na ideoloških konstruktih in lažeh. Velika večina ministrov si je ustvarila ugled med kolegi kljub medijskemu miniranju ...

V Sloveniji je desni ekstremizen prisoten predvsem v retoriki levičarjev, v realnosti pa ga je malo ali nič, morda v vrstah Varde. In natanko tako je bilo tudi pred drugo svetovno vojno. Tudi takrat v Sloveniji ni bilo ne fašistov ne nacistov, ti so nastali zgolj in samo s pomočjo komunistične retorike in revolucionarne radikalizacije. Takratni levičarji so politično sredino načrtno in zavestno porivali v desno. Naivni Kocbek s krščanskimi socialisti jim je pri tem izdatno pomagal. Na srečo take močne osebnosti danes KUL-ovci nimajo za talca.

Zaradi opisane situacije je toliko bolj pomembno in naravnost usodno, da se vzpostavi nekakšen tretji blok, ki bo od levičarjev skonstruirano polarizacijo nevtraliziral. Naloga tega bloka je, da preseže levo-desno retoriko in se ne pusti ujeti vanjo. Za to predstavniki tega bloka ne morejo vnaprej izključiti sodelovanja ne na levo ne na desno, razen ekstremnih polov. V principu sredina pušča odprto možnost tudi SD, SAB in LMŠ, da se po volitvah izvijejo iz levičarskega objema in se normalizirajo. Seveda bo treba počakati na volilni rezultat in na premike v vrhovih strank. Jasno je, da sredinski blok ne more imeti zadržkov za sodelovanje z Janezom Janšo, saj za to nima nobenih tehtnih argumentov, še posebej ne stranke, ki so z njim v sedanji koaliciji.

Če bi SD šla po Pahorjevi poti, bi danes lahko predstavljala enega od močnih stebrov v tem tretjem bloku. Sedaj računajo na relativno zmago znotraj KUL-a in na semaforsko koalicijo po nemškem vzoru. V tem primeru bodo imeli velik vsebinski problem na gospodarskem področju, kako uskladiti v potencialni koaliciji Levico in katero od strank iz tretjega bloka. Ker se tega zavedajo, so pričeli akcijo formiranja nove stranke, ki bi jo naj popeljal na volitve čistokrvni socialdemokrat in liberalec Golob s svojo polmilijonsko plačo na leto. Slednja ne boli novinarskega ceha, ki tako rad nabija do neba, ko gre za plače poslancev in politikov.

Ob tem notranje političnem in strankarskem prerivanju in taktiziranju pa bo na naslednjih volitvah šlo še za bistveno bolj usodne odločitve. V slovenski javnosti obstaja nekakšno zmotno prepričanje, da je mogoče na vlade gledati zgolj iz pragmatično tehnicističnega vidika učinkovitega vladanja, brez ideologije in brez ideoloških odločitev. Za nekaj časa je takšen pogled po padcu komunizma dobil svoje globalne razsežnosti tudi v sintagmi o »koncu zgodovine«. Danes pa je povsem jasno, da zgodovine ni konec, ampak se zgodovina ponavlja. Ponavljajo se nove ideologije, ki želijo ustvariti novo podobo o človeku, ustvarjajo se nove polarizacije med velesilami, nastajajo novi gospodarski monopoli in globalni svet je v vrtincu nove tehnološke revolucije, ki jo koronska kriza samo še pospešuje in odpira nove in nove probleme. V vseh teh procesih sta se znašli tudi Evropa in Evropska zveza.

Iz bruseljske centrale prihajajo signali, ki nimajo nobene zveze z nastankom EZ po drugi svetovni vojni. Poizkusi vsiljevanja novega razumevanja človekovih pravic, ki zanikajo človekovo naravo in podpirajo novo kulturno paradigmo, katere promotorji so predvsem nekoč morda res marginalne skupine, danes pa vse bolj kapitalsko in globalno močne skupine, kot sta LGBTIQ in feministično gibanje, naznanjajo prihod nove polarizacije na starem kontinentu in v ZDA. Politično imajo te skupine svoje zaveznike v kulturni novi marksistični levici in v libertinizmu skrajno individualističnega tipa. Oboji se danes povezujejo v anticepilskem gibanju in v protestih povsod po Evropi. Za dobro kamuflažo pa jim služijo razne Grete in drugi medijski konstrukti, ki z realnostjo ekologije nimajo veliko skupnega.

Ta novodobna ideologija, ki ji je očitno uspelo v veliki meri že prevzeti določene bruseljske institucije, pelje EZ po poti razkroja in razpada. Šibka EZ pa pomeni močnejšo Rusijo in Kitajsko, pomeni tudi še večji pritisk migracije iz muslimanskega sveta v Evropo. Kratkoročno, v desetih ali petnajstih letih, sedanje EZ več ne bo, če bo šla po tej poti. Z njenim koncem pa bo zaključeno tudi obdobje miru po drugi svetovni vojni. Krepitev zgolj levo liberalnih političnih sil v evropskih državah predstavlja veliko potencialno nevarnost za konec EZ. Slovenska politika mora biti na to pripravljena. Dejstvo je, da je srednjeevropski prostor za zdaj še nekoliko manj kontaminiran od teh ideologij kakor sever Evrope. Zelo pomembno bo, kdo bo dobil volitve v Franciji. Če bi francosko-nemška kompozicija odpeljala v smeri semaforskih koalicij, je pokanje EZ po šivih neizbežno.

Ker pa pri nas velja pravilo, da je bolje, da sosedu koza crkne, če je jaz nimam, obstaja bojazen, da bo veliko te energije, vložene v evropski kontekst, izgubljene.

Sedanja vladna koalicija je predsedovanje Svetu EZ izpeljala organizacijsko in vsebinsko odlično. Levičarji lahko svojo kritiko gradijo samo na ideoloških konstruktih in lažeh. Velika večina ministrov si je ustvarila ugled med kolegi kljub medijskemu miniranju, ki ga je Tanja Fajon uprizarjala na začetku in med trajanjem slovenskega mandata s pomočjo svojih novinarskih kolegov doma in v tujini. Pametna in trezna politika v tako majhni državi, kot je naša, bi za svoj položaj ves politični kapital morala s pridom izkoristiti. Ker pa pri nas velja pravilo, da je bolje, da sosedu koza crkne, če je jaz nimam, obstaja bojazen, da bo veliko te energije, vložene v evropski kontekst, izgubljene.

Volilno telo tega tudi v veliki večini ne vidi niti ne razume, ker je medijska krajina daleč od profesionalnosti in politične neodvisnosti. Zakaj se na nacionalnem mediju novinarji tako krčevito borijo proti spremembam? Iz enega samega razloga, ker vedo, da je s tem ogrožen njihov pristranski politični fevd, ki so si ga ustvarili v zadnjih petnajstih letih. Če bi jim res šlo za profesionalizacijo, bi z obema rokama to možnost zgrabili in dokazali, da niso politični aktivisti. Leto 2022 bo v marsičem odločilno in za prihodnost Evrope in Slovenije usodno. Za to bo šlo!

Spoštovane poslušalke in poslušalci, s tem komentarjem se od vas za nekaj časa poslavljam. Želim vam milosti polne božične praznike in razsvetljeno odločanje v prihodnjem letu.