Fotografija vašega otroka, ki se šprica v bazenčku, lahko hitro pade v pedofilske roke …

Pogovor o | 08.11.2021, 11:06 Rok Mihevc

Ste vedeli, da le nekaj ur potem, ko otrok ustvari profil na spletu, nanj že prežijo storilci spolnih zlorab? Policije Zahodnega Balkana so zato skupaj z Europolom zagnale čezmejno kampanjo proti spolnim zlorabam otrok na spletu z naslovom: Reci ne! Pedofili so namreč manipulativni in iz otrok zvabijo slike ter dejanja, katerih sicer ne bi nikoli storili, poudarja kriminalist Robert Tekavec, ki smo ga gostili v oddaji Pogovor o. Poleg njega je bil v oddaji tudi pravnik in informatik dr. Benjamin Lesjak. Povedal nam je, kako nevarno je, če starši slike svojih otrok objavljamo na spletu. Oddajo je pripravila in vodila Marjana Debevec.

Zlorabe za sosednjimi vrati ...

Vsako leto je v Sloveniji, Evropi in svetu vedno več kaznivih dejanj in vedno več gradiva, ki ga pristojni organi zaznajo, je uvodoma pojasnil Robert Tekavec. Gre za grozljive podakte in težko si predstavljamo, da se kaj takega dogaja za sosednjimi vrati, ko oče ali mati zlorabljajo svoje otroke z namenom, da ustvarjajo tako gradivo in ga razširjajo. »Gre za mednarodno organizirano kriminaliteto, kjer se storilci med seboj povezujejo z namenom, da spolno zlorabljajo otroke, včasih tudi zaradi samega zaslužka.« Ker se storilci povezujejo globalno, s tem narekujejo tudi, da se med seboj tudi kriminalisti povezujejo mednarodno. V akcijo »Reci ne« je vključen Evropol in policija zahodnega Balkana. »S tem sporočamo, da ne poznamo meja, da sodelujemo in bomo v boju proti spolnemu izkoriščanju otrok nastopili skupaj.«

Zaradi spleta je storilcem lažje stopiti v stik z otrokom.

»Saj so za ekranom v varnem okolju, uporabljajo različne načine, da ostanejo anonimni in na ta način lažje iščejo otroke neopazno in neodkrito. Predstavljajo se z različno identiteto in kar je še najpomembneje, nekdo, ki ga spolno privlačijo otroci, bo to v fizičnem okolju težje povedal, težje bo našel somišljenika, na internetu pa je to lahko zaradi mnogih forumov in omrežij, kjer se združujejo taki ljudje in je o tem preprosto spregovoriti, najti somišljenika in si z njim izmenjati fantazije, gradivo in skupaj spolno zlorabljati otroke in podobno.« Že pred epidemijo je bil to velik problem, zlorabe so razširjene, aktualna situacija pa je to še povečala, poglobila, je opozoril Tekavec. »Otroci so se šolali na daljavo, bili so primorani biti na internetu, iskali so stike, s tem pa so bili izpostavljeni storilcem, ki na internetu prežijo. Po drugi strani so se storilci, ki so prej potovali in bili na ulicah, temu prilagodili, okrepili svojo aktivnost na internetu. Zaradi tega se je vse skupaj povečalo število kaznivih dejanj in žrtev.«

Igrajo očetovsko vlogo in jo izkoristijo za svoje namene. Storilec jo bo pohvalil, kako je lepa, da jo ima rad, od nje pa prosi samo eno fotografijo v spodnjem perilu, golo ... to je tisti trenutek, ko se ujame v past.

Kako se storilci približajo otrokom, kako hitro zaznajo, da otrok odpre profil na internetu?

»Nekateri storilci so na internetu prisotni ves čas in počnejo samo to, so doma, upokojeni, brezposelni ali izkoristijo vsako priložnost za te aktivnosti. Sledijo omrežjem, kjer so prisotni otroci, nekatera omrežja tudi sporočajo, ko se odpre nek nov profil in na tak način sledijo profilom. Otroci, da odprejo profil, si izmislijo podatke, tudi tega se zavedajo storilci. In seveda, takoj vstopijo v stik s takim otrokom, nekateri uporabljajo lažno identiteto, se skrivajo za fotografijo všečnega fanta ali punce in na ta način manipulirajo. Nekateri so bolj direktni in takoj povedo, kakšne namene imajo in poskušajo na ta način z ustrahovanjem pripraviti otroka, da bi nekaj storil. Npr. da bi nekaj posnel, da se bo gol slikal ali izvedel neko predstavo ali celo privolil, da se bo z njim osebno srečal ...«

Posnetek celotne oddaje o zlorabah otrok na spletu

Iz kakšnih družin, okolij oz. skupin so otroci bolj »lahka tarča«, za takšne storilce?

»Prav zaradi manipulacije storilcev, ki so zelo vešči, bi rekel, da so vsi otroci in mladostniki lahko žrtve. Vede ali nevede. Ker navezujejo stike s sovrstniki, ki jih spoznajo preko interneta, kar ni slabo, se je pa treba zavedati, da je za to identiteto lahko nekdo drug, ki lahko to izkoristi za svoje izprinjene namen. Otroci ne morejo vedeti, kdo je na drugi strani, pomembno pa je, da če do take komunikacije pride, da ne izdajo svojih osebnih podatkov in nikakor ne pošiljajo fotografij, sploh če so gole. Takrat se otrok ujame v past in začnejo se grožnje in izsiljevanje za še več takih posnetkov ali celo srečanja v živo.«

Kako storilci pripravijo otroka, da se slika gol?

»Gre za enak postopek storilca, ki skozi pogovor izpostavlja zaupanje. Otroci so v puberteti, želijo biti všečni, iščejo pozornost. Včasih se pogovarjajo tudi dlje časa in iz njih izvlečejo težave, ki jih imajo s samopodobo, okolico in to izkoristijo. Igrajo očetovsko vlogo in jo izkoristijo za svoje namene. Storilec jo bo pohvalil, kako je lepa, da jo ima rad, od nje pa prosi samo eno fotografijo v spodnjem perilu, golo ... to je tisti trenutek, ko se ujame v past. Ko sodeluje, pošilja fotografije, je storilec prijazen in všečen, ko se to neha, lahko postane bolj verbalno nasilen, izsiljuje in navadno od mladoletnika dobi še več takih fotografij. Včasih se zgodi celo, da se z njim sreča v živo, kjer dejansko pride do fizične spolne zlorabe.«

Kakšno vlogo imajo starši, na kaj naj bodo pozorni, kakšni so lahko znaki, da se kaj takega dogaja?

»Celotna družba s šolskim sistemom mora poskrbeti, da bomo pripomogli k temu, da bodo otroci vešči uporabe interneta. Odgovornost pri starših pa je, kdaj bodo v uporabo dali tablico in koliko bodo dopustili, da otrok nenadzorovano in neomejeno brska po internetu. Tukaj ne gre samo za to, da bo nekdo otroka zlorabil in izkoristil, gre tudi za to, da je internet necenzuriran, lahko se dostopa do vsebin, ki so za otroka čisto neprimerne, kot npr. pornografiji, nasilje ... Naj preberejo o uporabi interneta, obstajajo priročniki in ko se nekaj zgodi, kako odreagirati. Otroci o težavah staršem ponavadi ne povedo zato, ker se bojijo rekacije, da bodo izgubili dostop do interneta. Zato je pomembno, da vzpostavljajo zaupen odnos, da če se bo nekaj zgodilo, da bo otrok to povedal, na staršu pa je, da bo pravilno odreagiral.«

Večino prijav policija prejme s strani tujih varnostnih organov, ki jih obvestijo internetni ponudniki storitev kot npr. Google. Facebook, Whatsup, Snapchat, Tiktok ... to so glavni viri prijav, ker taka dejanja zaznajo na svojih omrežjih in imajo mehanizme, ki to zaznajo. Prijavo lahko poda vsak občan, organizacija, lahko tudi preko točke Spletno oko ali direktno na policijo.

Med prijavami je tudi veliko takih, kjer se tudi 5 ali 6 let star otrok sam posname, tudi gol in to objavi na družbenem omrežju. Ti otroci so sami in brez nadzora staršev, imajo lastno napravo v neomejenem in necenzuriranem internetu na voljo ves čas. Snemajo se v zaprtih prostorih, svoji sobi, starši se ne zavedajo, da se to dogaja. Sreča je ta, da internetni ponudnik to zazna in tako vsebino blokira, odstrani, da ne zaokroži posnetek.

Ko se družinska idila izniči ...

Kakšna je odgovornost staršev in kaj delajo narobe, je v drugem delu oddaje pojasnil pravnik in profesor Benjamin Lesjak. Starši namreč lahko veliko škode naredijo tudi z objavljanjem otrokovih fotografij, ker so ponosni na dosežke. »Tudi sam sem starš in rad se pohvalim, ko kaj dosežejo, ustvarijo ... ni lepšega, kot se pohvaliti sledilcem s tako družinsko idilo. Pri tem pomislimo samo na dobro, da to vidijo samo naši prijatelji, sorodniki. Če pa niste toliko vešči pri nastavitvah, je seveda možno, da imate profil popolnoma odprt, da stvari vidijo tudi ljudje, ki jih ne poznate. Nimate pregleda, kdo so vaši sledilci in seveda, če je nekdo z nečednimi idejami, lahko tako ljubko družinsko fotografijo golega otroka, ki se šprica v bazenčku, hitro uporabi za predelavo in to fotografijo pošlje na kak pedofilski portal, doda še golega moškega in to predela na način, kot si ga niti ne znate predstavljati. Na ta način se na teh profilih vzpostavi kot profil, kakšno oceno bi dali zanj in podobno ... Če bi se zavedali, ko objavimo tako fotografijo, da lahko nastane taka neokusna zgodba, bi se vprašali, koliko bi to še delali.«

"Sharenting"

Nekateri starši so celo zasvojeni s tem, da nenehno objavljajo take fotografije. »Ko objavimo nekaj na spletu, ko dobimo všeček, ko dobimo prijazen komentar, se v možganih sprožijo hormoni, ki so kot neke vrste droga, dobro se počutimo. Ne zavedamo pa se, da s tem škodimo otrokom. »Sharenting«. 70 odstotkov staršev objavlja slike otroka vsaj enkrat na mesece, eden od desetih sploh ne razmišlja o njegovi prihodnosti zaradi teh objav. Dvakrat več objavljajo mladi starši in izmed teh jih 94 ostotkov objavi eno do šest fotografij na mesec.«

Kdaj bi bilo primerno, da starš otroka vpraša, če lahko objavi njegovo fotografijo na spletu?

»Moja dvoletna hčerka tega ne bi osmislila, če pa pogledam mojega drugošolca, pa bo že razumel, kaj je to internet. Pošteno je, da če razmišljate o objavi, da ga vprašate in razložite koncept interneta. Treba je vzgojiti kaj je zasebno in kaj javno, zato priporočam, da začnejo zgodaj z vzgajanjem tega občutka, saj tega zavedanja manjka.«

Dragi starš, kaj je tvoj pravi motiv, cilj, potreba po objavi, deljenju in všečkanju take fotografije? Je ta objava prijazna, bo delovala pozitivno, bo užalila, kako sem pripravljen na reakcijo?

Starši celo služijo na račun svojih otrok preko objav

Obstajajo otroški kanali, ki jih urejajo njihovi starši ali ko otroci postanejo blagovne znamke staršev. »Zdrznem se, ko ima neka punčka več kot štiri milijone sledilcev na Instagram profilu. Sam tega ne bi delal, je pa res, da nekateri starši spoznajo ta način objavljanja kot možnost zaslužka. Na plečih otroka tudi industrija promovira izdelek, saj starši ponavadi ne »šparamo« na otroku.« V takih primerih imamo kup zakonodaje in konvencije o otrokovih pravicah, ki jih je pri nas največ zapisanih v družinskem zakoniku. »V najhujših primerih kršitve ti odvzamejo starševsko skrb, a ne poznam primerov, da bi to bilo zaradi objav na internetu. Starš kot tak ima pravico objavljati, ker je njegov zakoniti zastopnik. Pri 15 letih pa otrok lahko prepove objavo fotografije. Nikjer pa ni zavedenega odnosa med starši in otroki, ni opredelitve, kaj je dopustno.«

Kaj naj se starš vpraša, preden objavi fotografijo?

»Premisliti mora, kakšen učinek bo imela ta objava. Če si zamisli, ne samo, kako bo vesela babica ali prijateljica, ampak naj postavi v kontekst, kdo vse bo videl objavo in ali je možno, da bi se ta fotografija uporabila za kak drug namen ... Dragi starš, kaj je tvoj pravi motiv, cilj, potreba po objavi, deljenju in všečkanju take fotografije? Je ta objava prijazna, bo delovala pozitivno, bo užalila, kako sem pripravljen na reakcijo? Pod komentarji se lahk znajde tudi žaljiva vsebina, ki bo žalila otroka, ste pripravljeni na različne scenarije? Kakšne bi bile posledice čez 20 let? Raje povabite druge k sebi, pa poglejte te fotografije zasebno, od tega boste imeli veliko več.«