Dr. Jože Magdič | (foto: NL)
Dr. Jože Magdič: Bolje je, če se v parlamentu tepejo poslanci, kot ljudje na ulici
Via positiva Nataša Ličen
V svetu priznani nevropsihiater dr. Jožef Magdič, velik poznavalec Jungove psihoanalize, je najprej velik človek, z veliko mero empatije in pozitivne življenjske drže. Predan Prekmurec. V Ljubljano, ki ji reče kar ljubica, pride rad, a ne pogosto. V tretje smo ga gostili v naših oddajah, pa gotovo ne zadnjič. Koliko zgodb pozna, številne so se pisale z njim v eni od glavnejših vlog.
Razmislimo o realni bilanci naših življenj. Kje za Božjo voljo je pozitivno?
"Lahko bi se skrivaje pred sistemom predal povprečnosti", pravi, ko se začneva pogovarjati o njegovi profesionalni poti psihiatra. Prav nevarnost in onemogočanja v prejšnjem sistemu pa so ga prisilila, da je zbral dodaten pogum in odšel na študij v tujino, ga uspešno dokončal, doktoriral v Švici, na Jungovskem inštitutu v Zuerichu, potem pa se z mlado družinico vseeno vrnil domov. Čeprav so ga v Švici in Nemčiji snubili in mu ponujali pomembna in odgovorna službena mesta. Vedeli so za njegove sposobnosti in verjeli vanj. Pri nas pa svoje čase takšni še posebej niso bili zaželjeni.
Z dr. Jožetom Magdičem smo se pogovarjali v oddaji »Via positiva«. Njegove vizitke so na vseh kontinentih sveta. Pravi, da je pozabil in odpustil osebam, ki mu niso bile najbolj naklonjene in ne njegovi družini, ki sicer še danes čuti posledice tistih zgodb. Nikoli ni zaprosil za bonitete, tudi ne za svoje delo v času osamosvajanja. To je bil njegov dolg, pravi, do domovine. Nikoli mu ni bilo za imeti, ampak za biti. Slovenci smo, pravi, kolektivno utrujeni.
Koronski časi, ki so zanj apokaliptični, so vseskozi nehote silili v ospredje pogovora. Kako le jih zaobiti, ko pa se znova postavljamo na eno ali drugo stran, se ostro opredeljujemo, se obojestransko grdo gledamo in po nepotrebnem spet zlagamo težo besed v naše že tako razdeljene in načete medsebojne odnose?
Ne bodimo agresivni do oseb, ki imajo drugačno stališče. V njih deluje nezavedno, nekaj kar nima zveze z razumskim, kar se ne dotika njigovega intelekta, ampak njihovih osebnih struktur.
»Verjamem v nevtralnost medijev. Zato poslušam radio Ognjišče. Poštenost, premišljenost in da v etru ni žaljivih besed, s podtoni podcenjevanja. Zato ga poslušam, ker mi, če govorim tudi kot zdravnik, ne dviguje pritiska, ker se ob poslušanju ne razburjam in mi na misel ne prihajajo agresivne, »jezave« misli, zato. Racionalno in čustveno polni dušo, pomirja.«
Odkrito so mu grozili
Brez dlake na jeziku mu je bilo rečeno, da je na seznamu za »odstranitev«. Ko se je vrnil v takrat še Jugoslavijo, ga Jungov inštitut kljub vsemu ni izpustil iz rok, dobil je mesto izrednega docenta, predavatelja. Vrnil se je domov, ker je sledil sebi, pravi. Imel je tudi preroške sanje o samostojni Sloveniji. Zato je še trdneje verjel v uspeh te ideje. Hotel je prispevati svoj delež v proces osamosvajanja domovine. Imel je željo tudi po politični izobrazbi, doživeti dinamičnost demokratičnega sistema. Vključil se je v Demosove vrste in bil več let poslanec.
Doživel sem burleske osamosvojitvenega časa, ni bilo najbolj nežno. Toda, kljub vsemu smo se levi ali desni med seboj bolj spoštovali kot se danes. Očitno smo imeli več vesti in čuta drug za drugega.
»Bili smo bolj ljudski, humani drug do drugega, zamer prav nobenih. Kaj je danes drugače? Korona je le črna pika na i predhodnemu dogajanju. Sem človek sprave. Individualno si zelo prizadevam za razrešitev travm. Sprava ima svoj čas, ne da se je izsiliti in moja teorija je, da smo bili v preteklosti preveč zazrti v materialno, v racionalno.
»Hipertrofirani smo. Preveč hitimo in se ukvarjamo s stvarmi, ki onemogočajo pot vase. Individualno nezavedno je kot vreča v nas, v katero nalagamo svoja travmatska doživetja in problem je v življenjskem tempu, v borbi za imetjem, v naši ego zavesti, ki vsega tega ne zmore predelati. Slovenci smo kolektivno utrujeni, energetsko smo oslabljeni. Preveč je vsega, izgubljamo energijo v zunanjosti in v racionalnosti. Emocionalnost pa potisnemo v nezavedno, kjer ostaja nepredelana. Jasno, "piko na i" pa je naredila ta katastrofalna korona. Zame je to apokaliptični jezdec, pet milijonov ljudi je že umrlo, toliko jih ni po drugi svetovni vojni. En »bedni » virus, ki nima niti ene celice, je premagal na milijarde živčnih celic, ki so v nas. V ozadju je ogromno anksioznosti, depresije, strahu pred minljivostjo!"
"Črna krona vsega je strah. Ne podcenjujmo in ne sodimo tistih, ki so proti. Za tem se marsikaj skriva. Ne bodimo agresivni do oseb, ki imajo drugačno stališče. V njih deluje nezavedno, nekaj kar nima zveze z razumskim, kar se ne dotika njigovega intelekta, ampak njihovih osebnih struktur. Pravijo, da se nahajamo v stanju smrti znanosti, ko ima vsak o vsem neko teorijo. V ozadju teh ni nikakršnih znanstvenih osnov. Prešli smo v fazo nekotroliranega, govorimo iz teme našega lastnega nezavednega.«
