Mlada kaplan in župnik o mladih v Cerkvi, »kjer za njih ni brezposlenosti«

Cerkev na Slovenskem | 26.11.2021, 11:57 Rok Mihevc

Kakšen je duhovnikov dan, kako sodelujeta župnik in kaplan, kako vidita in sodelujeta z mladimi in kakšna je poklicanost kristjanov? Vsa ta vprašanja so v spletnem pogovoru Teološke fakultete na Kariernem sejmu postavili duhovnikoma Petru Čemažarju in Martinu Golobu, kaplanu in župniku župnij Grosuplje in Lipoglav. Pogovor je bil osredotočen na temo Cerkev in mladi, nekaj njunih misli pa v članku.

Video posnetek pogovora najdete na Facebook strani Bogoslovnega semenišča, bomo pa duhovnika Martina Goloba v živo gostili tudi mi in sicer v jutrišnji oddaji Za življenje, ob 11. uri. 
Z njim bomo naredili načrt, kako preživeti advent, da se bo v naših srcih rodil Jezus. S predlogi lahko sodelujete tudi vi - ob 11. uri.

Ali se mladi nahajajo samo na Instagramu, Facebooku, Snapchatu ali jih lahko najdemo tudi v Cerkvi? Je Cerkev prostor za mlade?

Peter Čemažar: Mladi gotovo preživijo veliko časa na socialnih omrežjih. Ravno zato nanje daje močan vtis živi stik. Toliko bolj jemljejo zares, če jim nekdo hoče vse te zadeve, ki se jim dogajajo v življenju, osmiliti. To, kar ima Cerkev je neizčrpen zaklad, ki jim lahko osmisli čisto vsak trenutek njihovega življenja. To so tudi mladinske skupine, ministranti, skavti, pevski zbor.

Pomembna je skupinska dinamika, smo le bitja odnosov. Veliko lepše je priti nekam skupaj če veš, da boš tam dobil prijatelje, nekatere, ki podobno mislijo, s katerimi si lahko iskren, zaupen. To je eden izmed izzivov, kako tako okolje pripraviti.

Martin Golob: V Cerkvi je ogromno prostora za mlade, saj si zelo prizadeva, da bi mlademu človeku ogovorila na njegova vprašanja in iskanja. Ko se dobivamo z duhovniki na dekanijskih konferencah, mi je lepo opazovati starejše duhovnike, ki se nenehno sprašujejo, kaj bi lahko naredili, da bi bilo več mladih. Res je, da včasih malo pojamrajo, a v tem vidim njihovo očetovsko skrb. Za vse je vprašanje, kakšen način in jezik uporabiti, da bi nagovorili mladino. Mladi imajo socialna omrežja pri sebi, a vedno bolj spoznavajo, da jih ne nahranijo tako močno, kakor srečanja v živo. Mislim, da se nikoli ne bodo zadovoljili s temi omrežji. Ta vlečejo in zadovoljijo v dolgočasju.

Tu je še veliko prostora za delati. Izziv za vsakega duhovnika in pedagoga je način, s kakšnim jezikov nagovoriti. Glavna stvar glede mladine je iskrenost, mladina zelo dobro opazuje in je kritična. Delo z mladimi vedno zahteva veliko mero potrpežljivosti, treba je za njih moliti in pustiti, ne samo, da oni rastejo, ampak, da ti z njimi rasteš. Je oblikovanje, spoznavanje, hoja drug z drugim. Potem se odnosi med nami v nekem vzdušju ustvarjajo.

Mladi imajo socialna omrežja pri sebi, a vedno bolj spoznavajo, da jih ne nahranijo tako močno, kakor srečanja v živo. Mislim, da se nikoli ne bodo zadovoljili s temi omrežji.

Po sveti birmi se večina mladih oddalji od Cerkve. Zakaj bi se ti mladi udeležili mladinskih srečanj v smislu, kaj bi jim Cerkev lahko dala, kako bi v tej skupnosti lahko prejemali darove in razvijali talente?

Martin Golob: Mladi v Cerkvi lahko prejmejo ogromno, je zakladnica ogromno darov. Prejemamo zakramente, moč Jezusa Kristusa, upanje, veselje, tolažbo, vse to se najde v Cerkvi. Za mladega je prostor za razvijanje na marsikaterem področju, tudi na glasbenem, vodstvenem. Pravijo, da je najboljša praksa vpis na pedagoške smeri ravno oratorij in so skavti. Koliko mladih razvije svoje talente kritičnega razmišljanja kot skavt. Potem so tu pritrkovalci, instrumentalne zasedbe, kulturna društva, je neskončna paleta možnosti za ustvarjanje in mnogi mladi to izkoristijo, Bogu hvala.

Marsikdo po birmi daje versko prakso na stran, verjamem pa, da so še vedno verni in so del Cerkve, ker od nje ne odpadeš kar tako, a pač ne izkoristijo vseh danosti, ki jih dobiš pri izviru žive vode. To ni konec. Tako kot ati in mami včasih svoje otroke čakata na nedeljsko kosilo, ko ne pridejo par nedelj domov, pa potem spet pridejo in so skupaj. Včasih se srečam s strahovi duhovnikov, ki mladim ne zaupajo toliko. Zato bi mlade povabil, da so vztrajni in da na lep način vzpostavijo dialog z župnikom. Mora pa biti le neka želja.

V Cerkvi ni brezposlenosti. Že s samo sveto mašo je lahko toliko enega sodelovanja in je lahko resna služba. Poznam mlade, ki tako stvar zagrabijo in peljejo naprej, to jih dela velike po srcu, marsikdo pri tem odraste v odgovorne ljudi. Nekateri ljudje, ki so danes na pomembnih položajih, so največ izkušenj dobili s področja sodelovanja v župnijah. Naučiš se stika z ljudmi, javnega nastopanja, izgubiš strah pred tremo, kritičnega razmišljanja ... Zelo dobra osebna rast, pa še zastonj je. Samo željo in veselje moraš imeti.

Globoka osebna vera je tudi milostni dar in ne vemo, kdaj pri komu to pride v življenju, da se bo tudi osebno odločil za Kristusa.

Peter Čemažar: Globoka osebna vera je tudi milostni dar in ne vemo, kdaj pri komu to pride v življenju, da se bo tudi osebno odločil za Kristusa. Veliko pripomore, če je nekdo v živem stiku z ljudmi, ki živijo vero. Zato velikokrat vidimo, kako mladi iz vernih družin tudi bolj ostanejo, ni pa to recept, je dobra okoliščina. Tam, kjer je več mladih prijateljev, ali so verni, se skupaj o tem pogovarjajo, jih to spodbuja k temu, da ostajajo. Zato so pomembne mladinske skupine.

Ta dar vere človek sprejme v svobodi, lahko se odločiš za to, da boš vztrajal, lahko se odločiš za kaj drugega. Moramo pa si iskreno priznati, kaj nas oddaljuje od Cerkve. Velikokrat tudi greh, privlačnost drugega sveta, lenoba ... tudi hudič je tisti, ki hoče mlade odpeljati od Cerkve. Tudi pastirji smo poklicani k temu, da bi iskali te mlade, kjer so. V tem smislu jih gotovo lahko najdemo tudi na področju vseh družbenih omrežjih, da preko njih skušamo dostopati.

Izpostavil bi tudi nepoučenost mladih. Se kdaj vprašamo, ali je bil tem mladim, ki so devet let hodili k verouku, zares oznanjen Kristus na ta način, da bi lahko globoko verovali ali bi zaživeli to vero. Velikokrat se mi zdi, da žal ne. Ne bomo iskali krivca, nam je pa to lahko spodbuda, da se trudimo k nagovoru tako, da bodo vero povezali z življenjem in bodo v tem videli nekaj, kar jim zares pomaga v vsakem trenutku. Na čim bolj človeku razumljiv način povedati, kdo je Bog, to je naša naloga, kaj jim Bog želi dati, kaj je Bog za njih, kaj vera od njih pričakuje ...

Zdi se mi prav, da vsak mladi išče in tipa. Ne moreš vedeti, kaj je odrešenje, če ne okusiš teme. To je tudi del rasti in spada v življenje, da človek začuti kakšno pekočo stvar.

Kako bi pristopila do mladih, ki mislijo, da so sami sebi zadostni, da ne potrebujejo v cerkev, da bi imeli nekaj več?

Martin Golob: Nekega univerzalnega ključa, kako mladim pokazati Boga, ki ga v resnici vsi rabimo, ni. Največ uči življenje. Kot duhovnik in župnik moram biti ljudem na voljo in jim biti blizu. Mislim, da ima Bog čisto za vsakega človeka neko pot. To oblikuje sicer s svobodno voljo in to Bog spoštuje. Ves čas kliče in trka.

Zdi se mi prav, da vsak mladi išče in tipa. Ne moreš vedeti, kaj je odrešenje, če ne okusiš teme. To je tudi del rasti in spada v življenje, da človek začuti kakšno pekočo stvar. Bog nam ves čas daje markacije in moč, da bi bili čim bolj srečni v življenju. Ker pa je človek omejen, dela po svoje. Torej nekega univerzalnega odgovora ni, zgolj potrpežljivo sajenje. Rast pa daje Bog. Do srca prideš samo z ljubeznijo, ne moreš kar tako spreminjati. Že sebe je težko obvladati, kaj šele mladega človeka, ki kar gori od strasti in življenja. To je treba z neko ponižnostjo in potrpežljivostjo spremljati. Mislim pa, da se Cerkev ves čas za to zelo trudi in prizadeva.