Matjaž Merljak
Marko Zupan
Helena Križnik
Bazilika v Assisiju (foto: Pixabay)
Bazilika v Assisiju | (foto: Pixabay)

Svetloba iz Assisija, ki preganja temo predsodkov

29.10.2021, 14:04 Tone Gorjup

Ob 35. obletnici prve svetovne medverske molitve za mir v svetu v Assisiju, ki se je na pobudo svetega Janeza Pavla II. odvijala 27. oktobra 1986, je bila oddaja »Pogovor o« posvečena razmisleku o pomenu te molitve in njeni potrebi danes.

P. Edi Kovač: Oni bodo "skupaj"

V oddaji smo gostili p. Krizologa Cimermana, p. Pavleta Jakopa in p. Edija Kovača. Slednji se je vprašal: »Zakaj so se ti voditelji odzvali papeževemu vabilu? Ker jim je zagotovil, da se od njih ne pričakuje, da bi izpovedali kakšno skupno vero. Tudi ne, da bi skupaj molili. Oni 'bodo skupaj'. To, kar bo njim skupno, bo bratstvo, bo tisto človeštvo, da vsak nosi v sebi vero v svoje razodetje. Ne bomo vsiljevali vero drug drugemu, ampak spoštovali vero vsakega, kot je napisal Prešeren: 'Pusti péti mojga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril.' To kar je bilo potem res lepo, je, da je papež potem v svojih govorih poglobil to teologijo srečevanja različno vernih s strani kristjanov.«

P. Pavle Jakop: Mir se konec koncev vedno izmoli

Po mnenju p. Pavleta Jakopa se je prva medverska molitev odvijala v posebnem zgodovinskem trenutku. Sredi osemdesetih let je bila železna zavesa precej načeta. Strah pred novo vojno, zlasti ob dogajanju na Poljskem, je bil upravičen. Velika večina ni verjela, da se bodo države na Vzhodu v prvi fazi tako mirno razšle. P. Pavle je v tej luči o srečanju verskih voditeljev povedal: »Mir ni nekaj samoumevnega, tudi ga ne moremo sami zgraditi. Mir se konec koncev vedno izmoli. In tega se je papež zelo dobro zavedal, tega so se zavedali tudi drugi verski voditelji in zato je bil tako ugoden odziv in tudi odmev v svetu.«

P. Krizolog Cimerman:  Svetloba iz Assisija preganja temo predsodkov

P. Krizolog Cimerman je razmišljal takole: »Poslanstvo vere ali pa namen tega, da verujemo, je, da nam pomaga postati boljši človek. To imajo vse vere v sebi. Nobena nima tega, da boš postal baraba. To je tisto 'skupno'; edino to lahko svet rešuje in natančno to je videl Janez Pavel II. ... Janez Pavel II. bo kot svetnik moderne dobe postajal vedno bolj pomemben prav zaradi tega, ker ta molitev, ta svetloba iz Assisija, preganja temo predsodkov. Brez tega bomo lahko eden drugemu za vratom, pa ne bomo nič rešili.«

Molitev za mir v cerkvi Marijinega oznanjenja in protesti

Tako imenovana molitev v Duhu Assisija je bila pri nas najbolj živa v prvih letih, to pa po mnenju p. Pavleta, ker je sovpadala s posebnim časom v naši zgodovini, v našem narodu, z rojevanjem naše države. Omenil je začetke delovanja sveta Pravičnost in Mir , pozneje komisije, ki si je že v začetku prizadevala za nekakšno mirovno vzgojo v šolskem sistemu. Sodelovali so tudi s SZDL, ko je šlo za uveljavljanje ugovora vesti. Takratna sinoda krajevne Cerkve POZLN je spodbujala kristjane, naj bodo dejavni tudi v družbi ... Tako so organizirali razna predavanja, sodelovali z ZSMS, s sindikati, bili zraven pri pri mirovnih in okoljevarstvenih pobudah ... Že takrat je bila živa misel, da je pri vsem tem potrebna tudi duhovna dimenzija, nekakšna molitvena podpora, saj se kot kristjani zavedamo, da je zadnje, kar lahko naredimo, molitev. Pri tem nas ne more nihče ovirati in vsak lahko sodeluje zraven. Mir je vedno dar Kristusa in ta dar je treba izmoliti. Tako so se začela po aretaciji štirih leta 1988 redna molitvena srečanja za pravičnost in mir.

Srce je treba voditi k miru. Srce je treba včasih umirjati. In ga postaviti v delo za mir. Če pa ni tega, se pravi da ni odločitve za mir, ampak je odločitev za rušenje nečesa, potem je jasno, da lahko pride samo do nemira, do agresije, potenciranja strahu in tudi destrukcije v družbi.

Kaj pa danes, ob današnjih protestih? Kot posledica epidemije se v človeku nabira marsikaj, kar v neki osebni stiski lahko nenadzorovano privre na dan. Potrebna je samo majhna iskrica. Del naše družbene realnosti je opozicija vladi, ki je pritaknila to iskro, da so se začeli nemiri ... »Ko se pa 'raja' zbudi, jo je treba smo še spodbujati in ta reka teče naprej, jo ni več možno ustaviti. Tudi ni več nobene racionalnosti, nobenih etičnih vrednost in podobno ... to potem ruši vse pred sabo. In potem: v raji si človek upa; si upa biti rušilen ... zlasti tisti ob robu, ki ne predejo do besede v družbi, si v tej masi ljudi dajo duška.«

Frančiškanska cerkev, v senci katere se zbirajo takšni in drugačni protestniki, ostaja prostor miru. »A za mir se je treba odločiti! To mora biti odločitev. Mi se ne moremo prepuščati kar nekakšnim čustvom ali kot rečejo: ja, sledi srcu, predaj se srcu in podobno ... Ne. Srce je treba voditi k miru. Srce je treba včasih umirjati. In ga postaviti v delo za mir. Če pa ni tega, se pravi da ni odločitve za mir, ampak je odločitev za rušenje nečesa, potem je jasno, da lahko pride samo do nemira, do agresije, potenciranja strahu in tudi destrukcije v družbi. Mi skozi hodimo po robu tega in se stvari na nek način že dogajajo. In se mi zdi, da moramo začeti morda bolj kot kdajkoli moliti ...« Cerkev ostaja odprta, v njej se srečuje več molitvenih skupin ... srečanja, ki so bila včasih zvečer, so zaradi hrupa prestavili na čas po jutranji maši. Kljub epidemiji je bila in je možnost spovedi vedno na voljo ...

P. Krizolog je opozoril na še en vidik protestov. Prepričan je, da smo ob osamosvojitvi le zamenjali tapete, socialistični duh pa se ohranja naprej. Kar nekaj je takih, ki ostajajo prepričani, da je Slovenija še vedno samo od nekaterih in ne od vseh. Teh predsodkov se ne da kar na hitro odpraviti.

Bi bilo potrebno moliti tudi za mir v Cerkvi? Za rodovitnost sinode?

P. Pavle odgovarja: »V Cerkvi je trenutno veliko nemira, ker je veliko negotovosti, ker smo na razpotju. Za marsikaj se bo treba odločiti. Od marsičesa se bo treba posloviti. Spremeniti našo mentaliteto, pojma cerkve in dela v Cerkvi ...« Spomnil je tudi na sinodo, ki želi prinesti mir v Cerkev. Papeževo vabilo hoditi skupaj, pomeni da lahko ostanemo različni; v spoštovanju te različnosti in v skupni hoji lahko potem ustvarjamo mir, tudi v Cerkvi, je še dejal.

P. Edi: »Se mi zdi, da je simbol te naše sinode 'stopiti skupaj', pot v Emavs. Vidimo da sta učenca takrat, ko vse vesta, ko govorita, žalostna. Ko pa utihneta, ko prisluhneta nekomu, ki ga še ne poznata, pa postaneta vesela. Mogoče je to simbol sinode, da začnemo poslušati ne le drug drugega, enako misleče, ampak tudi koga drugega in gotovo nam bo Bog spregovoril.«

Prisluhnite celotni oddaji "Pogovor o"

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Pogovor o

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash) Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash)

So cepiva res od hudega duha?

Na novomeško škofijo se je obrnilo več zaskrbljenih vernikov. Slišali so namreč, da naj bi bilo cepljenje povezano z delovanjem hudobnega duha. Škof Andrej Saje je v odgovoru zapisal, da ...