Damijana Medved
Matej Kržišnik
Marcel Krek
Naša gostja doc. dr. Andreja Poljanec (foto: bibaleze.si)
Naša gostja doc. dr. Andreja Poljanec | (foto: bibaleze.si)

»Poskusimo v času, ko smo skupaj, ustvariti lepe spomine.«

17.10.2021, 22:19 Mirjam Judež

V sobotni oddaji Za življenje je bila z nami psihologinja, zakonska in družinska psihoterapevtka, žena in mama petih otrok, ki raziskuje in preučuje razvoj sproščenega in sočutnega starševstva doc. dr. Andreja Poljanec. »Doživljam, da me družina vedno mehča, predvsem otroci. Hvaležna sem, da lahko v službi oz. v študijske namene veliko berem, raziskujem o rahločutnem starševstvu. To me je že odkar sem mama zelo pomirjalo. Zniževalo mi je tesnobo, negotovost, ko sem prebirala raziskave, kako pomembna je empatija, ne šeškanje, kaznovanje otrok. Svoj poklic doživljam kot nekaj bogatega.« Pogovor je vodila Mateja Feltrin Novljan.

Rahločutna vzgoja je edina smiselna, najbolj primerna pot starševstva

»Če razvijamo sočutje, zanimanje za otroke, da smo primerno odzivni, da skušamo razvijati iskrenost ob njih, se razvija iskrena »primerna« ljubezen. Zdi se mi, da je pojem ljubezen pogosto kar malo zlorabljen v kontekstu starševstva. V smislu: iz ljubezni bom grob do tebe. To je tako sporna in nevzdržna kombinacija. Odločitev za rahločutnost je tisto, kar verjamem, da je edina primerna smer, ki me tudi osebno duhovno pomirja. Tudi Nova zaveza k temu stremi. Ko sem bila najbolj nemirna, sem se velikokrat, ko me tudi moji bližnji iz prejšnjega generacijskega režima niso zmogli razumeti, da bolj težim k nežni vzgoji, zmogla pomiriti v tem, da je glavna zapoved Ljubezen in »sori, ne mi najedat'«. To je zelo zahtevno in kompleksno, ne delam se, da mi to vedno uspe, verjamem pa, da je edini smisel.«

Posledice rahločutne vzgoje pri Poljančevih

»Sem mlada odrasla mama. Prav lepo mi je, hkrati pa intenzivno, kako mi otroci kdaj direktno rečejo, če se ne obnašava uredu, če sva z možem kdaj »nasikana«. Takrat v hipu dobiva lekcijo in se  zmoreva kar hitro pomiriti.«

Če ti otrok reče, da se čudno obnašaš, moraš to resno vzeti. To vzamem kot kompliment, da so tako sproščeni, direktni in kot šolo življenja, ki se mi zdi lepa.

Koronski čas: blagoslovljen čas, peklenski ali nekaj vmes?

»Mi smo imeli eno lepo dragoceno izkušnjo v tem času, da smo se uspeli dodatno povezati. Veliko več smo bili na kupu, tudi starejša otroka, ki sicer študirata v tujini in ju kar pogrešamo, sta bila veliko z nami ta čas. To je bilo res nekaj lepega in neponovljivega. Toliko še v življenju nismo skupaj prepeli in preigrali. Mož je v takem poklicu, da je bil kar precej doma. Če bi oba imela moj poklic, bi bilo lahko zelo drugače.

Dejavniki, v katerih so se družine znašle, so bili tako različni, da sem lahko samo srečna, da smo znali v naši družini to kar luštno izkoristiti. Je pa tu za dodati iskreno in pošteno, da vse ni bilo tako lepo in perfektno, da je bil to kar zahteven čas. Družine z več otroki smo morali skoraj na novo urediti hiše, stanovanja, dokupiti računalnike, okrepiti wifi-je, polno enih opravil, veliko kuhanja, pripravljanja, v resnici je kar naprej šunder. Delaš za službo, kjer se moraš koncentrirati … Je bilo tudi zahtevno obdobje, kompleksno. Če gledamo razširjeno sliko slovenskih družin, so bile na žalost mnoge zelo v stiskah, kar je pokazala statistika in kar sem tudi sama videla iz družinskega svetovanja. Družine, ki že prej niso zmogle v povprečju živeti enega veselja, sproščenosti, naklonjenosti drug drugemu, so ojačale vedenja, ki so bila v smeri tesnobe, nemira in stisk. Zelo mi je hudo zanje. V porastu je ta mladostniški nemir, tesnobne motnje. Zelo žal mi je, da je slovenska družba pokazala razkol. Vesela sem, da smo se mnogi našli neke nove strategije reševanja problemov, hitrejši smo, veliko sočutja in posluha smo dodatno razvili za osamljene in ostarele. Prej se mi zdi, da smo si mislili, se bodo že znašli, če ne drugega, gredo k maši, pa se malo zamotijo. Zdaj pa, ko so ostali sami v majhnih stanovanjih s strahovi pred covidom, smo imeli možnost razviti in gojiti posluh za te ostarele, osamljene, bolj nemočne. Veliko lepega se je zgodilo, veliko je pa takega, kjer se bomo morali še vsi potruditi, da bomo to obdobje zakrpali.«

Izziv staršev je, da moramo najprej sebe pomiriti, da bomo zmogli pomiriti nemirnega najstnika in ga pripraviti do tega, da bo motiviran, da bo lahko popravil slabo oceno. Ne pa s kaznovanjem. Če se odrečemo kaznovanju, dobimo polnost življenja!'
Izziv staršev je, da moramo najprej sebe pomiriti, da bomo zmogli pomiriti nemirnega najstnika in ga pripraviti do tega, da bo motiviran, da bo lahko popravil slabo oceno. Ne pa s kaznovanjem. Če se odrečemo kaznovanju, dobimo polnost življenja!' © Anastasia Gepp / Pixabay

V času, v katerem smo mi odraščali, rahločutnost ni bila v ospredju

»Prej sem nezavedno veliko te rahločutnosti razvijala ob svojih starših, ko pa sem rodila prvega otroka, sem bila stara 23 let in to me je začelo zelo intenzivno nagovarjati. Pojavljalo se je kot eno hrepenenje iz dneva v dan, ko je me je sin Luka potreboval, jokal, se začel dojiti pogosteje kot na tri ure … Kako novorojenčka obravnavati, kako se odzivati? V meni in v možu se je nekaj zelo močno premaknilo in se naju tako v globini dotaknilo, da sploh nisva zmogla biti groba, kot so narekovali 'nasveti', ki sva jih sicer doživljala kot grobe. Zelo sem vesela, da sva takrat v sebi imela energijo in borbenost za nekaj novega, za stvari, ki jih čisto ne razumeš, jih pa čutiš. Celo pozitivno pa je vplivalo na razvoj najinega starševstva, da je Luka imel nek sum na astmo in alergije kot dojenček, imel je veliko pediatričnih obravnav, bil hospitaliziran. Vsako preživeto noč v bolnici ob dojenčku si je bilo treba izboriti. Pričakovalo se je, da boš otroka pustil tam in prišel naslednji dan. Takrat nisem še poznala teorije navezanosti, ki je v Britaniji že v prejšnjem stoletju dokazala, da otrok ne bi smel biti sam v bolnišnici, ker razvije deprivacije, od tega še dodatno zboli. Tega še nisem vedela, sem pa to v sebi tako močno čutila, mož me je v tem podpiral in se boril z mano. To je bilo zahtevno obdobje, kjer sva se zelo brusila v povezanosti, v zagnanosti. Vse življenje bom hvaležna prijatelju skavtu, ki je bil že zdravnik, da sem ga lahko velikokrat poklicala in dobila potrditve, da lahko zaprosim, da prespim v bolnici ob otroku, da se lahko bockam z zdravniki. On je imel toplino in prisrčnost v sebi in to mi je takrat res ogromno pomenilo.«

Učitelj lahko s prijaznostjo, naklonjenostjo doseže več kot z avtoriteto

»Dokazano je in sodobnejša spoznanja kažejo, da v šoli, ki je varen prostor, ki omogoča sproščenost, so učni uspehi boljši: kognitivni procesi, pomnenje, zapomnenje, priklic, sledenje, fokus, večja pozornost, motivacija … Vse to je povezano z učitelji, ki zmorejo v razredu narediti varen in sproščen prostor. To pa ne pomeni, da učitelji nimajo od otrok zahtev in pričakovanj, to je nujno, to je tudi namen izobraževanja, da boš naredil iz sebe čim več.«

Rahločutna vzgoja ni permisivna vzgoja

»Včasih je zmotno razumljeno, da se rahločutno, varno vzgojo, vzgojo s toplino poveže s permisivnim načinom vzgoje. To je čisto druga tema, ki s to nima nobene zveze. Rahločutnost pomeni način, kako jaz vstopam v odnos z nekim zanimanjem, zdravo odzivnostjo, z neko zrelostjo, ki se od odraslih pričakuje in zahteva. Meje so različne za različna razvojna obdobja. Dvoletnik se bo naučil upoštevati meje in pravila v tistem življenjskem okolju, ki se njega tičejo. Da si bo dovolil zobe umiti, da bo v miru zvečer zaspal … Mi mu s svojim telesom nakazujemo meje, kaj je grobo, spoštljivo, kaj je neprimerno. Učimo ga čisto osnovnih mej, kako se znajti v okolju: da se ne skače po cesti, ne trga rož sosedi, stvari, ki mu v tistem obdobju pridejo prav. Potem pa vsako razvojne obdobje prinese s sabo svoje izzive, ki od staršev zahtevajo, da prevrednotijo meje in da se zmorejo vživeti v novo starost.«

Starši se ustrašijo najstnikov, najstnik pa je za vsako družino eno veliko bogastvo, pa tudi izziv

»Ko se začne najstniško obdobje, to starše na nek način preseneti, jih malo šokira, do neke mere prestraši in iz tega strahu se začnejo bolj grobo obnašati. Pri mejah je problem, koliko se starši zavedamo svojih strahov, katere meje sploh mi razumemo in kako jih bomo ovrednotili. Pri mejah je večen izziv staršev, da preverjamo svoje strahove, vrednostni sistem, da smo zelo fleksibilni in prožni, da nismo preveč rigidni pri mejah, da meje in pravila res dobro razumemo, da v postavljanju teh pravil treniramo svojo potrpežljivost in da tega ne doživljamo kot nekaj odvečnega, nekaj, do česar gojimo prezir, ampak je to nekaj, kar je naravno. Ob najstniku je normalno, da bomo razvijali potrpežljivost, senzitivnost na njegova čustva, da prenašamo čustveno intenzivnost. Starši se moramo na novo dograditi v tem, koliko enega besedišča moramo razviti, da bomo zmogli najstnikov notranji svet vsaj približno dobro ubesediti. Najstnik je v vsaki družini eno veliko bogastvo in en velik izziv, zanj smo lahko samo hvaležni. Tisto, kar me pri starših najstnikov najbolj boli in vznemirja, je prav to, da se to obdobje jemlje z enim prezirom in s čisto premalo naklonjenosti in veselja, da smo končno v tem obdobju. Je zahtevno, a čudovito obdobje in obdobje priložnosti.«

Če se odpovemo kaznovanju, dobimo polnost življenja

»S kaznovanjem na otroka preložimo svojo stisko zaradi lastne nezrelosti, ker nimamo dovolj volje in potrpežljivosti in ker se ne zmoremo dovolj dobro vživeti v najstnikovo počutje, stanje. Zaradi strahu, ki ga takrat v sebi niti ne prepoznamo ali predvsem ne razumemo, v resnici vržemo nazaj ta strah in s tem se gremo eno nezrelo igro. Nezrele igre v starševstvu so vedno zastanek v razvoju starševstva. Vsakič, ko posežemo po kazni, namesto, da bi premislili, kako bi lahko na bolj dostojanstvenem, bolj spoštljivem, kognitivno zrelejšem nivoju odreagirali, postavili podvprašanja, se pomirili, se pogovorili z drugim odraslim, je to v resnici spodrsljaj pri starševstvu. To ne pomeni, da si na celi črti kiksnil, če se ti ne izide, je pa to alarm, da nekaj s tabo še ni uredu. Govori o tem, da imaš še odgovornost, da poiščeš v sebi ta potencial, strokovnjaka, prijatelja in si priznaš to ponižnost, da rabiš pri tem pomoč, ker prevečkrat zaideš v kaznovanje namesto v lastni razvoj in reguliran pogovor z najstnikom. Edino na tak način se bo lahko otrok ob nas res dobro počutil, nas spoštoval, nam zaupal, ne prikrival stvari, nas doživljal kot osebo, na katero je lahko tudi malo ponosen in jo je lahko iskreno vesel. Tak otrok bo rad z nami in ne bo begal po žurkah. Seveda bo šel k vrstnikom, sicer pomeni, da je nekaj narobe. Prijetno mu bo z nami, šel bo z nami na počitnice, zabaval se bo, ko bomo skupaj pripravljali večerjo. Če se odpovemo kaznovanju, dobimo polnost življenja. Tega se starši ne upajo zavedati ali ne zmorejo sprejeti, da si v resnici narediš medvedjo uslugo, če uporabiš kazen oz. se zatečeš k instant rešitvi. Še instant kava ni enako dobra kot turška.«

Problem kaznovanja je v tem, da ponižuje

»Kaznovanje nima pozitivne čustvene konotacije. Kaznovanje zaradi slabih ocen ni učinkovito. Če je otrok pisal cvek matematiko, logično, da se jo bo moral več učiti. A zaradi tega ga ne ponižujemo. S kaznijo smo ga izgubili, demotivirali, ponižali, izgubili zaupanje, osramotili. Zaradi vsega tega bomo imeli kasneje več dela, da si bo zapomnil tiste račune. Pristopiti moramo na drugačen način, narediti načrt, poiskati pomoč, potem pa se moramo sami naučiti, kako otroka pomiriti, da bo zdržal za mizo 2 uri in se učil … Izziv staršev pri tem je, da moramo najprej sebe pomiriti, da bomo zmogli pomiriti nemirnega otroka, najstnika in ga pripraviti do tega, da bo motiviran tudi sam, da bo lahko popravil slabo oceno. Ne pa s kaznovanjem. Narediti bo pa moral. So meje. Nimaš časa za to in to, jutri imaš test. Otroku se včasih zdi, da vse zna. Pa mu iskreno poveš, da ne zna. En iskren, poglobljen odnos. Če ti ga uspe vzpostaviti z otrokom, ti otrok zaupa, dojame, da ima starš prav.«

doc. dr. Andreja Poljanec: 'Odločitev za rahločutnost je tisto, kar verjamem, da je edina primerna smer, ki me tudi osebno duhovno pomirja.'
doc. dr. Andreja Poljanec: 'Odločitev za rahločutnost je tisto, kar verjamem, da je edina primerna smer, ki me tudi osebno duhovno pomirja.' © Nathan Dumlao / Unsplash

Problem hiperprotektivnosti staršev

»Hiperprotektivnost pri starševstvu je zelo nevarna, ker govori o previsoki tesnobi pri starših. Starši izvajajo pretiran nadzor, ne dopuščajo nobene napake, niti pri tem ne, kako je otrok pripravil torbo za v šolo. Otrok nima ene svobode. V resnici se ta tesnoba na otroke kar preliva in tak otrok zelo težko razvija notranjo koherentnost, čvrstost, težko razvija pozitivno samopodobo, ker ima neprestano občutek, da sam ni sposoben pomisliti na vse. Umetnost je loviti to ravnovesje, ker otrok skoraj do konca osnovne šole rabi veliko podpore, preverjanja, mi moramo pomagati razmišljati. Otrok ne zmore predvidevanja za prihodnost, on nima razvitega abstraktnega mišljenja, nima izkušenj … Na ta način lahko otroku pomagamo razvijati odgovornost.«

Starši so preutrujeni

»Velikokrat je problem, da so starši preutrujeni, prezasedeni s svojimi različnimi čustvenimi tegobami in tega doma dobesedno ne zmorejo, tudi če bi si želeli. Prepogosto jih odnaša. Prav ta čas, ki ga lahko z otrokom kakovostno preživljamo popoldne z odprtostjo, sproščenostjo, zanimanjem, pregovarjanjem, v povprečno pozitivnem vzdušju, to je pri starših zelo pogosto osnoven in ključen problem. Če tega ni, je doma kar naprej prisotna tesnoba, občutek pritiska, nezadovoljstva, godrnjanja, ene tečnobe in to zelo naporno deluje na otroke, še bolj na najstnike in jih zakrči v sebi, naredi jih zelo ranljive tudi njih same za to tesnobo. Ta prezasedenost staršev v sodobnem svetu je velik problem. Manj je problem to, koliko ur so zdoma (sicer je tudi to kar precejšen izziv, sploh ob mlajših otrocih), večji problem je ta, da ko so doma, se čustvena zasičenost, pretiran distres širi v družinski prostor in je zelo moteč.«

Lepo je, če učitelj zmore, da vsak dan opazi vsakega otroka. Raziskava je pokazala, da empatija ne vzame časa. Empatija te razbremeni, zaščiti pred izgorelostjo, popestri v duši. Empatija je sodobno orožje proti preutrujenosti, izgorelosti, dokazano pozitivno vpliva na naše počutje, na počutje čisto vseh, ki se z nami v tistem dnevu srečajo.

Odgovornost odraslega, ki ima otroke, je, da sebe osebnostjo razvija

»Namesto, da se vrača v preteklost in za vse krivi druge (npr. starše), je odgovornost starša, da se kot odrasel dograjuje, ne obupa nad tem, da vztraja … Poleg vere (vera je milost, vsak je nima možnosti začutiti) je tisto, kar je tudi en del vere, to, da verjameš, da si v stiski, da si daš eno priznanje in da začneš izražati te stiske v odnosu z odraslim, ki mu zaupaš, z namenom, da jih boš skušal razrešiti, čim bolj razumeti in poiskati bolj zrele oblike vedenja, čustvovanja. To je v resnici odgovornost staršev, ni izbira. Se mi zdi kar žalostno, da mnogi starši tega ne vzamejo dosti resno. Pomoč odraslih za odrasle je ključna za razvoj sebe. Odrasli se ne moremo razvijati samo ob otrocih in najstnikih, to je samo spodbuda. V resnici se v vzajemnem odnosu razvijamo, svoje rane se moramo pa v enem varnem odnosu naučiti razumeti, ubesediti in se naučiti boljših načinov.«

Vedno je kriv nekdo drug, ne jaz

»Pri otrocih je tega vedno več. Nekdo drug je kriv, ne jaz. Otroci v tej generaciji so bolj drzni. To je izziv za spoznavanje njihovega načina dojemanja, se pa prepogosto išče krivca v drugih osebah, kar počnemo tudi odrasli. Otroci si tega niso sami izmislili, to so se naučili od odraslih. V resnici ob našem zgledu, ob naši iskrenosti, da smo pripravljeni najprej pred svojim pragom pomesti, se otroci tudi sami učijo ene notranje odgovornosti in iskrenosti, kaj je njihov problem.«

Umetnost, kako v kratkem času v družini ustvariti lepe spomine, ki ostanejo kot odtis za obdobje, ko ne bomo skupaj

»Veliko izzivov vidim v občutenju hvaležnosti. Kljub težavam je vseeno veliko lepega, ne glede na težo časa z virusom. Moji otroci so v obdobju, ko zelo odraščajo, stari so med 12 in 22 let in vidim, da mi je izziv, koliko zdaj biti doma? Včasih sem bila rada veliko doma, da sem bila na razpolago, uživala sem z njimi, radi smo bili skupaj, zdaj pa vidim, da imam vedno tudi zahtevnejše poklicne vloge, kamor me vleče čas in veselje. Izziv mi je, kako ob teh večjih otroci ohranjati veselo, pristno povezanost pri tem, da je časa konkretno manj, ker so tudi oni včasih cele dni odsotni, v tujini, v glasbeni šoli in na drugih krožkih … To je spet nova priložnost, kako v kratkem času, ki ga imaš, narediti pozitivno lepo vzdušje, da potem ostane kot en odtis za obdobje, ko se spet ne vidimo en dan, teden ali tri mesece. Kako v obdobju, ko smo skupaj, ustvariti lepe spomine.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Za življenje

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Nekdanji minister Ingo Pasch (photo: Rok Mihevc) Nekdanji minister Ingo Pasch (photo: Rok Mihevc)

Umrl minister v prvi vladi Ingo Paš

V 81. letu starosti je umrl Ingo Paš, minister v prvi vladi v samostojni Sloveniji, so sporočili iz družinskega kroga. Bil je odvetnik, sodni tolmač, ustanovitelj in dolgoletni predsednik Zbornice ...

Papež v Grčiji (photo: Divisione Produzione Fotografica) Papež v Grčiji (photo: Divisione Produzione Fotografica)

Odmikanje od demokracije v Evropi

Papež Frančišek svoje 35. mednarodno potovanje nadaljuje v Grčiji. V Atenah, zibelki demokracije, je izrazil zaskrbljenost zaradi odmikanja od demokracije v Evropi. Evropske voditelje je pozval, ...