Odvisnost od interneta

Svetovalnica | 15.10.2021, 10:13 Mirjam Judež

Gost današnje Svetovalnice je bil svetovalec pri Logout-u (Center pomoči pri prekomerni rabi interneta) Rok Gumzej. Govorili smo o odvisnosti od interneta. Kako jo prepoznamo, kako se lahko »ozdravimo« te odvisnosti? S »pogodbo«, ki se je držimo vsi člani družine (ne samo najbolj »problematični« mladostniki) lahko naredimo veliko. Pogovor je vodil Matjaž Merljak.

O zasvojenosti od interneta govorimo, ko uporaba naprav pomembno posega v naše življenje

»Včasih ljudje radi gledamo na to črno-belo. Smo zasvojeni ali pa ne. Tu je še vmesna faza, prekomerna uporaba, kjer se nekateri znaki zasvojenosti že kažejo, ne pride pa še do tega, da naprava pomembno posega v naše življenje. O zasvojenosti govorimo, ko začne uporaba naprav posegati v naše družinsko življenje, socialno življenje, šolo, službo. Konkretni znaki zasvojenosti so: ko nimam dostopa do interneta, to v meni sproži žalost, močnejšo čustveno reakcijo. Ko poskušam zmanjšati, mi to ne uspe, nadaljujem kljub temu, da to povzroča težave v odnosu, družini, pri izpolnj lastnih obveznosti. Močen znak je tudi to, ko postane digitalna aktivnost (t. j. karkoli na spletu počnemo) nek pobeg, stran od stisk, neprijetnosti, ki jih doživljamo v vsakdanjem življenju. Če imamo nekega otroka, ki živi v kaotičnem družinskem odnosu, ki v šoli nima nekega močnega socialnega okolja, ki ni akademsko uspešen v šoli, v videoigri je pa dober, ta postane edini način, kjer se lahko dokaže, da je v nečem dober, da lahko nekje nekaj doseže. Težava je, ko postane video-igra pobeg od težav v šoli in družini.«

Kako prepoznamo, da prihaja do odvisnosti?

»Kadar neka spletna aktivnost začne povzročati težave, je to že težava. Vsak posameznik ve, kaj je ta težava, takrat so že lahko neki začetni znaki. Na začetku govorimo o prekomerni rabi: v šolo še grem, v službo tudi, k babici z družino, igrat nogomet, ko me prijatelji pokličejo. Ko pa imam prosti čas, bom večino tega porabil na napravi. To je že prekomerna raba. Čez teden to pomeni 5 do 6 ur na dan napravi, čez vikend pa celo 10 ur. Tu so začetki razvoja zasvojenosti, tu moramo biti previdni.«

Zelo pomemben je pogovor

»Pri družinah, ki prihajajo po pomoč, je velik razkorak v dojemanju, kaj ta digitalni prostor je, med mladimi in starši. Starši pogosto nimajo zanimanja za ta prostor. Ker ga ne poznajo, to aktivno zavračajo. Ko otrok dobi prvič v uporabo napravo, začne raziskovati spletni prostor, igra video-igro, naleti na vsebino, izziv, ki ga sam ne zna razrešit. Vpraša starše za pomoč, ko se mu zatakne, starš v tistem trenutku reče, to je kar nekaj, me ne zanima. Otrok dobi sporočilo, da to, kar je meni pomembno, staršem ni. Potem otrok nima samozavesti, da ko bo prišel do nekih vprašanj, stisk, glede te aktivnosti, se ne more obrnit na svoje starše. Z vprašanji se obrne v spletni prostor. Odgovorov ne iščemo v svojem svetu, pri družini, prijateljih, iščemo jih v digitalnem prostoru. Še enkrat poudarjam pomembnost pogovora. Ne čakajmo, da otroci pridejo do nas, ampak se mi zanimajmo za to, naslovimo tudi bolj neprijetne teme, kot so spolnost, pornografija. Če ima otrok dostop do spleta, bo tudi na te tematike zelo hitro naletel. Uporabo spleta moramo ustrezno zamejiti vsebinsko in časovno.«

Otroci morajo imeti pri starših dober zgled; zasloni niso samo računalniki, zaslon je tudi TV

»Do drugega leta se dojenčkom in malim otrokom odsvetujejo vsi zasloni.  Vsebinsko moramo omejiti mladim do 14, 15 leta, potem najstniki začnejo bolj svobodno odkrivati splet, do takrat imejmo pa nadzor, kaj išče, kaj gleda, s kom je v stiku, kaj objavlja, katero aplikacijo uporablja. Pomembno je, da smo dober vzor. Ko govorim o zaslonih, govorim tudi o televiziji. Včasih dobimo družine, starši imajo željo, da bi mladostnik zmanjšal uporabo računalnika, mladostnik pa reče, saj vidva tudi gledata televizijo 3 do 4 ure na dan, zakaj je slabo, da sem pa jaz na računalniku, kjer je večja interaktivnost? Mladostnik morda programira, montira videe. Pozabljamo, da smo mi močan vzor. Pomemben je naš odnos, odnos odraslega, posebno po lanskem letu, ko se je zelo razširilo delo na daljavo. Kakšen je naš odnos glede uporabe naprav za službo? Se odzovem na klice, pišem na e-poštno sporočilo, odgovarjam zunaj delovnega časa? Otroci vidijo, da damo mi pomembnost tem napravam in posledično jo bodo tudi oni.«

Povečanje odvisnosti od interneta v času covida

»V preteklem letu smo zaznali povečanje obiska naše svetovalnice in opazili smo tudi, da so primeri, ki prihajajo k nam, hujši. Veliko je družin zadnje čase, ki pred tem obdobjem niso imeli težav, se je dalo dogovoriti doma, so imeli omejitve, ki so se jih otroci držali, v času epidemije se je to sprostilo, otroci so morali biti dlje časa za zasloni, ko stopamo nazaj v svet stran od zaslona pa se kažejo težave, kako stopiti stran od zaslona.«

Opažamo več primerov zasvojenosti od interneta in težje primere.

Prekomerna uporaba naprav je vplivala na vse populacije

»Najbolj obiskana skupina so mladostniki, družine, imamo pa tudi primere odraslih študentov, starejših občanov. Pri starejših je bolj tvegano, zlasti če gre za kakšne spletne prevare. Na spletu dobimo ponudbe, nas kontaktirajo neke osebe iz tujine, vključimo se na kakšne strani za iskanje partnerstva, vzpostavimo stik, za vsako sporočilo moramo plačati npr. 2 € in žalostno je, da te osebe, s katerimi se pogovarjamo, sploh ne obstajajo, so fiktivne. Ta odnos lahko traja pol leta, eno leto, lahko govorimo o več tisoč evrih investicije, to je zelo težko sprejeti, da ta oseba ni to, za kar se je izdajala, da je, težko je sprejeti dejstvo, da smo bili prevarani. Moramo razumeti, da ima ta oseba neko stisko, ta kontakt prek spleta je nadomestil neko potrebo, ki stran od zaslona ni izpolnjena: ni izpolnjena potreba po ljubezni, kontaktu. Tu moramo do teh ljudi pristopati s skrbjo. Lahko je naš prvi odziv, da je vse zlagano. S tem razvrednotimo čustva, ki jih ta oseba kljub prevari v sebi ima. Lahko pomaga tudi to, da skupaj s prevaranim preberemo na tej spletni strani pravilnik, kjer se pojasni, da so te osebe fiktivne. Google omogoča iskanje slik: če v Googlov brskalnik vnesemo sliko od teh fiktivnih profilov, nam najde, kje se ta slika pojavi, da je to neka X slika iz tujine in da ta oseba ni tisto, za kar se izdaja.«

S socialnimi omrežji začeti čim kasneje, vsaj po 13. letu

»Na internetu najdem vse, kar mi srce poželi. Te skupnosti so lahko tudi pozitivne (ni vse negativno in nevarno), zato je toliko bolj pomembno, da se starši zanimajo za to, kaj naši otroci obiskujejo. Otroke moramo opozoriti na tvegana vedenja, ko pride do izmenjave osebnih informacij, fotografij. Najstniki danes izmenjujejo gole fotografije bolj, kot se mi upamo zavedati. Enkrat sem imel delavnico v 9. razredu, govoril o varnem internetu in ena 14-letnica reče: »Kaj nam to razlagate, vsaka od nas je že dobila kakšno golo fotografijo moškega, to ni nič nenavadnega.« Zato spet: zanimati se za to, kaj otrok počne na spletu, poskrbeti, da profil otroka ni javen, ampak zaseben, da do otroka dostopajo osebe, ki so prijatelji našega otroka. Z družabnimi omrežji čim pozneje začeti, čim dlje zadržimo ta vrata. Družabna omrežja naj bodo za po 13. letu.«

Najpomembnejši je odnos in zanimanje za to, kaj otrok na spletu gleda

»Odkrito se pogovarjajmo: mi pokažeš, kaj se dogaja na Tik Toku, kaj gledaš? To je veliko boljše, kot če bi ga zasledovali na nekem lažnem profilu in gledali, kaj objavlja. Gre za odnos. Če bomo mi imeli odnos, imamo zaupanje, ko imamo zaupanje, imamo skrb, se lahko pogovorimo, lahko nekaj naredimo. Pomembno je zanimanje za vpletenost naših otrok v spletni prostor. Včasih je težko, ker je ta svet čuden, nam zelo neznan. Če se kljub temu zanimamo zanj, otroku dajemo sporočilo, meni je mar, kaj se s tabo dogaja. Če imamo odnos, se je lažje pogovoriti in urejati stvari brez prepira.«

Družinski e-dogovor deluje

»Ta e-vzgoja je včasih malo težka, ampak je pomembno, da pri njej vztrajamo. Najbolj pogosto k nam pridejo družine, ko se otrok začne malo osamosvajati, upirati, ko ne gre vse s pravili. Na www.logout.si je formular, kako skleniti nek družinski dogovor. Pomembno je, da pri njem sodelujemo vsi, tudi starši. Če bomo mi otroku pokazali, da smo pripravljeni nekaj narediti, bo otrok pripravljen veliko bolj sodelovati. Primer: uporaba naprav pred spanjem. Se lahko dogovorimo, da damo naprave ob 9. uri zvečer vsi na eno točko, da jih noben od nas ne uporablja? Zdi se fajn ideja za otroke, ampak staršem se pa to ne zdi tako fajn. Poskusimo. Poslušajmo tudi naše otroke, s trdo roko ne bomo preveč uspešni. Vprašajmo, kdaj bi rad igral igro? Njemu je v interesu, da igra takrat, ko so prisotni tudi njegovi prijatelji. To upoštevamo. Ni zdaj cilj, da odstranimo popolnoma naprave in ta svet iz otrokovega življenja, ampak da to uporablja na varen in uravnotežen način.«

Logout.si pomaga v živo in na daljavo

»Prisotni smo v Ljubljani, Izoli, Celju in Radovljici, tam imamo pisarno, kjer nas lahko obiščete. Če greste na našo spletno stran, se tam najde obrazec za naročanje, izpolni se preko spleta in potem pridete k nam v živo, lahko pa imamo uvodno predavanje tudi prek spleta (če ste iz bolj oddaljenega kraja). Se pogovorimo, izpostavite težavo in že tam lahko nekaj sklenemo. Lahko se predlaga vključitev v programe, imamo svetovanja za posameznike in družine, ki so brezplačna. V teh programih dobi oseba svetovalca in poskušamo najti načine, kako zmanjšati uporabo naprav.«

Spletni prostor se spreminja veliko hitreje kot posameznik

»Kar zdaj prihaja, so e-generacije, ki so že od rojstva izpostavljene napravam in mi na dolgi rok niti ne vemo, kaj so posledice uporabe teh naprav od rojstva do najstniških let. Kar opažamo, je, da k nam prihajajo vedno mlajše osebe zaradi prekomerne uporabe naprav. Nisem optimističen, da bo prišlo do nekega preobrata, se mi pa zdi, da daje tudi javnost več pozornosti tem vsebinam. Spletni prostor se spreminja veliko hitreje kot mi kot družba in posameznik. Določena družbena omrežja uporabljajo kup psiholoških trikov, da nas čim dlje obdržijo za zasloni, kar smo tudi mi začeli vedno bolj naglas izpostavljati.«