Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Andrej JermanAndrej Jerman
Petra StoparPetra Stopar
Dr. Roman Globokar (foto: Rok Mihevc)
Dr. Roman Globokar | (foto: Rok Mihevc)

»Eno leto smo molili za cepivo, zdaj ga imamo. Bogu se zahvalimo zanj in ne iščimo teorij zarot.«

Za življenje | 27.09.2021, 12:49 Rok Mihevc

Čas, v katerem smo, je zahteven z več vidikov. Pojavilo se je tudi veliko mnenjskih voditeljev in veliko ljudi, ki so zlorabili svojo moč. Zaupanje ljudi so dosegli zaradi čisto drugih kvalitet, ki jim ne gre oporekati, potem pa so se postavili na neko stran in vztrajali. Ne vedo, da imajo njihove besede in dejanja posledice na konkretnih ljudeh. Z moralnega vidika je trenutno situacijo v oddaji »Za življenje« pokomentiral dr. Roman Globokar, moralni teolog. Gostila ga je Mateja Feltrin Novljan.

Kje nekaterim voditeljem pogum za neodgovorne odločitve in dejanja?

Dr. Roman Globokar se čudi, od kje nekaterim ljudem taka samozavest, da prevzamejo breme posledic nekih odločitev tudi v širši družbi. »Kako si upajo odgovarjati za življenja tako številnih ljudi, ki jim slepo sledijo. Že ko si strokovnjak in moraš ponižno priznati, da ne veš vsega in ljudi vabiš k temu, da sprejmejo tisto, kar je v danem trenutku najbolj znanstveno dokazano in sprejemljivo in moraš kot raziskovalec prevzeti družbeno odgovornost, že tukaj se mi zdi, da je neko veliko breme in hrkati del ene ponižnosti, ko ne veš. Ko nekdo, ki nima družbene in strokovne odgovornosti, poziva k določenim dejanjem, ki povzročajo kaos v družbi, to se mi zdi resnično neodgovorno. Ne vem, kje ljudem pogum za take odločitve in dejanja.«

Mnogi so se cepili s stisnjenimi zobmi in ne zaradi družbene odgovornosti

Po eni strani ga ta polarizacija in razklanost ne preseneča, ker se že dlje časa čuti nezadovoljstvo. Skrbi pa ga tudi, da številni ljudje, ki so se šli cepiti, da so to naredili s stisnjenimi zobmi in da to dejanje ni bilo storjeno iz družbene odgovornosti ali zavesti, da delajo nekaj dobrega za družbo, ampak z neko notranjo jezo, kar mi vzbuja še večji strah, da se bo ta polarizacija še stopnjevala. »Po eni strani me tako stanje ne preseneča, tudi zato, ker se je to vprašanje odnosa do cepljenja in ukrepov zelo povezovalo s strinjanjem ali nestrinjanjem do aktualne vlade. Vendar virus ne pozna politike, virus je nestrankarski. Je nekaj, kar ogroža nas vse in odnos do tega bi moral biti bolj poenoten. V številnih drugih državah so stvari tukaj bolj umirjene kot pri nas. Delno je res, da je komunikacija s strani vlade bila v določenih segmentih neustrezna, mogoče malo preveč vojaška in premalo taka, da bi ljudi notranje motivirala. A če gledamo dejstva in to je tisto, kar bi razumni ljudje morali gledati, pa lahko vidimo, da bi se morali odzvati drugače in bolj odgovorno, ne glede na to, ali se strinjamo z vlado ali ne. Gre za javno zdravje in za to, da se preperči širjenje virusa, obvaruje najbolj ranljive ljudi v družbi in se omogoči normalno družbeno življenje in odraščanje otrok tudi znoraj situacije, v kateri smo se znašli.«

Eno leto smo molili, da bi raziskovalci odkrili cepiva in lahko bi pozdravili ta dosežek, ki je bil narejen in se Bogu zahvalili za to, da so raziskovalci odkrili ta cepiva, ne pa da takoj iščemo zarote in negativne stvari v sami proceduri.

Ali cepljeni res premalo verjamemo v Boga?

Če smo bili včasih levi in desni, cerkveni in necerkveni, je zdaj ta delitev čisto drugačna. Tudi znotraj Cerkve čutimo ta velik razkol, od tega, da necepljeni cepljenim očitajo, češ, da ne verjamemo dovolj v Boga. »Tudi sam delim bolečino glede odnosa številnih kristjanov do cepljenja. Tudi sam ne vem, kaj bi morali narediti, da bi bilo drugače. Kljub večkratnemu pozivu papeža in tudi našega nadškofa k cepljenju, določene skupine širijo zelo neresnične informacije o cepivih. Eno leto smo molili, da bi raziskovalci odkrili cepiva in lahko bi pozdravili ta dosežek, ki je bil narejen in se Bogu zahvalili za to, da so raziskovalci odkrili ta cepiva, ne pa da takoj iščemo zarote in negativne stvari v sami proceduri.«

V ODDAJI ZA ŽIVLJENJE TUDI ...

Prelistali smo knjigo dr. Romana Globokarja Vzgojni izzivi šole v digitalni dobi in opozorili na nekaj pasti. Slišali smo o tem, kakšni so izsledki raziskav o vplivu digitalnih medijev na razvoj možganov, kako zavajajoči so čustveni odzivi, ki jih mladostnik dobi na spletu in tudi to, da digitalna resničnost ne more spodbujati empatije.

»Najti neko čisto situacijo v položaju, v katerem smo, je nemogoče.«

Globokar meni, da je prav, da smo pozorni in da opozarjamo na etično nesprejemljive poteze, to so stvari, ki so koristne, tako za nadaljni razvoj, kot tudi za etično presojanje teh cepiv. "Vendar ta cepiva niso bila razvita prav nič drugače in marsikatero teh cepiv tudi na bolj etičen način, kot so bila ali so razvita cepiva, s katerimi smo že vsi cepljeni. Najti neko čisto situacijo v položaju v katerem smo, je nemogoče. Gre za izbiro tistega, kar je največje možno dobro v dani situaciji. Stara moralka je govorila o izbiri manjšega zla, danes govorimo o tem, da izberemo največje možno dobro. Zavedamo se, da nobena rešitev ni optimalna. Vemo, da je ob cepljenju tudi toliko stranskih učinkov, da bo za koga tudi ta poseg usode, a večina ljudi se bo na ta način rešila in imeli bomo lahko dokaj normalno življenje.«

Najti neko čisto situacijo v položaju v katerem smo, je nemogoče. Gre za izbiro tistega, kar je največje možno dobro v dani situaciji. Stara moralka je govorila o izbiri manjšega zla, danes govorimo o tem, da izberemo največje možno dobro.

»Takšen način razmišljanja popolnoma neodgovoren in neskladen z vero do Boga«

»Ne gre za to, da ne bi verjel v Boga. Ravno zato, ker verjamem vanj in v to, da nam je Boga dal razum in sposobnosti, da lahko odgovorno živimo svoje življenje in poskrbimo na odgovoren način za druge, zaradi te odgovornosti, ki nam jo daje Bog in zaradi vere v Boga se mi zdi, da je pomembno, da delujemo tako, da omogočamo življenje drugim ljudem. Ne da prelagamo odgovornost na druge in da si sami operemo roke ... Takšen način razmišljanja se mi zdi popolnoma neodgovoren in neskladen z vero do Boga, ki nas kliče, da smo odgovorni drug do drugega in se na tej naši poti prizadevamo za to, da bi pomagali tistim, ki so najbolj ranljivi in potrebujejo našo pomoč. Vemo, da so zaradi tega virusa nabolj ranljivi starejši in zaradi njih smo ustavili življenje in zaradi njih se cepimo, da preprečimo to širjenje virusa.«,

Prisluhnite celotni oddaji Za življenje

Za življenje
Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...