Dlaka v jajcu

Komentarji | 07.09.2021, 14:30 Jože Bartolj

Pesnik Tone Pavček piše v svoji kratki pesmi Svet, da smo na svetu, da gledamo sonce, da gremo za soncem, da sami postanemo sonce in da s sveta odženemo sence. Kratka, lepa, metaforična pesem nam hoče povedati, da naj gledamo za dobrimi, svetlimi, pozitivnimi stvarmi, ob njih naj se navdihujemo in potem tudi sami postanemo taki, svetli, pozorni, dobri … Če to bomo, bomo iz sveta lahko pregnali sence, ki so v tem kontekstu nekaj slabega, temnega, negativnega. Če si priznamo ali ne, ima Pavčkova pesem tudi krščanski pomen.

Sonce ni le naša zvezda, sonce je za kristjana tudi Jezus, ki je prišel na svet, da bi nas odrešil in nam izročil evangelij ljubezni. Če se po njem ravnamo, tudi sami lahko postanemo sonce, ki iz sveta odganja temo negativnosti, slabosti in greha.

Čemu tak (skoraj) pridigarski uvod? Prav v teh dneh nekateri naši kolegi s kolesi obujajo staro navado šmarnih romanj. V času med Velikim in Malim Šmarnom so se ljudje radi podali na romanja h krajem milosti, kjer so navadno cerkve posvečene Mariji. V Sloveniji imamo 2373 cerkva od tega jih je Mariji posvečenih 318, ker je največ od vseh svetnikov. Že ta droben statistični podatek kaže, kaj naš narod čuti do Marije, kako se ji posveča in izroča.

Ni torej posebej čudno, da smo za naslov naše kolesarske odprave že pred leti izbrali geslo od Marije k Mariji. Hoče nam povedati, da romamo od ene Marijine cerkve do druge. Da hočemo v potu svojega obraza (romanje je vendarle povezano z lastnim naporom), z odrekanjem, trudom …, iskreno prositi za blagoslov. Zavedamo se namreč, da je brez naklonjenosti „od zgoraj“ naš trud zaman. Kot beremo v 127. psalmu: „ … če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji ...“

Kolesarska akcija o kateri govorim in jo lahko v javljanjih spremljate med programom, je zamišljena tudi kot srečanje z našimi poslušalci, zvestimi sledilci, duhovniki na terenu, ki tudi na tak način začutijo drugačno, bolj človeško oprijemljivo, osebno plat Radia Ognjišče.

Vsi smo le ljudje s svojimi vrlinami in napakami, takimi in drugačnimi življenjskimi zgodbami, preizkušnjami, poznanstvi … Enosmerna komunikacija v primeru takih srečanj postane dvosmerna, drug drugega lahko kaj povprašamo, si delimo izkušnje, najdemo sorodne duše. Skratka kolesarsko romanje od Marije k Mariji je zamišljeno kot deljenje sonca drug drugemu, ki naj od vseh nas odžene sence.

Kljub vsemu pa vsi ne sprejemajo tako naše iskrene želje po priprošnji, blagoslovu in druženju. Jasno, smo pač različni, koga kdaj ujezimo. Moj oče večkrat pravi, da nikoli ne moreš ustreči vsem. Nekdo je tako včeraj zapisal, da gre za razvrednotenje Marije, ko se v kolesarskih „gatah in majcah“ odpravljamo od Marije k Mariji. To naj bi bil naš reklamni eksponat in se sprašuje, kaj na to pravijo naši škofje. Nadalje se sprašuje, kdo nam bo še verjel ob vsej profanosti in gonji za preživetje, ter koliko Marij pozna Katoliška Cerkev?

Človek obstane odprtih ust. Koliko senc in negativizma je nekdo našel v eni povsem neškodljivo zamišljeni radijski akciji. Koliko zaničevanja udeležencev, ki so žrtvovali svoj službeni in prosti čas, da bi širili idejo romanja, priprošnje, idejo povezovanja in bližine. Kakšno podcenjevanje ekipe, ki vlaga toliko naporov, da je program zanimiv in poteka nemoteno. Koliko nerazumevanja za sodobne pristope evangelizacije, bi lahko rekli slovenski škofje.

In potem še vprašanje koliko Marij pozna Katoliška Cerkev. Gre seveda za zlonamerno vprašanje, ki bi nam rado pripisalo še slabo poznavanje teologije, zavajanje ljudi, da se od ene Marije odpravljamo k drugi, da je torej Marij več. Če pogledamo seznam zgoraj omenjenih 318. Marijinih cerkva pri nas, ugotovimo da so posvečene 29. različnim Marijinim poimenovanjem, ki večinoma izhajajo iz litanij. A od tam ne izhajajo vsa, saj imamo denimo tudi cerkve Marijine zaroke, pa Marije Snežne, pa Marijinega imena, pa Čenstohovsko in čudodelno Mati Božjo, da ne naštevam naprej. Je torej Marij več? Ali ima Marija le več kreposti in se ji ljudje priporočajo v različnih stiskah oz se je spominjajo ob različnih dogodkih? Od Marije k Mariji torej ni vprašanje števila, ampak razumevanja njene vloge. In razumevanja oz nerazumevanja naše akcije.

Naj sklenem z mislijo, da je kritizirati in iskati dlako v jajcu, res lahko. Družbena situacija v kateri smo, to še spodbuja. Vsak dan nove afere, zasedbe tujih prostorov, politkolesarjenja, cepilske in anticepilske zgodbe, internetna zagovarjanja svojega prepričanja, kričanja vsevprek … Ustavimo se za hip. Ni potrebno, da v vsaki akciji, vsakem dejanju, vsaki gesti, iščemo nekaj, kar nas moti. Lahko se potrudimo, ustavimo, premislimo in pogledamo drugače. Če nas nekaj moti, lahko to sporočimo na obziren način. Kako že pravi pregovor: lepa beseda, lepo mesto najde! Naj ga najde tako, kot v Pavčkovi pesmi, kjer nas vabi, da smo sami sonce in iz sveta odganjamo sence.