Česar o Taizeju morda niste vedeli

Via positiva 13. 08. 2021, 08:35 Nataša Ličen

Tri mesece je kot prostovoljec v Taizeju delal Krištof Bajt. Globoka izkušnja življenja v ekumenski skupnosti na francoskem podeželju. Epidemija je bila za brate velika preizkušnja, iz povsem praktičnih stvari, saj ne sprejemajo donacij, ne zapuščin svojih staršev ali sorodnikov, povsem so odvisni od svojega dela, najbolj so poznani po keramičnih izdelkih. Pišejo tudi knjige in večinoma se vse to prodaja v trgovini v Taizeju. Kar naenkrat se je ustavil tudi tok ljudi, kar je bila seveda tudi velika sprememba zanje.

Krištof Bajt, gostili smo ga v oddaji "Via positiva": »Duhovnost v Taizeju je preprosta, bratje si prizadevajo živeti v veselju, usmiljenosti in v preprostosti. V Taizeju so tri molitve na dan, iz katerih raste življenje v skupnosti. Med seboj smo si delili vse, brez kakršnihkoli nepotrebnih dodatnih stvari, večinoma smo bili tudi brez računalnika ali družbenih omrežij, zato pa toliko bolj povezani ob preprostem fizičnem delu ter skupnih obrokih.«

V Taizeju je plejada teoloških in družbenih nazorov, življenjskih izkušenj, srečaš lahko nenavadne ljudi z nenavadnimi izkušnjami in živeti z njimi skupnost, je veliko bogastvo.

»Izkušnja molitve v Taizeju je ena od glavnih stvari, nihče ne uči, kako moliti. Vtis ob vstopu v tamkajšnjo cerkev je rahlo nenavaden, nikjer drugje nisem videl česa podobnega, kot bi na enem mestu združili različne sakralne prostore. Taizejski spevi so v več tujih jezikih, nekatere slišiš prvič in po treh dneh se počasi že naučiš pravilnega ponavljanja. Močna so tudi deset minutna obdobja popolne tišine. Taizejska skupnost želi biti podoba enotnosti, slika skupnosti, ki bi jo lahko živeli ljudje tudi drugod. Samostanska skupnost v določeni meri živi odmaknjeno, vsi bratje se ne srečujejo z ostalimi romarji. V Taizeju se prepletata odprtost in kontemplativnost.«

»Taize je dejaven kraj sprave, v Franciji je posebnost, da želi biti država povsem ločena od katerekoli vere oziroma religije. Učitelji v javni šoli ne smejo nositi križa. Na neki točki se je to začelo zaostrovati. Po večjih mestih je islam zelo prisoten in bratje tu vodijo zanimivo pot dialoga. Med mojim bivanjem se je odvijal Teden dialoga med muslimani in kristjani. Prišla sta celo dva imama in skupina muslimanov, ki so obiskali taizejsko molitev, kdor je želel je lahko obiskal muslimansko molitev. Bile so tudi skupne delavnice, in eden od imamov je ob sklepu izrazil hvaležnost, da je v Taizeju nastalo takšno prizorišče miru in predlagal minuto tišine, kar je bila velika gesta in velik vzor za vse različnih misli ter prepričanj v preprostem bivanju z Bogom.«

Znanih modrih šotorov je manj, številne so bratje predelali, jih reciklirali in izdelali nahrbtnike. Bratje se zelo trudijo, da se vpliv skupnosti omeji in prebivalcev vasi ne moti.

Morda je manj znano, koliko prizadevanj se v Taizeju preko različnih debat in srečevanj namenja zdaj zelo aktualni tako imenovani zeleni revoluciji, do okolja in narave prijaznejši industriji. Taize je tudi močno intelektualno središče, prihajajo številni pomembni ljudje, ki imajo važno vlogo v družbi, njihov glas šteje in so priznani raziskovalci ter osebnosti z različnih področij.

»Po šestih letih rednega obiskovanja Taizeja sem šele zdaj spoznal zadnje kotičke po vasi. Znanih modrih šotorov je manj, številne so bratje predelali, jih reciklirali in izdelali nahrbtnike. Bratje so vpeti v lokalno, sodelujejo tudi pri občinskih odločitvah. Bratje so že od začetka podpirali skupnostno kmetijo, ki je nastala kot nekakšna zadruga, imajo tudi skupno trgovino, kjer prodajajo pridelke.«

Še več pa v "Via positivi", v pogovoru s Krištofom Bajtom, ki se je po treh mesecih vrnil v domovino in pričuje iz prve roke o trenutnem življenju v taizejski ekumenski skupnosti.