Pia Valenzuela: Treba je iskati enotnost. Veliko se naučimo o sebi prav preko odnosov z drugimi.

Pozitiva 29. 07. 2021, 17:45 Nataša Ličen

Rojena v Čilu, kjer je diplomirala iz filozofije, pozneje je v Rimu študirala teološke predmete, nato na ljubljanski Filozofski fakulteti pridobila naziv magistrica znanosti iz filozofije-etike. Želja po znanju jo je pozneje znova vodila v Rim, kjer se je specializirala na področju etike in antropologije ter s tem začela doktorski študij. Poliglotka, ki predava na več mednarodnih izobraževalnih ustanovah, pri nas na Katoliškem inštitutu.

Več let že živim in delam v Sloveniji, dežela je lepa in tudi jezik mi je lep.

»Rada imam nove kulture, nova okolja, všeč so mi jeziki in rada spoznavam ljudi, ki živijo drugače, odprtost me dopolnjuje. V Sloveniji pa mi je najbolj všeč", je v oddaji "Via positiva" opisovala Pia valenzuela, "ker je mirna država, dobro locirana. Tu si lahko privoščim v enem dnevu, da sem v službi, imam popoldne čas za druženje in še za prosti čas. V drugih državah je ritem takšen, tudi zaradi razdalj, da lahko delaš le eno, ves dan porabiš za službo, ko prideš domov je skoraj že prepozno za karkoli drugega. Ljudje v Sloveniji so korektni, imam le dobre izkušnje.«

»V vsakem življenju imamo pluse in minuse, tudi trenutke, ki so težki, toda vsak nas lahko česa nauči, da rastemo kot ljudje. Lepota filozofske misli je potencialno v vsakem, vsak od nas se prej ali slej vpraša, zakaj sem tu, kaj je smisel življenja, česa si želim, kaj je dobro narediti zdaj v tej fazi svojega življenja in tako naprej. To so vprašanja, s katerimi se sooči vsak. To filozofsko razmišljanje želimo predati tudi študentom Katoliškega Inštituta.«

Filozofski pojmi so povezani z notranjo globino slehernega, da ravnamo po svojih najboljših močeh. Bratje in sestre smo si vsi in tega zavedanja dandanes manjka.

»Kot nas vabi papež Frančišek, prijateljstvo, bratstvo z vsemi. Živimo v razmerah negotovosti, za veliko ljudi so to časi velikih preizkušenj in trpljenja, ki se še kar daljša. To pri mnogih povzroča veliko stresa, negativnih misli, nemira, nezaupanja, tudi v medsebojnih odnosih. Ampak, tudi to bo minilo. Kaj lahko naredimo? Še bolj se potrudimo v iskanju poti v odnosih do soljudi. Mislimo tudi na druge, kako se soočajo morda z istim stresom kot mi in kako se počutijo ter po drugi strani, da ne mislimo samo na to, da ne pretiravamo. Živeti je treba v realnem svetu in se soočati s trenutnimi razmerami. Kaj najbolj izpolnjuje? Odnosi, ljubezen, to je najpomembneje.«

Čustva nam veliko povedo, kaj cenimo. Toda pri čustvih se soočamo tudi s svojimi skrajnostmi. Čustev ne smemo zanikati, moramo pa jih integrirati v svojo osebnost, zato se je dobro poznati, kakšni so naši odzivi in česa si želimo ter kaj cenimo. Čustva so pomembna. Smo intelektualna in čustvena bitja, tudi duhovna, kompleksni smo. Razvijati je treba tiste potencialne v sebi, ki nas vodijo do vsega tistega, kar želimo biti. Delo, ustvarjanje zavzame največ našega časa. Prav preko dela, ki ga radi opravljamo, največ prispevamo družbi.«

Potrebujemo odprtost srca. Tudi dejanja ljubezni, ker brez dejanj ne pridemo nikamor, če želimo biti boljše osebnosti.

»Zato je tako pomembno, da se vprašamo, kaj želimo biti, kaj želimo delati, kje so naša veselja? To je zahtevno delo, toda mi smo tisti, ki opravljamo odgovorno s svojimi čustvi, imamo to moč, ne absolutno seveda, a vendarle, čustva nas ne kontrolirajo, če se jim ne pustimo. Govorijo o naši identiteti, so nam v pomoč, so naš pečat osebnosti, toda, da so nam lahko v pomoč, jih moramo znati usmerjati, kar seveda ni enostavno, zato pa je potrebna vzgoja. Čustva oblikujejo tudi našo zunanjost.«