Marjeta Rigler: Začeli smo raziskovati stezice in rodile so se veje, ki zajemajo vse naše pokrajine.

Naš gost | 27.07.2021, 09:43 Marjan Bunič Nataša Ličen

Na predvečer praznika svetega Jakoba smo v osrednjo sobotno popoldansko oddajo na pogovor povabili gospo, ki je z omenjenim svetnikom usodno povezana, ne samo, da je njen zavetnik in zavetnik njenega pokojnega moža, ampak sta oba za svoje poslanstvo vzela oživljanje slovenske Jakobove poti.

Marjeta Rigler je bila naša sogovornica v oddaji »Naš gost«.
Pred približno letom dni sta zakonca Rigler prejela odličje sv. Cirila in Metoda ob dvajsetletnici Društva prijateljev sv. Jakoba v Sloveniji. »Lepi spomini, obenem glede na to, da je Metodij zaradi covida umrl, tudi žalostni, toda vsekakor prevladajo lepi spomini na najino dvajsetletno delo skupaj s prijatelji iz Društva sv. Jakoba. Bila sva izredno presenečena, še vedno ne dojamem, ker to je priznanje, ki ga podeljuje Slovenska Škofovska konferenca znamenitim Slovenkam in Slovencem, tudi slovenskim parom, in vmes so ljudje, ko sploh nisva čutila, da lahko stopiva v to vrsto. To je odličje za služenje Cerkvi na Slovenskem.«

S tem, ko sva začela slovensko Jakobovo pot zaradi našega krščanskega izročila, ki nam ga mnogokrat oporekajo, sva iskala stezice, ki so včasih bile. To se je odvijalo do današnjega dne in se bogati. Oživila sva romarsko kulturo naših prednikov.

»V več kot petdesetletnem skupnem življenju sva se ujela v družini, pri vzgoji, dopolnjevala sta se«. Marjeta je imela ideje, mož je bil sistematik. Njena je bila vsebina, njegova logistika. Kjer je eden omagal, je drugi pomagal.

Ko je bilo sveto Jakobovo leto, leta 1999, sta se Marjeta in Metodij prvič podala po poti proti Komposteli v Španiji. »Čeprav mož ni bil takšen hodec, je šel z menoj. Prepričana sem, da če ne bi šel, ne vem, če bi zmogla sama, ker sva drug drugega podpirala. Jakobovo pismo je polno etičnih, moralnih načel in če bi se držali Jakobovega pisma bi bil raj na Zemlji. Prvič sva se na pot odpravila kot romarja z avtobusom, nato s kolesom in tretjič peš. Pravo romanje je slednje, ker se takrat lahko resnično poglobiš vase, v soljudi, v domače, pokrajino, v so-romarje, ker imaš čas.

Noge hodijo tako rekoč same. Vsak romarjev korak je molitev. Čas imaš za molitev, za premišljevanje, za poglobitev v svoje življenje in življenja ostalih, obenem pa, če pride skupina, se lahko med seboj pogovarjajo, si izmenjujejo težave in je to tudi olajšanje. Namen romanj je tudi, da težave vržemo čez ramo in pozabimo nanje. Sama sem imela štirinajst žuljev, mož nobenega. Morda sem romala še za koga in je bila to posebna pokora.«

Sta avtorja knjige »Blagor vama, uboga reveža«, v kateri sta opisala doživetja iz mesec dni dolgega peš romanja v Kompostelo, v želji, da bi vzpodbudila ta romanja tudi med Slovenci. Po knjigi sta ustanovila Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji, prve pristopne izjave so bile podpisane na vrhu naše domovine, na Triglavu.

Ne poznam ne naključij ne slučajev, zagotovo ne, pravim, vse je Božja volja, karkoli se nam zgodi, čeprav včasih kaj tudi po naši nerodnosti.

»Premalo spodbujamo branje naše slovenske kulture, izgubljamo izraze izhajajoče iz ljudstva. Poleg krščanskih vrednot gre pri romanju tudi za spoznavanje Slovenije. Ko hodimo po Jakobovi poti se srečujemo z domačini, oni z nami, spoznavamo pristen način, ki je še vedno v našem človeku, živeti z naravo, v veri, za soljudi in svetniki, ki jih častimo.«

Marjeta je po poklicu pravnica, Metodij diplomirani ekonomist. Ljubljančanka in Ribničan, ki sta si dom ustvarila na Ljubljanskem barju. Z družinami prijateljev so imeli pohodniško društvo »Močvirski tulipančki«.

Prisluhnite slikovitemu in pričevalsko ganljivemu pogovoru z Marjeto Rigler.