Gibonni. V njegovi duši je glasba na varnem.

Oddaje | 16.07.2021, 07:28 Jure Sešek

V sredinem »Glasbenem medgeneracijskem večeru« smo gostili eno največjih glasbenih zvezd na Hrvaškem in širše. Zlatan Stipišić – Gibonni je s svojimi uspešnicami, pa tudi z deli, ki jih je spisal za druge, za vedno zapisan v srcih mnogih, ki imajo radi dobro glasbo, sporočila, ki ostanejo.

Skoraj točno pet let po izidu zadnje diskografske izdaje (album Familija z Oliverjem Dragojevićem) je s singlom »Kiša (Z'naab)« odprl novo poglavje v svoji karieri in predstavil album 'U po' ure', ki prinaša pet svežih skladb. V naši oddaji smo predstavili novosti in pokramljali z ustvarjalcem, ki se je znova izkazal s širino svoje misli, globino pogleda na življenje in z enkratnostjo, ki zaznamuje njega in njegovo glasbo. Vabljeni k branju intervjuja.

Gibonni, živimo v posebnih časih. Za nami so meseci, zaznamovani s pandemijo, skrbmi, karantenami ... Kako ste doživljali minulo leto?

»Najprej naj se »opravičim« vsem, ki naju poslušajo. Moja zgodba ni bila pretirano žalostna, moja izkušnja s pandemijo ni pretirano boleča. Epidemija me je ujela na samem, preživljal sem jo v naravi, z domačimi in nekaj iskrenimi prijatelji. Veliko lažje se je sprehajati po gozdu in zvečer speči ribo, kot te čudne čase preživljati v betonskem bloku sredi vročega mesta. Vem, mnogi ste bili obsojeni na slednje, jaz, hvala Bogu, ne.

Čas je bil zahteven zato, ker z glasbo nisem mogel med ljudi, ker nismo mogli ustvarjati novih del, ker smo bili primorani biti stran od soljudi. Moj obstoj ne more biti vezan na »delo od doma«, »on line« življenje ni namenjeno glasbenikom. Vem, da moram vedno znova med ljudi. Moj poklic je podoben delu, ki ga opravlja voznik avtobusa. Če so mu prepovedali druženje z ljudmi, potem potniki ne morejo na njegov avtobus. Vožnja odpade! Tako je tudi z menoj. Po tej plati je bilo zelo zahtevno preživeti minule mesece. Sam sem čas skušal izkoristiti tudi za odkrivanje še neodkritega v sebi. Filmom, knjigi, kitari, domišljiji sem dovolil, da me nagovorijo.

Pokazalo se je, da je prav imeti svet v katerega se vedno lahko zatečeš. Povem iskreno: ne bi rad vzbujal lažnega vtisa, da sem »noro družaben človek«. Ne! Ne potrebujem glasne družbe in polne mize bokalov z vinom, da bi znal videti sebe in svet. V moji glavi je dovolj prostora za svet, v katerem se dobro znajdem. V moji glavi je dovolj prostora za različna nesoglasja. Ni mi dolgčas!«

Pokazalo se je, da je prav imeti svet v katerega se vedno lahko zatečeš.

Kako je bilo z ustvarjalnostjo, z vašim navdihom v teh časih?

»Najbolj me je skrbelo spoznanje, da ne morem vedeti kakšna prihodnost nas čaka. Človek je vajen, da se ob različnih krizah pripravi na iskanje izhoda, skozi življenje se zna pripraviti na prihajajoče viharje, ki jih sluti. Tokrat, z epidemijo, pa ne gre! Ni videti pravega izhoda, ne moreš se nikamor umakniti. Zavedamo se, da je kriza, ki bi ji radi pobegnili prisotna prav povsod. Z našega dela sveta bi se lahko pred marsičem umaknili kam daleč, pred tem virusom se ne moremo. Tudi, če odidemo, denimo, v Novo Zelandijo, ne bomo ušli skrbem, ki so tako vseprisotne.

Priznam, da me to spoznanje vznemirja. Vedno je bila neka »dobra lokacija«. Celo med drugo svetovno vojno so bili v svetu otoki, ki so vzbujali upanje. Ne vem, morda je prvič v zgodovini tako, da nikjer v svetu ni zavetja, ki bi nas zaščitilo pred določeno nevarnostjo. Svet se je spremenil.

Nekoč sem slišal pravo kapitalistično misel: »Ustvari težavo, če imaš zanjo rešitev!« Si morete misliti kako temna misel je to? Ob vsakem problemu se vprašam kdo je tisti, ki je z njim dobro zaslužil. Verjetno je ta to težavo tudi ustvaril. Tudi s covidom sem storil tako. Le kdo bi lahko bil tisti, ki je začel vso to grozo. Gledal sem, gledal in spoznal, da se je ustavila Lufthansa, da škriplje pri Boeingu, da se je ustavil tudi Gibonni. Ja, ustavil, pa čeprav je veliko manjše podjetje od omenjenih dveh. No, ko bomo spoznali, komu se je stanje v katerem smo najbolj izplačalo, bomo morda našli tudi glavne krivce za to, kar nas tare.«

K sreči nas prebuja in k dobremu vleče tudi dobra glasba. Tudi vaša »Kiša«. Pripelje spomine na krasne čase, dobra pesem pričara lepe koncertne spomine. Skladba nas lahko spomni na album Mirakul. Ste želeli, da čutimo tako?

»Pesem »Kiša« je nastala v precejšnji evforiji, nisem vedel kako bo končala in kako jo bodo občutili poslušalci. Rad imam pretirano navdušenje, ki me pripelje v stanje, ko ne vem prav dobro kaj počnem. Dobro se počutim, ko z glasbo plujem v neznano. Imam srečo, da sodelujem z vrhunskimi glasbeniki, s katerimi ne moreš nič narediti narobe. Imamo dovolj izkušenj in res nas ne sme skrbeti, da bi posneli kaj obrtniško slabega. Vsi znajo izvrstno igrati, v dušah teh glasbenikov je glasba na varnem.

Lepo je, ko se v tebi rodi ideja, ki te preseneti, ki preraste tvoje želje in pričakovanja. S skladbo »Kiša« je bilo tako! Na začetku nisem mislil, da se bomo lahko povezali z glasbeniki iz osrednje Afrike. Vedel sem le, da skladba ne prinaša zvoka Maroka, Tunizije ali Libije. Vedel sem, da bomo nadgradnjo skladbe našli nekaj tisoč kilometrov južneje, v smeri proti Ekvatorju.

Priznam, v geografiji nisem ravno najboljši. Nisem ponosen na to, a prav nerodno mi tudi ni, saj imam veliko prijateljev iz različnih delov sveta in ta prijateljstva mi pomenijo več od meja na zemljevidu. Afriko sem spoznaval prek ljudi s katerimi sem se srečaval na poti, nisem jih spoznal na njihovi celini, pač pa v Evropi. Ko sem živel v Berlinu, sem stkal prijateljstva z glasbeniki iz Etiopije in Konga, ustvarjal sem z glasbenikom iz Ugande, morda se spomnite Geoffreya Orieme, ki je z nami trikrat nastopil tudi v Ljubljani.

Moje izkušnje z Afričani so bile vedno evropske. Čeprav nisem bil v njihovem domu, poznam osebne zgodbe in zgodbe njihovih narodov. Pogosto se mi njihov svet zdi pekoče sladek, njihove zgodbe so tako otožne in hkrati tako ljudsko radožive. Je že tako, življenje ima več domišljije kot mi. In kot pisanega ga pač moramo sprejeti.«

Sodelovali ste z glasbeniki iz daljne Etiopije, pa tudi s pevskim zborom župnije Sv. Petra iz Nkeyeme v Zambiji. Kako so pevci župnijskega zbora doživljali sodelovanje z vami?

»Navdušeni so bili. Rad bi vam povedal, da sem vztrajal, da pevce plačamo po »angleških cenah«. Hvaležen sem za izkušnjo snemanja v dveh najboljših angleških studijih, tudi v znamenitem Abbey Road studiu, in vem kakšno plačilo smo namenili spremljevalnim lokalom v središču Londona. Pošteno se mi je zdelo, da enako nagradimo tudi pevce v Etiopiji. Ko so mi rekli, da so razmere v Afriki drugačne, sem dejal, da ni pošteno, če ljudi ocenjujemo po tem odkod so. Pomembno je le to, koliko ljubezni nam dajejo.

Na posnetku bo za vedno ostala njihova dobra energija, za vedno. To je veličina dobrega posnetka, blagoslov ujetega trenutka, v katerem so bili glasbeniki v posebnem razpoloženju. Hvaležen sem jim. Še enkrat: na tem posnetku bo za vselej ostala zapisana njihova dobra energija.«

Vlatko Stefanovski, Manu Katche ... Vsi so takoj »za«, če jih pokliče Gibonni.

»Na začetku našega sodelovanja je šlo za prijateljstva, ki so nastala na podlagi našega razumevanja dobre glasbe, pozneje pa se je med nami razvilo zaupanje. Ko z glasbeno zvezdo postaneš iskren prijatelj, odpade vloga agenta, ki sicer bdi nad umetnikovo potjo. Povezani smo neposredno, eden z drugim, za prava prijateljstva in iskrene vezi gre. Včasih se mi je zdelo nepredstavljivo, danes pa mi eden najboljših bobnarjev na svetu piše: »Daj, Gibonni, napiši, pošlji kaj novega. Snemal bi rad.« Ko sem bil mlajši si nisem niti drznil sanjati kaj podobnega.«

Ko je pred leti umrl vaš oče, so veliko govorili o njegovi veličini muzikologa. Slišal sem komentar starega rockerja: »Zdaj bo pa težko. Povezana sta bila ... » Kako je smrt očeta vplivala na vaš razvoj, kako povezana sta bila?

»Z očetom sva imela poseben odnos. Veliko sva govorila o glasbi, nikoli nisva skupaj igrala. Nikoli nisva skupaj sedla za klavir in muzicirala, nikoli mi ni dal konkretnega nasveta, ni se zgodilo, da bi ob kaki skladbi, ki bi jo zaigral, dejal: »Poglej takole se dela.« ali »No, tako pa ne gre!« Lahko rečem, da sva skupaj »na glas razmišljala« in zdi se mi, da se tudi prek pogovora lahko veliko naučiš. Nisva se pogovarjala le kot oče in sin, šlo je za drugačne nasvete, drugačne pogovore.

Pogovarjala sva se o stvareh, ki živijo v duhu, nimajo svojega koledarja, ne štejejo časa po naše. Leta, generacija med nama, niso bila nikoli v napoto. To sem z neverjetno silo ugotavljal tudi pri odnosu z Oliverjem Dragojevićem, ki je bil enaindvajset let starejši od mene. Življenje me je naučilo, da v pravem odnosu razlika v letih ni pomembna. Ko sva z Oliverjem zaigrala skupaj, sva bila kot sošolca, kot prijatelja iz mladosti.

Oče je, denimo, razmišljal o tem, da bi morali raziskati s katerimi samoglasniki ljudje v pesmih slavimo Boga. Prepričan je bil, da v zvočni sliki besed odzvanja notranje hrepenenje.

To so zanimive resnice, ki jih ni mogoče razložiti, jaz sem jih, zaradi izkušenj, popolnoma sprejel. Odprite srca in skušajte razumeti, da smo si imena za določene dni izmislili ljudje. Ponedeljek, torek, sreda in četrtek bi brez našega posredovanja ne obstajali. V duši ni koledarja, zato lahko spoznaš stare ljudi, ki so mlajši od mladih in mlade, ki so v duhu starejši od resnično starih. Ko sva se z očetom pogovarjala o glasbi, sva se pogovarjala zares, govorila sva kot vrstnika, gotovo je bilo to zame bolj pomembno, kot pa, da bi skupaj igrala. Zelo ga pogrešam! Ni veliko ljudi na tem svetu s katerimi bi lahko doživljal kaj podobnega.

Oče je, denimo, razmišljal o tem, da bi morali raziskati s katerimi samoglasniki ljudje v pesmih slavimo Boga. Prepričan je bil, da v zvočni sliki besed odzvanja notranje hrepenenje. Želel je raziskati kako je z različnimi vokali v molitvah katolikov, pravoslavnih, kako je s primeri v ostalih verstvih sveta. Morda obstaja skrivnost zakaj ljudje že tisoč let prepevajo podobne napeve Bogu, kaj je tisto v skladbah kar jih pomirja, zakaj so čustveni odzivi na sakralno glasbo v vseh narodih sveta tako neverjetno močni. Menil je, da se nič ne more primerjati z močjo duhovne pesmi. Morda le moč knjige.

Skupaj sva razmišljala o tem, da je glasba umetnost, ki najbolj zares nagovori množice, lahko bi rekel, da je najbolj »narodna« umetnost. Ne moreš je posedovati, enako dostopna in razumljiva je Steveu Jobsu in natakarju v lokalu s hitro prehrano. Morda bo določena pesem lažje našla pot do natakarja, kot do najbolj vplivnega človeka tega sveta. Glasba te izbere in nagovori brez, da bi vedela kako izobražen si, ne ve kaj te zanima, kaj jezi ali veseli. Najde pot do pravih ljudi.

Spoznal sem, da imam velik privilegij: priložnost nagovoriti srce sočloveka, ki ga morda nikoli ne bom imel priložnosti spoznati. Gotovo imam lahko lepšo vez s človekom, ki je vzljubil mojo pesem, kot z nekom, ki bi bil, reciva, trideset let moj sodelavec in s katerim bi vsa ta leta presedel v isti pisarni. »Čutiti se« je verjetno bolj pomembno kot »razumeti se«.

In tisti, ki »vas čutimo«, vemo, da bi vaša dela zaslužila globalno slavo. Kako razmišljate o tem, da bi vaša prepesnjena uglasbena poezija lahko objela svet. Da bi »Gibonni lahko postal Sting«?

»Verjel sem v to, o čemer govorite. Presenetila me je resnica. Resnica je čudna. Prozo je veliko lažje prevajati kot poezijo. Prepesnitev je zahtevna reč. Poglejte, že moja »dalmatinščina« ima v sebi odtenke, ki jih ne morem prevesti niti v hrvaški knjižni jezik, kaj šele v jezike sveta. Skrivnost določene pesmi, njeno srce, ki nagovori poslušalca, je lahko skrito v bogastvu določenega jezika. Včasih sem rad prebiral poezijo v izvirniku, nato pa primerjal prepesnitve različnih prevajalcev. Mojstri ujamejo pravega duha, mnogi pa v prevodu izgubijo smisel, globino. Priznam, da sem vse življenje dvomil vase in iskal potrditev. Tudi v želji, da bi moje pesmi zaživele za večji avditorij poslušalcev.

Dvom ni povezan z mojim egom, ni povezan z zaupanjem vase. Brez težav nastopim pred množico petdeset tisoč ljudi, slečem svojo dušo in zapojem o globinah mojega srca. Rad pa si postavim vprašanje: je to, kar počnem, res dobro? Si lažem, prepričujem sebe? Vedno mi je veliko pomenilo, ko so do mene pristopili neznanci in me nagovorili z navdušenjem. Lepo je spoznati, da nisem lagal samemu sebi. Glasbeniki živimo od vtisa, vtisa, ki ga naredimo na druge. Veste, to je zahteven svet, živeti od umetniškega vtisa. V atletiki, recimo, ne merijo umetniškega vtisa in to mi je všeč. Tečejo sto metrov in ura pokaže kdo je hitrejši, kdo je boljši. Pri nas pa ... izdaš novo pesem, izide sklada Kiša, in oglasi se nekdo, ki pravi: meni se pesem zdi fantastična, drugi pa trdi: grozna je! Z vtisom, ki ga pustimo je pač tako. In veste kaj je najhuje? Oba imata prav. V resnici pa je bila pesem namenjena prvemu, nisem jo naslovil na drugega.

Rad pa si postavim vprašanje: je to, kar počnem, res dobro? Si lažem, prepričujem sebe?

Tako je z umetnostjo, tako je z glasbo. Mnogi so pripravljeni napolniti nahrbtnik, vzeti šotor in se odpraviti v Hamburg na koncert izvajalca, ki se meni zdi do konca dolgočasen. Tako pač je! Oboji imamo prav, ta glasba pač ni bila naslovljena name, ampak na tistega z nahrbtnikom. S tem res nimam nikakršnih težav, zdi se mi, da gre za zrelost v razumevanju sveta. Razžalosti me, ko ljudje pišejo slabo o meni in moji glasbi. Pa nisem razočaran zaradi njihovega mnenja, skrbi me, kako je mogoče, da ne razumejo bistva. Žalosten sem, ker ne razumejo. Moja glasba pač ni namenjena njim, spisana je za »tiste druge«.

Slišal sem že, da nekateri takega pogleda ne razumejo. Ne vem, zdi se mi, da ga lahko razume vsak, ki ima rad hrano. Eden je navdušen nad čevapčiči, drugi prisega na škampe. Če imaš rad čevape, izvoli, tudi jaz jih jem, a imam raje škampe. Zato kuham škampe in upam, da veš kaj lahko pričakuješ, ko prideš v mojo kuhinjo. Vsak presoja po svoje.

Bil sem v restavraciji, v kateri strežejo nojev zrezek, izdelujejo biftek iz nojevega mesa ... Restavracija je polna, ima milijon zvezdic, a meni njihova hrana pač ni všeč. Verjamem, da je v očeh mnogih vrhunska, a jaz, žal, ne bom stal v vrsti za prosto mizo. Ne morem pa presojati le po svoje, ne smem pričakovati, da sem center sveta. Naj bom zdaj tisti, ki ostale prepričuje o tem, da noj ni dober? Lepo vas prosim. Uživajte, jaz bom izbral kaj drugega. Podobno je z glasbo, rad bi stregel tistim, ki jo imajo radi. Zato vedno rečem: »Dajte mi moje ljudi!«

Snemanje tako celovitega glasbenega projekta ni šala. Terja čas, denar, pobere moči ... Kdaj boste rekli, da je bilo vredno vsega truda!

»Finančno gledano se izdaja pol albuma »U po' ure« niti teoretično ne more izplačati. Ustvarjam zaradi sebe in za ljudi, ki bodo ta trud znali ceniti. Delam zase in zanje, živim za besede, ki ne ostajajo več. Mislim, da bi moj trud lahko poimenoval kot »predanost«, čustveno predanost. V pomenu besede iz časov, ko smo si podali roke in držali obljubo, ko nismo potrebovali dogovorov in pogodb.

Obdaja me hvaležnost. Hvaležen sem svojemu občinstvu, poslušalcem, ki so me predano sprejeli in mi dovolili, da sem tak, kakršen sem. Lahko sem se spreminjal, lahko sem iskal pravi izraz, smel sem zgrešiti in zadeti v polno ... Lahko bi bilo drugače, lahko bi me zapustili ob prvem zgrešenem singlu, prvi skladbi, ki jim ne bi bila všeč. Mnogim, veliko večjim od mene, se je že zgodilo kaj takega. V hipu so pozabili nanje. Neskončno sem hvaležen »svojim ljudem«. Hvaležen sem, ljudem bi iskreno rad pokazal hvaležnost. Seveda se v teh časih ne izplača izdajati CD-ja, nikakor. A zaradi hvaležnosti smo ustvarjali skladbe, kot bi bili leta 1985. Zagnani smo bili, kot da snujemo legendarni album »Brothers in arms« ali »Thriller«.

Ne morem proti sebi, moji ljudje si to zaslužijo. Prav je, da poiščem najboljše. Pa smo znova poskusili: Pariz, Cardiff, Etiopija, Zambija, Ruanda. Zakaj? Minili bodo časi in vprašali bi me lahko: »Zakaj pa ta album tako slabo zveni?« Kaj naj odgovorim? »Jah, bila je corona, ni bilo pravih pogojev.« Lepo vas prosim, koga bo to takrat zanimalo? Nikogar. Vse mine, vse. Človeku ostane le »kje si bil, kaj si počel«.

Kar pomislite. Ko greste po Ljubljani in vidite lepo fasado, ali si morda rečete: »Aha, naredili so jo zato, ker so jo lahko.« Ne. Lepa fasada je, nekdo se je potrudil zanjo. Ne pomisliš: »O, to je bilo v časih, ko niso imeli kreditov ... « Vse mine. Način na katerega si nekoč prišel do določene stvari postane s časom nepomemben. Ostane nam le pogled na lepoto, ki je ostala. Pa naj bo to lepa fasada, hiša, streha, ki drži vodo ... Ali glasbeni album. Vse, kar sem želel narediti je album brez pripomb, brez reklamacij.«