Dr. Lučka Kajfež Bogataj | (foto: STA)
Visoko zastavljeni podnebni cilj presenetil tudi klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj
Evropska Unija Rok Mihevc
Socialni podnebni sklad, reforma sistema trgovanja z izpusti in davek na ogljično intenziven uvoz. To so ključni predlogi Evropske komisije pri zakonodajnem svežnju ukrepov za zmanjšanje izpustov za najmanj 55 odstotkov do leta 2030.
Gre za korenito reformo gospodarstev in družbe. Večina predlogov se sicer nanaša na nadgradnjo že veljavne zakonodaje, le nekaj je novih. Opira se na štiri vodilna načela: k zelenemu prehodu morajo prispevati vse članice, spodbujati mora rast, biti mora pravičen in spodbujati mednarodno sodelovanje. Ker sveženj sproža pomisleke, da bo to negativno vplivalo na gospodinjstva z nizkimi prihodki, je predvidena tudi vzpostavitev socialnega podnebnega sklada. Za naš radio je visoko zastavljene podnebne cilje ocenila klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj.
Evropska komisija je razgrnila zakonodajni sveženj ukrepov za zmanjšanje izpustov za najmanj 55 odstotkov do leta 2030. Kako ambiciozen je po vašem mnenju ta cilj? Ga Evropska unija lahko doseže?
Cilj je dejansko celo mene presenetil, kako ambiciozen je, ker govorimo o devetih letih. To je kratek čas za tako zmanjšanje, po drugi strani pa je potreben in ni izbire. To moramo sprejeti in se čim bolj ravnati po tem, kar sledi.
Okoljske organizacije so do zakonodajnega svežnja že kritične. Menijo, da ta ne bo učinkovito naslovil podnebne krize.
Pri načrtovanem obsegu ni toliko kritik. Te so, kako dobro smo na to pripravljeni. Kajti sprejeti nek zakon ni problem, tukaj rabimo dvig rok. Potrebujemo dejanja. Tu pa se bojim, da mnoge članice Evropske unije sploh na to niso pripravljene. Deloma zato, ker so recimo vezane na premog, če pogledamo npr. Poljsko, pri kakšnih drugih pa ni čutiti prave politične volje, da bi v takšne drastične spremembe šli, zato sem malce tudi jaz skeptična do tega, kar se bo dogajalo.
Če gledamo naše načrte, je zaprtje Šoštanja še vedno nekje v zraku, najprej se je omenjalo leto 2053, potem 2040, nikoli pa nismo govorili o letu 2030, kar predvideva ta načrt.
Kje je, svetovno gledano, na poti do tega cilja Slovenija?
Mi počasi uresničujemo zmanjševanje izpustov, a samo na določenih področjih. Nekaj smo izboljšali na področju industrije, nekaj v sektorju gospodinjstev oz. ogrevanja, pri prometu pa ni nobenega napredka. Je pa promet in energetika, ne pozabimo na termoelektrarno Šoštanj, tisto glavno, s čimer se mora Slovenija spopasti. Če gledamo naše načrte, je zaprtje Šoštanja še vedno nekje v zraku, najprej se je omenjalo leto 2053, potem 2040, nikoli pa nismo govorili o letu 2030, kar predvideva ta načrt. Še slabše pa je pri prometu, tu ni nobenih niti davčnih niti drugih ukrepov, ki bi omejevali oz. zmanjševali tako osebni kot tovorni promet. Letalski se nam je sicer zmanjšal, a zaradi kovida. Tudi za Slovenijo ne vidim, kako bomo to naredili, čeprav lahko obljubljamo.
Evropa proizvede približno 8% toplogrednih plinov, pa vseeno zelo intenzivno dela na tem področju. Bo torej lep zgled tudi preostalemu svetu?
Ravno za to gre. Problem podnebnih sprememb ne more rešiti Evropa sama. Mislim, da je tisto, kar je nekje v ozadju ambicioznih planov ravno dajanje zgleda in spodbud našim partnerjem. Nenazadnje, Evropa je zelo odvisna od Kitajske, a tudi Kitajska je od Evrope. Če da Evropa dober signal, bodo sledile tudi druge velike onesnaževalke. Tudi politika ZDA se je v zadnjem času spremenila in tudi Evropa je pomemben partner ZDA, ki opazuje, kaj dela Evropa. Verižna reakcija je tista, na katero Evropa upa. Mislim, da v letošnjem letu, ko sledi velika klimatska konferenca, bodo ta dejanaj Evrope videna in slišana, samo upamo lahko, da bodo dobila sledilce.
Problem podnebnih sprememb ne more rešiti Evropa sama. Mislim, da je tisto, kar je nekje v ozadju ambicioznih planov ravno dajanje zgleda in spodbud našim partnerjem.
Skrb za naravo se začne pri posamezniku, a ne le z ločevanjem smeti, gre verjetno tudi za odpovedovanje npr. potovanjem ali drugim stvarem... Pa smo se pripravljeni tudi zaradi narave odpovedati takšnemu standardu, ki ga že imamo?
Vse se bo začelo s posameznikom, ta mora dobiti jasne signale, denarne, davčne od države. Ne gre samo za dobro voljo. Ne bi pa gledala na to kot neko nujno odpovedovanje. Če mi konkretno posežemo v naša stanovanja, zmanjšamo potrebo po ogrevanju z izolacijo, z boljšo toplotno sanacijo, se s tem ničemer ne odrečemo, mi enako živimo kot prej, samo da porabimo bistveno manj energije. Pri mobilnosti pa gre za drastične spremembe. Če bolj optimistično pogledamo odpoved ali zamenjavo avta s kolesarjenjem, ima tudi celo vrsto pozitivnih stranskih učinkov, bolj zdravo, cenenje. To gledanje kot na neko odpovedovanje ni pravo, gre za to, da iščemo vzporedne koristi, ki jih pa vedno najdemo. Bodisi prihranimo denar, je bolj zdravo ali življenje bolj preprosto. Mislim, da so to stvari, ki so pomembne vrednote.
