Matjaž Merljak
Boštjan Smole
Marjana Debevec
Sveta maša za pokojnega Marka Kremžarja je bila v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani (foto: Rok Mihevc)
Sveta maša za pokojnega Marka Kremžarja je bila v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani | (foto: Rok Mihevc)

"Gorčično seme, ki ste ga vsejali v naša srca, je zraslo v veliko drevo, ki vrača sadeže tudi domovini."

21.06.2021, 13:23 Rok Mihevc

V cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani so se v soboto domači, prijatelji in argentinski Slovenci poslovili od pokojnega Marka Kremžarja, ki je umrl na praznik Srca Jezusovega v Buenos Airesu.

Sveto mašo je daroval beograjski nadškof Stanislav Hočevar, po maši je sledila molitev za pokojnika in nagovori odgovornega urednika revije Naša luč za zamejce Lenarta Riharja, predsednice Zveze slovenskih mater in žena v Argentini Alenke Prijatelj ter vnukov Tomaža Rodeta in Marije Deluisa.

© Rok Mihevc

Dr. Janez Juhant se vpisuje v žalno knjigo
Dr. Janez Juhant se vpisuje v žalno knjigo © Rok Mihevc

Sveto mašo je daroval beograjski nadškof Stanislav Hočevar
Sveto mašo je daroval beograjski nadškof Stanislav Hočevar © Rok Mihevc
Predsednica Zveze slovenskih mater in žena v Argentini Alenka Prijatelj

Danes se v Ljubljani poslavljamo od vas kot del prve skupine dijakov, s katerimi ste leta 1958 še v lesenih barakah, tam, kjer danes stoji Slovenska hiša, začeli literarni krožek. Prvi smo bili, ki smo prejemali, ne samo znanje slovenščine, ampak tudi vse bogastvo vaših globokih misli. Kaj vse ste nam darovali, smo se zavedali šele pozneje, ko smo si ustvarili lastne družine.

Niso bile samo pike in vejice, glagoli, samostalniki in pridevniki. Bila je predvsem zavest, da pripadamo majhnemu narodu, ki ima svoj bogat jezik, svojo zgodovino in vero. Zavest, da nas je Bog postavil v ta narod, ki je pretrpel veliko gorja, zaradi katerih smo morali zapustiti domovino. Ko smo se kot mladoletniki upirali nekaterim navadam, ste nas prepričevali, da je in bo naša naloga, da postanemo pričevalci o vseh doživetjih naših družin. Govorili ste nam o svobodi kot največji dobrini, ki jo je Bog podaril človeku in nas pripravljali, da bi odgovorno uporabljali to svobodo Bogu in narodu v čast.

Navduševali ste nas, da sprejmemo tudi odgovorne obveznosti v skupnosti. G. Marko, bil ste dober učitelj. Iz tiste majhne skupinice prvih dve let se je razvil cel srednješolski tečaj, ki še danes vrši svoje poslanstvo. Gorčično seme, ki ste ga vsejali v naša srca, je zraslo v veliko drevo, ki vrača svoje sadeže tudi domovini. In vsi pričujemo. Vaše besede so postale naše besede in vemo, da je naš narod svobodnjakov rok in da je mučencev in junakov plod, ki se ne boji sramu. Vemo, da iz tisočletnih korenin poganja naša rast, zato resnico ljubimo in mir, svobodo, vero, čast. Hvaležni smo Bogu, da smo vas poznali in bili deležni vseh vaših talentov.

Predsednica Zveze slovenskih mater in žena v Argentini Alenka Prijatelj
Predsednica Zveze slovenskih mater in žena v Argentini Alenka Prijatelj © Rok Mihevc

© Rok Mihevc

© Rok Mihevc

Vnuk Tomaž Rode

Zadnji teden sem veliko premišljeval o dedkovem objemu. Ko sem se v Argentini nazadnje poslavljal, sva se objela in prišepnil mi je »korajžno«, kot je to storil vedno, ko se je kdo od vnukov vračal v Slovenijo. Nekaj resnično lepega je bilo v stiku z njim. Toliko misli je znal zgostiti v posmezno kretnjo in posamezno besedo. To zadnje je dobro koristil, kadarkoli se je lotil pisanja, vedno je izluščil iz vsega jedro in je povedal bistvo čim jasneje. Z željo po pogumu je gotovo mislil bolj resno kot bi človek lahko sklepal iz vedrine iz katere je izrekal.

Če bi ga o tem kaj vprašal, bi morda odgovoril da je pogum nujna posledica drže zaupanja in predanosti. Tako sem vsaj občutil jaz, ki sem svoj nemir in dvome vedno lahko psotavljal naproti njegove pokončnosti in modrim nasvetom. Veliko sem prejel iz njegovih nežnih trepljajev po hrbu, pogledov in iskrenega zanimanja za to, kako mi gre pri študiju in v življenju. Če sem v teh dokazih fizične bližine, ki je pogosto presegala tudi geografsko oddaljenost našel takšno oporo, je morda neizbežno, da se v teh dneh počutim nekoliko bolj izgubljenega. Ni se lahko sprijazniti, da mi je sedaj blizu na drugačen način, na način, ki ga morda ne razumem dobro in ki ukinja tako številne lastnosti nam poznanega dedka. Toda kljub bolečini lahko vidim, da so bile vse te geste znamenja nečesa drugega. Njegove širine, odgovornosti, človekoljubnosti, resnicoljubnosti, vere in zaupanja v Božjo previdnost.

Vnuk pokojnega Tomaž Rode
Vnuk pokojnega Tomaž Rode © Rok Mihevc

Zapel je tudi Marko Fink.
Zapel je tudi Marko Fink. © Rok Mihevc

Ministrica za Slovence v zamejstvu Helena Jaklitsch
Ministrica za Slovence v zamejstvu Helena Jaklitsch © Rok Mihevc

Odgovorni urednik revije Naša luč Lenart Rihar

Dragi domači, dragi prijatelji in občudovalci pokojnega Marka Kremžarja!

Ob slovesih smo vajeni lepih besed, če je le mogoče tudi presežnikov; ampak kakor se čudno sliši, nas to nocoj spravlja v veliko zadrego. Če nas najmanj od antike naprej omika zavezuje, da o pokojnih govorimo le dobre stvari, kaj naj potem povemo o osebnosti, ki je presežnike dejansko živela?

Seveda so na svetu skrbni očetje, uspešni poslovneži, zaresni kristjani, predani učitelji, sočutni poslušalci, dobri svetovalci, podkovani teoretiki, učinkoviti organizatorji, globoki misleci, spoštovanja vredni politiki.
So ljudje, ki imajo pregled čez zgodovino in so ljudje, ki razumejo sodobne družbene tokove.
So ljudje, ki pišejo spomine, drame in pesmi in so ljudje, ki pišejo strokovno literaturo.
Na svetu je veliko ljudi, ki jim je blizu filozofija, in precej ljudi, ki do potankosti poznajo družbeni nauk Cerkve.
Veliko je resnih ljudi in veliko tistih, s smislom za distanco in dovtip.
Veliko je svetovljanov in veliko tistih, ki nadvse ljubijo svoj dom in rod.
Na svetu so ljudje s pridihom naravne aristokratske drže in ljudje prisrčne neposrednosti.
Veliko je neizprosnih realistov in veliko tistih, ki z zaupanjem zrejo v prihodnost.

A povejte, bi našli kje človeka, ki bi se v njem samem zgostilo vse našteto duhovno bogastvo? Zdi se nemogoče. A zase vsekakor vem, da sem v življenju srečal enega in samo enega ...

Vidite, od take osebnosti se poslavljamo danes.

Ker vem, da je slovenski človek velik del svoje kakovosti črpal iz ponižne povezanosti z zemljo, sem pričakoval, da najdem tu neko mehkejše polje, a komajda. Marko Kremžar je bil spomladi leta '28 resda rojen v Ljubljani, a tja sta se starša preselila šele po poroki, oba daleč z dežele in ne brez njene bogate dote, ki so je bili potem deležni vsi trije sinovi. Oče je bil kmečki sin in demokrat, človek iz ljudstva, ki je čutil dolžnost, da dela za ljudstvo. To so čutili tudi v družini. Ne oče ne mama nista vzgajala, kot bi bili družbeno »nekaj več«.

V tem se lepo vidi kontura, ki se je začela pred Markovim rojstvom in se nadaljuje za njim, a je daleč od samoumevnosti. To je odpornost pred erozijo vsakršne kakovosti, ki se tudi pri resnični eliti tako rada zaje v naslednje rodove. Oče France je bil namreč ugleden in aktiven član SLS, časnikar, urednik Slovenca, poslanec v beograjskem parlamentu, 3. maja '45 pa tudi predsednik nesojenega slovenskega parlamenta. Družina tako ni trpela pomanjkanja, a starša sta – bolj z zgledom kot z besedo – pri otrocih vzgajala socialni čut. Sicer pa sta bili v družini osrednji vzgojni silnici slovenstvo in katolištvo, seveda kot neločljivo povezani vrednoti.

V zavetju politično in kulturno dejavne družine je Marko preživljal mladost in začel obiskovati prvo državno realno gimnazijo. Tudi tu je gradil svoj družbeni idejni privez: priključil se je dijaški Katoliški akciji, kjer je veliko prejel na duhovnem pa tudi na organizacijskem področju. Delo v skupini ga je potegnilo iz ujetosti v osebne probleme in ga usmerilo v katoliško občestvo. Začel je razumevati smisel odpovedi, molitve, dela za druge in odgovornost je postala del njegovega življenja.

V dijaških in obenem prvih vojnih letih se je soočil z zločinskim delovanjem in propagando komunistične partije. Tudi tukaj je odgovore na vprašanja in dvome na pravo mesto postavljal skupaj z očetom.

Najstarejši brat Marjan je stopil na duhovniško in mučeniško pot, ubit je bil med vojno, sredi zavzetega dušnopastirskega dela med Slovenci v Srbiji. Brat France je želel postati umetnostni zgodovinar, pa mu je načrte preprečila revolucija. Padel je kot poveljnik domobranske postojanke v Grahovem skupaj s pesnikom Francetom Balantičem.

Marko se je po smrti obeh bratov pridružil domobrancem. Delal je v četi za zvezo, zaradi česar mu ni bilo treba nositi orožja. Konec vojne je prinesel umik na Koroško in kmalu za tem zvijačno izdajo Slovenske narodne vojske. Marko je bil tako zaprt v koncentracijskih taboriščih v Kranju in Šentvidu ter v centralnih zaporih v Ljubljani. Kot mladoleten je bil obsojen na zavod za politično prevzgojo, od koder je čez dobro leto pobegnil, se znova vrnil na Koroško in v Špitalu končal gimnazijo. Krajši čas je študiral na filozofski fakulteti v Gradcu, nato pa leta 1949 emigriral v Argentino, ker je bila to edina dežela na svetu, ki je sprejemala cele družine.

Pravo nasprotje tega suhega naštevanja je Kremžarjeva knjiga Leto brez sonca, za katero je prilika, da jo znova vzamemo v branje. Tej kronološko sledi knjiga Časi tesnobe in upanja. Opisuje, kako je v Argentini življenje začel tako kot vsi drugi – brez vsakršnih sredstev. Ob delu v tovarni je opravil izpite za srednješolsko stopnjo in študiral na fakulteti za ekonomske vede buenosaireške univerze, kjer je leta 1958 diplomiral in leta '73 doktoriral. Medtem je delal v raznih mednarodnih podjetjih, več let kot regionalni direktor za upravo in finance. Do upokojitve je bil ravnatelj enega od največjih slovenskih podjetij v Argentini. Ko je prišel do svojega poklica, se je poročil s Pavlo Hribovšek, s katero ima pet otrok in plejado vnukov.

Vsa desetletja življenja v Argentini se je Marko Kremžar z vsem ognjem razdajal na kulturnem in družbenem področju. Leta 1961 je ustanovil Slovenski srednješolski tečaj, imenovan po Marku Bajuku, kjer je bil profesor in več let tudi ravnatelj. Na slovenskem oddelku Ukrajinske univerze je predaval zgodovino gospodarske misli.

Zgodaj je začel objavljati članke in razprave s področja sociologije, kulture in politike Po osamosvojitvi in prav do zadnjega je bil s članki navzoč v slovenski publicistiki: lansko jesen je v Zavezi objavil članek o vetrinjski tragediji, zadnji, junijski Slovenski čas pa prinaša njegov uvodnik. V vrsti knjig, ki jih je napisal, izstopajo tiste, ki govorijo o družbeni preosnovi na podlagi katoliškega socialnega nauka in osebnega spreobrnjenja.

Med leti 1985 in 1992 je bil izvoljen za načelnika SLS v zdomstvu. Tudi tu je bila njegova vloga edinstvena. Nepotvorjena slovenska dediščina, ideja o svobodni in demokratični Sloveniji, vse, kar je bilo pol stoletja hranjeno in negovano v tujini, se je pod njegovim vodstvom pridružilo demokrščanskim pomladnim poganjkom v domovini. A očitno ne brez obveze na drugi strani. V času do danes je namreč postalo očitno, da Slovenija za vsak obvoz vrlin iz te dediščine, za vsako izogibanje premočrtnosti, za vsako nezvestobo resnici in pravici plačuje z dodatnimi leti, morda celo desetletji medlenja sredi nedokončane tranzicije.

Marko Kremžar je novorojeni Sloveniji pomagal na noge kot svetovalec demosove vlade. Malokdo je kot on videl pasti, ki čakajo Slovenijo na prehodu. Seveda je treba skrbeti za tisoč in eno stvar, a brez drugačne natalitetne krivulje ne bo nič, niti z gospodarstvom niti s slovenstvom. Prav tako je vsa leta opozarjal, da narod, ki je razdeljen po najradikalnejši ločnici med smrtjo in življenjem, kot jo je vnesla revolucija, ne more v prihodnost. Prva zahteva in podlaga za skupno življenje je resnica.

Sloveniji je namenjal vsakodnevno skrb. Lahko rečemo, da je v njej živel, čeprav fizično ločen. Nazaj v domovino je usmerjal celo svoje najbližje, svojo kri tako rekoč, da se ne podvrže neobhodnim zakonom tujine in časa.

Obenem je spremljal, kako se gibljejo svetovni tokovi. Na spremenjena razmerja moči v svetu je opozarjal, ko smo o Kitajski vedeli komaj kaj več kot za njen zid. Vedno je imel uravnovešena in nikoli polovičarska stališča: seveda je socialistično gospodarstvo karikatura, a to ne pomeni, da je svetovni kapital brez velikih nevarnosti. Globalizirane lovke finančnega kapitala je zaznal v mnogih novodobnih pojavih, ki se raztezajo od ekoloških pobud do teorije spola, a so navsezadnje namenjene izkoreninjenju človeka, da se podvrže potrošništvu in ideološkim manipulacijam.

Na ozadju večnostnih perspektiv bi morale biti zemeljske razdalje zanemarljive, pa niso, vsaj dokler smo na tem svetu, ne. Nekaj neznanskega je v tem, da je moral človek, ki je imel tako rad domovino, svoje oči zatisniti tako daleč od nje. Toda Marko Kremžar ni bil moder za druge, sam pa igrača usode. Ko so bile na začetku naštete neštete odlike, ki bogatijo njegovo osebnost, je bil izpuščen sledeč njegov spoj: človek neizprosno doslednega razuma in človek globoke, globoke vere. In takoj začutimo, da s to postavko enačba postane rešljiva.

Začutimo, kako se lahko smrt bratov in neštetih soborcev, lakota, nasilje, krivice, strahotna oznovska zasliševanja, izguba domovine, pomanjkanje in brezmejno klevetanje prekujejo v osebno zmago. In v življenjski opus, ki stoji, da ponudi pravo pot in dobro prihodnost ne le posamezniku, pač pa celemu narodu in naposled tudi človeštvu.

Dragi gospod Marko, ko pred nebeškega Očeta kot dobri in zvesti služabnik polagate svoje bogato pomnožene talente, priporočite, prosimo, njegovi milosti še vse nas rojake, da bomo pogumneje rasli iz tisočletnih korenin, da bomo zvesteje ljubili resnico in mir, svobodo, vero, čast.

© Rok Mihevc

Domači pokojnega
Domači pokojnega © Rok Mihevc

Himna Slovencev po svetu, ki so jo zbrani zapeli pri maši za pokojnega Kremžarja
Himna Slovencev po svetu, ki so jo zbrani zapeli pri maši za pokojnega Kremžarja © Rok Mihevc

 

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenci po svetu

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Zbrani v naravi pri sveti maši (photo: Marjana Debevec) Zbrani v naravi pri sveti maši (photo: Marjana Debevec)

Začenja se...

Potem ko smo na vesoljni ravni prejšnjo v nedeljo začeli sinodalno pot, se bomo nanjo ta konec tedna odpravili še po škofijah. V Mariboru so se zbrali danes dopoldne, po ostalih škofijah pa jutri ...

Bogoslovci (photo: Rok Mihevc) Bogoslovci (photo: Rok Mihevc)

Vsak, ki vstopi v semenišče, je svoja zgodba ...

Duhovnik Peter Kokotec se rad potaplja, zato mu ni bilo težko priti v oddajo Globine. S seboj pod gladino pa ni vzel še nobenega bogoslovca, s katerimi je do še pred kratkim imel veliko stika, saj ...