Ob 30. obletnici samostojnosti

Naš pogled | 22.06.2021, 15:31 Tone Gorjup

Na praznični večer 26. junija 1991 je le malo ljudi slutilo, kaj nas čaka. Zjutraj smo se prebudili v vojni, ki nas je postavila v povsem novo realnost. Kolone tankov, preleti letal, grožnje iz Beograda ...

Na drugi strani zavest, da imamo svojo državo, svojo vojsko; ljudi, ki so pripravljeni zavarovati to našo samostojnost. Koliko srčnosti, poguma, pa tudi molitve in zaupanja je takrat sklenilo obroč nad mlado Slovenijo, ki so jo želeli jugoslovanski generali v kali zatreti.

Pred očmi imam mladega fanta pred spovednico, ki se je kot prostovoljec ponudil, da bo branil domovino. »Želim, hočem in bom prispeval po svojih močeh. Ne vem kaj bo; nekaj je že ubitih. Morda se tudi jaz ne bom vrnil, a čutim, da moram biti tam.« S takšnimi mislimi je stal v vrsti in nazadnje pokleknil. Trenutki srečanja z Gospodom so bili odrešujoči. Ko je pozneje odhajal iz cerkve je z njegovega obraza sijala vedrina. Za očeta, za mater, za sestri ... za našo ulico ... za tisto vasico, v kateri živi stara mama ... Nekaj težkih, negotovih dni in neprespanih noči; bile so tudi žrtve, a jugo vojska je klonila in bili smo svobodni.

Koliko veselja in radosti je prineslo tisto poletje, ko si lahko brezskrbno hodil po grebenih Karavank in gledal zdaj v Dravsko, zdaj v Savsko dolino. Pa pot prek mejnega prehoda v Rožni dolini, kjer ni bilo več rdeče zvezde ... Praznovanje v Assiziu, slovenska pesem v spodnji cerkvi Frančiškove bazilike. In pozneje slovenski večer v gasilskem domu neke francoske vasice, kjer so vsi napeto poslušali,
kako je bilo tiste dni ... Začutili smo, da kot Slovenci vstopamo na zemljevid Evrope in zemljevid sveta.

A na tej naši poti v samostojnost ni ni bilo samo navdušenih množic. Bilo je kar nekaj posameznikov, ki niso verjeli v plebiscit, ne v samostojnost ... Spomnim se Franceta Bučarja, ki je pripovedoval, kako je par poslancev še dan pred razglasitvijo samostojnosti z zadnjimi poskusi skušalo to preprečiti. Tudi med samo vojno je bilo precej takih, ki so čakali, kaj bo. Na tihem so upali, da ne bo uspelo. Tisti pa, ki so opravljali pomembne naloge v tvegani avanturi osamosvojitve, niso nikoli vedeli, kje in kdaj lahko pričakujejo izdajstvo.

Koliko srčnosti, poguma, pa tudi molitve in zaupanja je takrat sklenilo obroč nad mlado Slovenijo, ki so jo želeli jugoslovanski generali v kali zatreti.

To je razlog, da naša praznovanja leto za letom, čeprav spominjajo na svetle dogodke v letu 1991, potekajo s priokusom politične krize, razklanosti naše narodne skupnosti. Še vedno je veliko tistih, ki s ponosom doživljamo svojo državo, samostojnost, neodvisnost in dejstvo, da smo del širšega evropskega prostora. Žal se drugim toži po nekdanji enotnosti, bratstvu, ki so nam ga vcepljali desetletja predvsem pa po privilegijih, do katerih so imeli pravico predvsem nekateri.

Te dni lahko opazujemo voditelje koalicije KUL, kako sklonijo na električnem drogu po domače »kandelabru« in modrujejo kaj in kako... Ne bojte se. Ne govorijo o tem, kako bi poskrbeli za boljši jutri nas vseh, za starejše, za mlade, ki želijo delati ... Razmišljajo samo o tem, kako bi se znebili Janeza Janše, kako bi potem svobodno zadihali in z njim vse napredne sile nekdanjega bratstva in enotnosti, združene pod rdečo zvezdo, ki zadnje čase tako pogosto krasi našo prestolnico oziroma zagrizene protestante, ki želijo čast in oblast, predvsem pa denar.
Ste kdaj pomislili, kdaj in zakaj je epidemija pobrala toliko naših ljudi? Težko je kogar koli obtoževati. A če se spomnite, je novi odrešenik Slovenije nastopil v začetku oktobra, povezal bratovščino, ki jo že nekaj let druži anti-janša kompleks in napovedal osvoboditev naroda! Pa ne od novega koronavirusa, ampak od predsednika vlade. Z začetkom oktobra so to nalogo vzeli še bolj zares, saj je Janša po njihovem mnenju večja grožnja slovenskemu narodu kot pa covid-19. Temu so na veliko začeli pritrjevati raznorazni strokovnjaki, vidni politični kadri v medijskih hišah, predstavniki neodvisnih institucij ...

30. obletnica samostojnosti je priložnost, da obudimo spomin na tisti čas, obnovimo hvaležnost za samostojno Slovenijo.

Številni ukrepi so bili razglašeni za zatiranje množic, teptanje svobode in ogrožanje človekovih pravic ... Šele po tem enotnem nastopu naprednih sil je začelo naraščati število umrlih in sredi vzpona te žalostne koalicije KUL, je dnevno število mrtvih prvič preseglo število potnikov enega avtobusa ... Kandelabra, ki bi ga lahko imenovali J. P. D, sploh niso postavili, dobili so novega, a tudi s tem niso imeli sreče.

Tudi zato od letošnjega uradnega praznovanja 30. obletnice samostojne Slovenije ne smemo pričakovati preveč. Pa vendar je to priložnost, da starejši obudimo spomin na tisti čas, obnovimo hvaležnost za samostojno Slovenijo. Mladim pa predvsem omogočimo, da se razvijejo v samostojne, odgovorne in razmišljujoče ljudi; v ljudi, ki bodo sposobni graditi našo skupno prihodnost in se ne bodo naslanjali le na druge; v ljudi, ki ne bodo ovijalke, ampak močno ukoreninjena drevesa.