Cesarica je imela s seboj tudi kirurga in slaščičarja

Via positiva | 19.05.2021, 13:51 Nataša Ličen Tone Gorjup

Kongres Svete alianse v Ljubljani je bil zagotovo pred dvesto leti, in je vse do danes, največji diplomatski dogodek na slovenskih tleh. Po napoleonskih vojnah je predstavljal najpomembnejše mednarodno zavezništvo. Na njem se je na enem mestu zbrala svetovna diplomatska elita, dva najpomembnejša vladarja tistega časa, avstrijski cesar Franc I. in ruski car Aleksander I., ob množici ostalih državnikov in diplomatov, med katerimi je bil ključna osebnost Klemens Wenzel von Metternich.

V devetnajstem stoletju sta v Ljubljani v mednarodnem merilu odmevala dva velika dogodka, prvi je bil potres in drugi kongres.

»Politika se je takrat odvijala na ravni dvorov, kongres je Ljubljančane zelo zanimal, vpliva na to, kar se je dogajalo za zidovi palač, seveda niso imeli, in kongres tudi ni vplival na takratno stanje slovenskega narodnega čutenja«, je za oddajo »Via positiva« povedal prof. dr. Andrej Rahten, ki je zaposlen na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU in kot redni profesor za sodobno zgodovino predava na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Je tudi dopisni član Avstrijske akademije znanosti. V minulih letih je delal tudi na Ministrstvu za zunanje zadeve ter v kabinetu predsednika vlade in bil v letih od 2013 do 2017 veleposlanik na Dunaju.

Oddaja Via positiva bo na sporedu v četrtek, 20. maja ob 17. uri.

»Vseeno pa lahko rečemo, da je kongres Ljubljano, takrat glavno mesto Vojvodine Kranjske, za skoraj pol leta umestil v središče diplomacije svetovnega merila. Prvič v zgodovini je Ljubljana, takrat Laibach, postala znana širšemu krogu svetovne javnosti. Po drugi strani pa je takrat Ljubljančanke in Ljubljančane najbolj pritegnil zunanji blišč, povorke, sprejemi, mimohodi in različni ostali dogodki, ki so spremljali kongres. S tega vidika je pomenil veliko prelomnico.«

»Veliko generacij je preteklo od leta 1821 do danes, koliko različnih družbenih sistemov, državnih okvirov se je spremenilo skozi to obdobje. Zgodovinski spomin se je spreminjal skozi čas. Treba pa je ob tem poudariti zanemarjanje diplomatske zgodovine, katere del je Ljubljanski kongres, v zgodovinopisju. Razlogi so seveda politične narave. Prioritete zgodovinopisja tistega časa so bile daleč od diplomatske zgodovine, in lahko rečemo, odkar imamo Slovenci svojo nacionalno državo, šele v zadnjih tridesetih letih, je tudi diplomatska zgodovina dobila pri nas domicil.«

Zavest o Ljubljanskem kongresu se na novo prebuja
»Na nedavnem simpoziju je bila zanimiva debata o tem, kako to, da šele po dvestotih letih organiziramo prvo znanstveno konferenco na to temo. Prejšnje politične razmere niso bile naklonjene obujanju spomina tega velikega dogodka. Ustanovitev slovenske države, katere trideseto obletnico praznujemo letos, je po svoje v pozitivnem smislu vplivala tudi na razvoj zgodovinopisja. Začeli smo odkrivati določene teme, ki so bile nekoč, zaradi takšnih ali drugačnih pritiskov, zanemarjene in imamo zdaj prvič priložnost, da lahko svobodno razširimo obzorja in svoje raziskovalne ambicije dopolnimo tudi v tej smeri.«

»Nekaj let že imamo zelo živahno raziskovalno delovanje različnih zgodovinarjev, in nenazadnje od konca leta 2008 koordinacijski odbor za raziskovanje diplomatske zgodovine in zbirko Studia diplomatica Slovenica, ki je bistvena te vrste, tudi širše v evropskem merilu, in marsikateri kolega zgodovinar in zgodovinarka nam jo zavida.«

     V Ljubljano se je za več mesecev preselila celotna lahko rečemo diplomatska in državniška smetana tistega časa in odločala o usodi mednarodne ureditve.

Kako jemljemo težišče zgodovine?
»Bomo največjo pozornost posvečali kolektivnim dejanjem slovenskega ljudstva ali bomo postavili v ospredje posameznika? Tu pridemo do pomanjkanja neke vrste klasičnih biografij v našem zgodovinopisju. Dolga časa smo bili soočeni s tem, da biografija ni bila v središču pozornosti dela zgodovinarjev. Častna izjema je skozi ves ta čas Slovenski biografski leksikon, tudi po zaslugi Izidorja Cankarja in ostalih, ki so projekt podprli, bil zakladnica življenjepisov pomembnih Slovenk in Slovencev skozi čas. Da pa bi se lotili pisanja znanstvenih monografij, kjer bi v ospredje postavili pomembne posameznike za narodni razvoj, pa je pojav, ki sega od osamosvojitve naprej, ko začnemo dobivati prve klasične politične biografije. Med pomembnejšimi izdajami iz tistega časa je recimo delo o Antonu Korošču izpod peresa Feliksa Bistra. Potem se je sprožil nekako val zanimanja tudi za biografije pomembnih Slovenk in Slovencev in danes že lahko rečemo, da je tudi biografika na naših tleh dobro razvita.«

Ob jubileju Ljubljanskega kongresa smo tej tematiki posvetili tudi »mozaik« z gostom dr. Andrejem Rahtenom.

Povezava do večerne informativne oddaje, v torek 11. maja, v sklopu katere lahko poslušate tudi pogovor.

Ljubljana se je pred 200 leti za štiri mesece ponašala z naslovom glavno središče evropske politike. Gostila je kongres Svete alianse. Novim spoznanjem tega pomembnega dogajanja pri nas je bila posvečena mednarodna spletna konferenca Kongres po kongresu, ki je bila 11. in 12. maja 2021, v organizaciji Slovenske matice, Avstrijskega kulturnega foruma v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pred začetkom konference smo pred mikrofon povabili enega od organizatorjev dr. Andreja Rahtena. Predstavil nam je okoliščine, ki so pripeljale do Ljubljanskega kongresa v letu 1821. Spregovoril je o poteku kongresa, kdo je sodeloval na njem ter o rezultatih kongresa. Zanimalo nas je še, kaj je Ljubljana pridobila s kongresom in kako je Ljubljanski kongres odmeval v poznejšem evropskem političnem dogajanju in diplomaciji. Kot nam je povedal Rahten, je bil kongres največje diplomatsko srečanje na slovenskih tleh v naši zgodovini. »Bil je del širšega kongresnega dogajanja, ki ga je zasnoval v prvi vrsti avstrijski zunanji minister Klemens Metternich. Vendar je treba reči, da je prav Ljubljanski kongres leta 1921 eden tistih ključnih dogodkov, ki je postavil temelje nove mednarodne ureditve po dunajskem kongresu.« Rahten je spomnil, da se je takrat v Ljubljani za več mesecev: »preselila celotna lahko rečemo diplomatska in državniška smetana tistega časa in odločala o usodi mednarodne ureditve.«

V sklopu jubileja je izšla pri Celovški Mohorjevi tudi znanstveno-kritična izdaja diplomatsko-zgodovinske študije Vladimirja Šenka Ljubljanski kongres 1821.