Matjaž Merljak
Jakob Čuk
Andrej Šinko
Čutite, kadar vas kolegi cenijo in kadar nadrejeni skrbijo za vas. (foto: Dominik Bednarz / Unsplash)
Čutite, kadar vas kolegi cenijo in kadar nadrejeni skrbijo za vas. | (foto: Dominik Bednarz / Unsplash)

Zakaj lahko le redkokdo reče: "Rad imam svojo službo?"

19.05.2021, 13:10 Tadej Sadar

Simon Sinek: V knjigi „Voditelji jedo zadnji“ o tem, zakaj si ljudje v nekaterih ekipah med seboj zaupajo in so uspešne, druge pa so obsojene na notranje konflikte in neuspeh.

Zamislite si svet, v katerem velika večina ljudi odide v službo z navdihom. V službi se počutijo varni in se po delu domov vrnejo izpolnjeni. Simon Sinek je po izdaji uspešnice »Začni z zakaj« v svojih potovanjih po svetu opazil, da si v nekaterih ekipah ljudje med seboj tako zaupajo, da bi drug za drugega dobesedno celo tvegali življenje. Med tem pa so druge skupine obsojene na notranje konflikte in neuspeh. Zakaj? Odgovor na to vprašanje je dobil v pogovoru z generalom ameriških marincev, ki mu je rekel: "Častniki jedo zadnji." Svet, v katerem živimo, je bil vedno nevaren. Ob vsakem koraku je bilo mogoče naleteti na plenilca ali sovražnika. Uspevali smo samo, ko smo se počutili varne - znotraj skupine. Naša biologija se v petdeset tisoč letih ni spremenila. Okolje pa se vsekakor je. Danes so delovna okolja pogosto prepolna cinizma, paranoje in osebnih interesov. Vendar pa najboljše organizacije še vedno gojijo zaupanje in sodelovanje. Zato, ker so njihovi voditelji vzpostavili nekaj, kar Sinek imenuje „Varni obroč".

Tako je zapisano na platnicah knjige avtorja Simona Sineka »Voditelji jedo zadnji« (Za prevode še dveh Sinekovih del je poskrbelo podjetje Smart Com), v predgovoru pa general mornariške pehote Združenih Držav George Flynn nadaljuje: »Sinekova vizija je preprosta: ustvariti novo generacijo žena in mož, ki bo razumela, da uspeh ali neuspeh neke organizacije temelji na odličnosti vodstva! in ne na menedžerski spretnosti.«

V oddaji Sol in luč smo predstavili nekaj poglavij iz knjige Voditelji jedo zadnji.

Strah, ponižanje, osamljenost, občutek otopelosti, občutek nekoristnosti, zavrnitev - vse to so oblike stresa, ki se jim znotraj organizacije poskušajo izogniti. Cilj vodstva bi moral biti vzpostaviti kulturo, v kateri strah drug pred drugim ne bi obstajal. Način to doseči je, da ljudem v zbudiš občutek pripadnosti. Da ustvariš »varni obroč«. Brez »varnega obroča« morajo ljudje veliko časa in energije zapraviti s tem, da se ščitijo drug pred drugim. Moč špartanske vojske ni izhajala iz ostrine njihovih kopij, temveč iz moči njihovih ščitov. V bitki izgubiti ščit je bilo za Špartance najhujši možni zločin. Kazen za to je bila izguba državljanskih pravic. Razlog za to je preprost: "Vojak čelado in oklep nosi za lastno zaščito, ščit pa zaščito celotne linije."

Kako veste, kdaj ste znotraj »varnega obroča«? Enostavno. To občutite. Čutite, kadar vas kolegi cenijo in kadar nadrejeni skrbijo za vas. Znotraj »obroča« postanemo absolutno prepričani, da so nam tisti na vodilnih položajih in vsi sodelavci v podporo in bodo naredili, kar lahko, da bomo uspešni. Znotraj »obroča« postanemo člani skupine. Čutimo, da nekam pripadamo. Če »varnega obroča« ni, se razširijo paranoja, cinizem in skrb za lastne interese. Ljudem seveda ne moremo ukazati, naj nam zaupajo. Vse to so vedno posledice - posledice tega, da se med ljudmi, s katerimi delamo, počutimo varne in jim zaupamo. Kadar je »varni obroč« močan, si z lahkoto izmenjujemo ideje, kar je naravno. Toda pozor, tudi voditelji se želijo čutiti varne. Ne glede na to, kakšno mesto znotraj hierarhije zavzemamo, čisto vsak med nami želi čutiti, da ga drugi v skupini cenijo.

Seveda so te ideje, o katerih pišem, slišati čudovite in se jih vsaj na nekem nivoju zaveda večina voditeljev. Realnost vodenja podjetja pa je taka, da je stvari, ki jih pišemo ljudje, kot sem jaz, skoraj nemogoče izvesti. Toda če razumemo, kako smo se ljudje kot vrsta razvijali in če vemo, da je že zdavnaj pred šefi mati narava ugotovila, kako nas sistemom spodbud motivirati, bo veliko lažje.

Celo mati narava želi, da bi tisti, ki dajejo drugim, svoje gene obdržali v genskem bazenu

Človeška bitja ves čas obstajajo hkrati kot posamezniki in kot člani skupine. Jaz sem jaz sam in obenem eden od mnogih... Vedno. To sproža neizogiben konflikt interesov. Kar je dobro za eno, precej pogosto ni dobro za drugo. Če se odločamo izključno v lastno korist, lahko to škodi skupini, in obratno. Dozdevni konflikt interesov obstaja celo na biološki ravni. Od štirih primarnih spodbujevalnih kemičnih snovi v človeškem telesu sta se dve razvili v glavnem zato, da bi nam pomagali poiskati hrano in stvari dokončati, medtem ko sta drugi dve pripomogli k socializaciji in sodelovanju. Prvi dve snovi, endorfini in dopamin, delujeta, da cilj dosežemo kot posamezniki. Drugi dve, serotonin in oksitocin, motivirata k sodelovanju in razvijanju občutkov zaupanja in zvestobe ter pomagata krepiti socialne vezi.

Endorfini služijo enemu samemu namenu: da prikrijejo fizično bolečino. Telo jih pogosto izloča kot odziv na stres ali strah, da fizično bolečino zakrijejo z užitkom. Občutek evforije, ki se zgodi med tekom, so v bistvu endorfini, ki potujejo skozi žile. Naporen trening lahko povzroči čudovit občutek zadetosti, ki ga mnogi športniki obožujejo in po njem hrepenijo. Biološki smisel endorfinov pa nima nič s športom. Povezan je s preživetjem. Zaradi endorfinov je človek lahko izredno fizično vzdržljiv.

Večini ljudi je od kemičnih snovi najljubši oksitocin. Oksitocin je občutek prijateljstva, ljubezni ali globokega zaupanja. To je občutek, ki ga dobimo, ko smo v družbi naših najbližjih prijateljev ali zvestih sodelavcev. Ko za koga naredimo nekaj lepega ali nekdo nekaj lepega naredi za nas. Vendar oksitocin ne obstaja samo zato, da bi se dobro počutili. Ključen je za naš preživetveni nagon. Brez oksitocina ne bi bili nikoli velikodušni. Brez oksitocina ne bi bilo empatije. Oksitocin je zares čudežna reč. Ne samo da se skriva za občutki zaupanja in zvestobe, zaradi njega se počutimo dobro, navdihuje nas, da kaj lepega naredimo za druge. Celo mati narava želi, da bi tisti, ki dajejo drugim, svoje gene obdržali v genskem bazenu. Mogoče je to eden od razlogov, zakaj zaradi oksitocina dejansko živimo dlje. Oseba, ki je dobra do drugih v skupini, je dobra tudi za vrsto.


Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Oddaje , Sol in luč , Pozitiva

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Člani laiških gibanj (photo: focolare.org) Člani laiških gibanj (photo: focolare.org)

Vatikan omejil mandat voditeljem gibanj in združenj

Papež je podpisal dekret, po katerem mandat voditeljev mednarodnih laiških gibanj in združenj ne sme trajati več kot pet let, ista oseba pa je lahko na tem položaju največ dva mandata. Izjema so ...

O avtorju