Marjan Bunič
Andrej Novljan
Tone Gorjup
 (foto: news.tts.lt)
| (foto: news.tts.lt)

Vnebohod: Jezusa fizično ni več, a obljublja: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

13.05.2021, 11:10 Mirjam Judež

Ob veliki noči in binkoštih je Gospodov vnebohod eden najpomembnejših praznikov. Zakaj? Kako praznovati in osmisliti praznik ter kaj čas pandemije pomeni za cerkveno občestvo? Po mnenju sogovornika je to čas milosti in očiščenja. Naš gost na daljavo je bil br. Štefan Kožuh. Z njim se je pogovarjala Mateja Subotičanec.

Vnebohod: odpre se nov čas za Jezusa

»Vnebohod je umeščen med veliko nočjo in binkoštmi. Velika noč je zgodovinski trenutek, življenje premaga smrt dokončno v Jezusu Kristusu; Zanj in za vse nas. Binkošti so drug pomemben izjemen mejnik v zgodovini odrešenja, kjer se rodi Cerkev, mistično, skrivnostno Kristusovo telo, ki smo mi, udje Kristusovega telesa. Vnebohod pa je neke vrste točka, kjer se Jezusov zgodovinski čas zaključi in se odpre nov čas Jezusa, ki je skrivnostno telo Cerkve skupaj z Njim, ki je glava.«

Ključna je beseda »danes«

»Ko Jezus odhaja, se vrača k Očetu, ko izgine izpred oči svojim učencem na fizičen, telesni način, jim reče en stavek, ki ga je pomembno ponavljati: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Sedanjik je pretresljiv. Danes. Ta danes, tukaj in zdaj se mi zdi božji trenutek, ki ga danes na poseben način slavimo. On je z nami. Za Boga je večni danes, ki je Njegova živa navzočnost med nami, v nas, okrog nas, povsod.«

© marija.si
Bog želi, da človek odraste

»Ko je Jezus vstal od mrtvih, je videl, kako so bili učenci zbegani, po vnebohodu pa pravi: »Vi boste moje priče.« Božja psihologija je računala s tem, da se bo ta vera razširila in da bomo priče Jezusa, ki je odšel v nebo, čeprav bi bilo bolje, če bi ostal z nami. To je normalen, človeški, egoistično začinjen pogled človeka, ki pravi: »Bodi tukaj.« Božja pedagogika želi, da človek odraste. Otrok potrebuje nekoga ob sebi, da preživi, se ob njem nauči bistvenega za življenje. V zdravi naravi odnosov je, da starši pripravljajo svojega otroka na samostojno življenje, ga ne navezujejo nase, poskrbijo za vse, ampak tudi izzivajo s tem, da mu zaupajo stvari, ki jih zmore v določenem trenutku in ga pripravljajo na življenje.«

Bog ima neverjetno zaupanje v človeka

»Na današnji praznik na Malti obhajajo misijonski dan, ko se zavedajo misijonskega poslanstva oznanjevalcev, pričevalcev; bolj z življenjem kot z besedami. Jezus je učence že prej pošiljal po dva in dva, da so se preizkušali v vlogi, ki jo bodo prevzeli po Njegovem vnebohodu, potem pride trenutek dokončnega zaupanja svoje Cerkve v človeške roke, da bo rasla naprej. Pretresljivo je, kakšno neverjetno zaupanje ima Bog v človeka. Ga ne jemlje kot otroka, ampak kot prijatelja, sopotnika, ki ga kliče, naj gre po vsem svetu oznanjati evangelij vsemu stvarstvu, do skrajnih mej sveta. Predvsem s svojim življenjem, zgledom.«

Praznik vnebohoda in sestra Smrt

»Jezus pravi: »Odhajam k Očetu, da vam prostor pripravim.« Naše življenje se je rodilo v večnosti, v Božji misli. Od večnosti nas je imel Bog v svojih mislih. Potem je prišel trenutek, ko nam je ponudil enkratno priložnost: utelešenje, da smo postali živo bitje, telo, duh in duša, meso, kri. S tem bogastvom življenja nam je zaupal tudi poslanstvo, ki je misijonsko, ker smo spoznali Njega, ki nas tako neizmerno ljubi. Hkrati pa je to, kar Bog ustvarja, neumrljivo, se samo spreminja in sestra Smrt, sicer človeško boleč trenutek, pomeni v tej perspektivi življenja v Bogu vračanje k svojemu izviru, potopljenost v tisto Ljubezen, iz katere sem se rodil. To je slaven, fenomenalen zaključek opotekajočega življenja, ki je včasih tudi naporno, a perspektiva za nas kristjane, verujoče, je, da nas On čaka z odprtimi rokami.«

Danes je človek preveč zazrt v ta svet in premalo gleda v nebo

»Ta pogled, povzdignjen proti nebu … Tudi apostoli so gledali v nebo, pomembno je gledati na cilj. Včasih so očitali kristjanom, da smo preveč zazrti v nebesa, da zanemarjamo tozemsko življenje, da je krščanstvo odmaknjeno od realnosti. Danes pa je žal človek veliko preveč zagledam v ta svet in premalo v večnostno perspektivo. Zato danes tozemske stvari postanejo tako strahovito absolutne, da nas tiščijo k tlom, morijo. Kristjani imamo to možnost, da ko stisne, ko življenje zelo zameji, pogled obrnemo proti nebu, se zavemo, da to, kar je danes zelo težko, nepremagljivo, ni večno. Nobena stvar na tem svetu ni večna. Večna je samo večnost.«

Človek naj bi živel v ravnovesju štirih razsežnosti bivanja: umske, telesne, duhovne in duševne

»Sodimo v 3 % človeštva, ki ima materialno vsega na pretek. Žal človek ne zna, ne zmore vedno živeti v ravnovesju štirih razsežnosti bivanja: umske, telesne, duhovne in duševne razsežnosti. Preobilica vsega je omamna in zamegli, zasenči ostale dimenzije, človek začne živeti le v otipljivem svetu, ne zna, ne zmore se odločiti, da bi bil globlji,  da bi gojil tudi duhovno, duševno razsežnost, uravnovešeno z otipljivim, materialnim svetom, ki je dober, potreben, ampak ni edini in ne zadostuje. To, da nam je dobro, je super, a če se zadovoljimo samo s tem, je to človeška osiromašenost, da ne rečem ošabnost.«

V prvem valu pandemije je papež Frančišek vsako jutro prenašal sv. mašo v živo prek spleta. Prišel pa je trenutek, ko je rekel: »Treba se je vrniti nazaj k občestvu.« Samo živa navzočnost nas dela živo občestvo.

Učenci so se veselili, ko je Jezus odšel od njih

»Človeška logika je, da se veselimo prihoda nekoga, ki nam je dragocen, ne pa odhoda. Slutim, da se je učencem končno posvetilo. Ko jih spremljamo na triletnem druženju z Jezusom, vidimo, kako so bili precej počasni v doumevanju. Npr. ko Jezus napove trpljenje, Peter pravi, da se to ne sme zgoditi in Jezus ga močno okara. Pri vnebohodu pa se jim je po navdihu sv. Duha posvetilo. Na vstajenjski dan jim Jezus vdihne Sv. Duha, ki jim odpre um in razodeva resnico o Sebi. Ta odhod (vnebohod) zanje ni dokončno slovo. Kot Jezus nikoli ni zapustil Očeta, ko je bil na zemlji, zdaj, ko se vrača k Očetu, ne zapušča nas. Ko odhaja, se odpira v univerzalnost, v svet, v vse stvarstvo. Tu je ta radost. Ne samo zame, tudi za drugega, za vse je Jezus.«

Najprej se zavem, da sem živ del občestva Cerkve, ki ima zelo jasen cilj: ne tozemski, ampak večnostni. Prizadevajmo si za živ stik z brati, sestrami, ki skupaj hodijo k Očetu, ki nas čaka in kamor nam je Jezus pokazal smer.

Pandemija je čas očiščevanja in poglabljanja pripadnosti občestvu

»To je čas očiščevanja. Kdo se bo iz svojega fotelja, v katerem spremlja sv. mašo prek zaslona, počutil udobno in je opravil svojo nedeljsko dolžnost. Ko tega ne bo, mu bo manjkalo in se morda ne bo več vrnil. Slišim pa pričevanja, koliko globokega hrepenenja se je rojevalo v ljudeh, ki so čutili pomanjkanje resnične žive bližine občestva, ki veruje. To je čas očiščevanja in poglabljanja pripadnosti občestvu. S tem se lahko zgodi pomemben premik pojmovanja Cerkve.

Včasih je župnija, Cerkev preveč videna kot servis, kjer zajemam, kar potrebujem. Ne more biti Cerkev servis, župnija ni servis, je občestvo, je skupnost. Če se bo prebudila ta globlja zavest, da smo občestvo, da potrebujemo drug drugega, da drug ob drugem rastemo kot kristjani, da skozi občestvo lahko odkrivamo svoje neodkrite darove, potem je gotovo, kot pravi papež, iz te pandemije ne bomo odšli enaki. Bolj globoko hočemo pripadati občestvu, ki je nekaj konkretnega. To je moja cerkev, moja župnija.

Zaradi službe sem veliko hodil po svetu. Večkrat sem bil v župniji v Miamiju, kjer sem začutil močno pripadnost ljudi tej župniji. Verjemite ali ne, a župnija ima 120 različnih dejavnosti, zanje ne skrbi župnik z dvema kaplanoma, ker je velika župnija, ampak ljudje, ki so vzeli to občestvo za svoje. Dajejo na razpolago svoj čas, talente, tudi materialna sredstva, da ta župnija ne samo živi, ampak cveti.«

© svetagora.si

Danes vladajo individualizem, hedonizem in minimalizem

»Filozofijo tega našega časa oblikujejo: individualizem (vse se vrti okrog mene), hedonizem (vse, kar zadovolji osnovne potrebe, to grabim k sebi) in minimalizem (čim manjši napor za čim boljši rezultat). Mislim, da je občestvo Cerkve preroški odgovor na to bolezen sedanjega časa.«

V cerkev, občestvo se bodo vrnili tisti, ki verjamejo, da lahko preživijo samo, če so del tega občestva. Da živijo odprto, z mislijo na drugega, ne samo nase, tudi konkretno, materialno, karitativno, dajo na razpolago svoje darove, se ne zadovoljijo z minimalnim. In si nenazadnje rečejo: tako kratko je moje življenje, hočem ga živeti, ne samo preživeti.

Bi Frančišek Asiški v teh časih maševal prek spleta?

»Vsekakor. Se pa ne bi odpovedal živemu občestvu. To je naredil tudi papež Frančišek, ko je v prvem valu začutil, da mora kot pastir ostati v stiku z živo Cerkvijo. Frančišek je vsako jutro prenašal mašo v živo prek spleta. Prišel pa je trenutek, ko je rekel, treba se je vrniti nazaj k občestvu. Samo živa navzočnost nas dela živo občestvo.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

O avtorju