Blaž Lesnik
Miha Močnik
Tone Gorjup
Paradižnik je požeruh, vse bi pojedel naenkrat, zato mu tudi v času rasti dodajajmo hranila (foto: Francesco Gallarotti / Unsplash)
Paradižnik je požeruh, vse bi pojedel naenkrat, zato mu tudi v času rasti dodajajmo hranila | (foto: Francesco Gallarotti / Unsplash)

Vsi na vrt; s paradižnikom počakajmo do sredine maja

05.05.2021, 11:40 Mirjam Judež

Maj je mesec, ko se narava kaže v vsem svojem razkošju in mesec, ko plodovke dobijo svoje stalno mesto na gredah. Pri tem pa še vedno ne smemo hiteti, saj je vreme muhasto in negotovo. Z nami je bila vodja prve ekološke hiše v Sloveniji (Amarant) Fanči Perdih, ki pravi, da je zdaj zemlja ravno pravšnja za sajenje. Oglasilo se je precej poslušalk s svojimi vprašanji. Pogovor je vodila Slavi Košir.

Solata za obiranje je pravi hit

»Solate za obiranje obiramo konstantno. Bolj obiraš, bolj raste, dlje počaka. Ko jo nehamo obirati (obiramo zunanje liste, srček ostane), ko imamo na vrtu vsega preveč, gre ta solata počasi v cvet.«

Kdaj je najbolje odstraniti kopreno z rastočih rastlin?

»Kopreno uporabljamo, da sončno toploto, ki se nabere čez dan, zemlja vsaj delno obdrži čez noč. Ko so temperature več kot 5 stopinj ponoči, čez dan, ko je sončno, pride tudi na 20 in več stopinj, takrat absolutno odstranimo kopreno, predvsem pa jo umaknemo, ko je deževno, ker koprena zadržuje vlago in če je preveč dežja (ena ploha ni problem), se pod kopreno rastline ne osušijo in pride do glivičnih napadov.

S kopreno tudi senčimo

»Solate, kapusnice imajo raje bolj hladno kot toplo, v toplem pa bolj hitro rastejo. S kopreno tudi senčite. Zdaj je sonce kar močno, zato je bolje, da kak oblačen dan gredo odkrijete, da se rastline navadijo ali pa odkrijete v popoldanskem času proti večeru, da je sonce malo manj močno.«

Rastline okrepimo in pocrkljamo s čajem iz kopriv

»Škropljenje s čajem koprive daje rastlinam energijo, da lažje absorbirajo več sončne svetlobe. Naberete pest mladih vršičkov kopriv, vržete v liter vode, počakate toliko, da zavre, pustite 15 minut, da se te učinkovine izlužijo v vodo in to razredčite z 10 litri vode. Kar takoj zmešate z mrzlo vodo in najbolje je škropiti, zalivati z mlačnim koprivinim čajem, ki ima 25 do 35 stopinj. Zalijete ali poškropite, če imate tekočine veliko. To je učinkovita zadeva, saj kopriva deluje kot stimulator pretoka sokov po rastlini.

V juniju, ko začne kopriva cveteti, jo poberete in posušite, da jo imate za celo leto. Takrat zadošča en 20 cm poganjek koprive za 1 liter vode. Če jo razrežete na 5 cm je 4-5 suhih stebelc z listi dovolj. Ena kopriva zadošča za liter vode. Ko so koprive mlade, nimajo toliko učinkovin v sebi, zato naberemo en šop in tisto skuhamo.«

Po nekajdnevnem deževju so polži spet v akciji; hitro rastejo, veliko jedo, pazimo, da jih bomo pravočasno odkrili in odstranili
Po nekajdnevnem deževju so polži spet v akciji; hitro rastejo, veliko jedo, pazimo, da jih bomo pravočasno odkrili in odstranili © Wolfgang Hasselmann / Unsplash

Zakaj lep zimski česen pri zemlji rumeni?

»Lahko mu je suho, lahko je razlog muha zavrtalka, lahko pa je bolezen. Letošnjo pomlad je bilo zelo suho, tudi sedaj tla niso zelo globoko namočena, morda česnu manjka malo vlage. Lahko pa s koprivo poskusite poškropiti tudi česen, bo dobil drugačno, bolj zeleno barvo.«

Česen je odporen na mraz, sadimo ga februarja, marca

»Nizke temperature česnu ne škodijo. Želi toplo v tleh, a sama rastlina ljubi hladno, v hladnem požene močne korenine in iz močnih korenin se lahko naredijo debeli stroki. Spomladi sadimo česen zgodaj (februarja, marca), tisti, ki ga bodo sadili maja, bo naredil zelo drobne stroke. Povem, da ne boste razočarani. Čez poletje česen dozori, ker je suša, ne more delati, ne glede na to, kako veliko korenin je naredil. Pomladanske česne lahko sadite jeseni, priporočam, da ga sadimo, ko padejo prve slane, da se s tem izognemo porovi zavrtalki. Takrat muhe ne letijo več.«

Polži so že »v akciji«

»Za polže tudi marec ni prehladen, a marca je bilo suho, tudi začetek aprila, toda zdaj, ko so se tla namočila po nekaj zaporednih dežnih dneh, je invazija. Polži so zdaj še majčkeni, naredijo malo škode, v roku enega tedna pa se bodo tako lepo porejeni, da bodo delali kar škodo.«

Por rumeni

»Por lahko rumeni zaradi suše ali zaradi napada porove muhe. Če je muha, si pomagate s čajem iz rabarbare. 5 listov rabarbare v liter vode, prevrete, razredčite z 10 litri vode in s tem zalijete. Rabarbara odžene porovo zavrtalko, ko je v fazi ličinke. Če boste poškropili z rabarbaro, bodo šli črvički stran in rastline se bodo obrasle. Rabarbara dobro odganja grizoče žuželke.«

S plodovkami počakajmo, dokler se ledeni možje ne poslovijo

»Staro izročilo pravi, da so od 12. do 14. maja ledeni možje, ki nam še lahko kaj zagodejo z nizkimi temperaturami. Mi imamo to kot nek mejnik, kdaj lahko plodovke posadimo ven. Jaz malo spremljam vpliv planetov in kot kaže, naj bi šle letos ravno okrog 12. maja temperature čez noč še pod ničlo. Če želimo posaditi plodovke ven, ker so že prevelike, jih posadimo, vendar si pripravimo kopreno ali loke za zaščito, da bomo v primeru nizkih temperatur rastline zaščitili, sicer nam bodo pozeble.«

Nad uši s koprivinim čajem

»Uši odpravite, če škropite s koprivo. Ta stimulira pretok snovi in uši bodo šle same. Težava je, ker so dnevi zelo topli, zvečer se precej ohladi, rastline težko prenesejo ta nihanja v temperaturah, ker jih zvečer zebe. Te poti, po katerih rastlina transportira ogljikove hidrate, ki jih čez dan tvori s fotosintezo po celi rastlini, se zvečer, ko se ohladi, stisnejo. Kot človek, ki se stisne, ko ga zebe. Te velike molekule ne morejo potovati po celi rastlini, zato ostajajo v listih in takrat uši pridejo povedati, da je nekaj narobe.«

Čaj iz koprive ima učinkovino, ki stimulira pretok snovi. Če delate namok (da v hladno vodo namočite koprive), se vsako uro več učinkovine izloči v vodo, to pomeni večjo vsebnost dušika in s škropljenjem s tem »gnojilom« rastlino lahko tudi zažgete. S čajem pa lahko takoj poškropite, zalijete, je bolj enostavno in tudi zanesljivo.

Nad uši tudi z razredčenim jabolčnim kisom

Oglasila se je poslušalka Valentina s Primorske: »Ko so lani mojo limono napadle uši, da so bile cele vejice črne, sem deciliter domačega jabolčnega kisa razredčila s pol litra vode in s to mešanico sem učinkovito pregnala uši. Škropila sem samo dvakrat z dvodnevnim razmakom in je šlo vse proč.

Treba pa je biti previden pri solati. Solato poškropimo tako, da je samo »megla« kisove razredčine, sicer uničimo srček. Na solato je treba poškropiti, da je samo megla, potem mi je pa srček zgnil.«

Paprika in paradižnik na isti gredi nista dobra soseda, saj oba potrebujeta veliko prostora, običajno pa paradižnik zaduši papriko
Paprika in paradižnik na isti gredi nista dobra soseda, saj oba potrebujeta veliko prostora, običajno pa paradižnik zaduši papriko © Desi Min / Unsplash

Peteršilj in solatka se kratek čas dobro razumeta

»Peteršilj in solata sta sicer slaba soseda. Priporočam pa, ko sejemo peteršilj, da damo zraven seme solate, posejemo v vrsto. Solata zelo hitro kali, drži vlago, da lahko kali še peteršilj, ko pa je solata 6 cm rozeta, jo moramo odstraniti. Takrat ima tudi peteršilj zunaj že kak listek in solata mu začne delati škodo. Ko pa solato odstranimo, se lahko peteršilj lepo razrašča. Solata in peteršilj oba rabita veliko prostora.«

Nadležnim stenicam (smrdljivcem, šuštarjem) v vrtu postrezimo pelinov čaj

»Hrošče, vse grizoče žuželke, vključno žerke, gosenice … odženemo s škropljenjem s pelinovim čajem. En poganjek pelina damo v liter vode, prevremo, razredčimo na 10 litrov. S tem poškropimo naše rastline, da so dobro omočene. Grenčina od pelina grizečim žuželkam ne odgovarja. To je treba ponavljati. Vsakič, ko pade dež ali rosa, se pelinov ovoj odplakne in so rastline spet užitne za hroščka. Lahko poškropite tudi po tleh, po stenah rastlinjaka in kamorkoli bo hrošč priletel in naletel na grenčino pelina, mu bo neugodno in se bo hitro pobral.«

Paradižnik in paprika zahtevata vsak svoj prostor in to veliko prostora

»Z dobrimi in slabimi sosedi je približno tako, kot pri ljudeh. Če sosedje niso preveč skupaj, sploh ne vedo, če je sosed dober ali slab. Paradižnik in paprika sta slaba soseda. Paradižnik je bolj agresiven in bohoten, se bistveno hitreje in bolj razrašča, paprika pa hoče imeti svoj prostor. Zato sta v konfliktu. Če pa sta vsak na svoji gredici, se razumeta. Če sta skupaj bo paradižnik zasenčil papriko in ta ne bo naredila nič.«

Paradižnik in paprika v loncu

»Obstajajo sorte paradižnika in paprike, ki so namenjene za sajenje v lonce. To so manjše sorte, naredijo manjše grmiče, tak paradižnik ne zraste dva metra, ampak ostane v grmiču do 60 cm, se razrašča bolj grmičasto, rodi na stranskih poganjkih. Take paprike in paradižniki preživijo in obrodijo že, če jih posadimo v lonec premera 20 cm v kompostno zemljo.

Papriko posadimo v poln lonec zemlje, paradižnik pa si ne zna razdeliti dnevnega obroka na tri obroke, ampak bo zjutraj pojedel vse, zato priporočam, da zemlje za paradižnik v lonec natresemo nekoliko manj (2/3 lonca). Po enem mesecu dodamo za dva prsta komposta, čez en mesec spet dva prsta, s tem paradižniku dodajamo hrano, da bo konstantno sit.

Če v lonec sadimo normalne paradižnike, ki zrastejo 1,5 m ali več, rabimo lonec s premerom 25 cm in več, eno sadiko posadimo v en lonec, ne po tri, takrat ne boste imeli nič. Paradižnik rabi ogromno zemlje. Toliko, kot naredi nad zemljo, naredi tudi v zemlji. Če ga omejimo na lonec, mu moramo dati vsaj tja veliko hranil in neko kumulacijo, da lahko preživi.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Škof dr. Andrej Saje (photo: Škofija Novo mesto) Škof dr. Andrej Saje (photo: Škofija Novo mesto)

Škofovsko posvečenje dr. Andreja Sajeta

V župnijski cerkvi v Mirni Peči bo popoldne škofovsko posvečenje prejel novi novomeški škof dr. Andrej Saje. Ob imenovanju je zapisal: »Zavedam se svoje krhkosti in odgovornosti tega poslanstva ...

Demenca se priplazi potiho, neopazno

Prijaznost je čustvo, ki ga osebe z demenco ohranijo do zadnjega. To nam je povedala etnologinja in publicistka Alenka Veber, ki se je po treh desetletjih iz Ljubljane preselila nazaj v domače ...