Zakaj?

Via positiva 22. 04. 2021, 18:00 Nataša Ličen

Permisivno obdobje in odzivanje se v družbi kaže tudi skozi neodgovornost. Ko nam v odnosu nekaj ne ustreza, izstopimo. Prehitro. Zakaj ne vztrajamo, ne gradimo? Podobno je tudi s stvarmi, ki jih pre/hitro zavržemo, kot posledica nepremišljenega potrošništva. Neodgovornost se kaže tudi pri alkoholizmu. Zakaj ga dopuščamo? Zakaj toliko trpljenja? Zakaj ne znamo odgovoriti nanj in pomagati? Zakaj molk?

Slabih izkušenj iz otroštva žal ne moremo povsem izničiti, lahko pa se naučimo drugačnega odziva.

Bodimo v odnosu, ne izstopajmo. Ne prehitro. Morda so nesporazumi slika naše neraziskanosti, nepoznavanje sebe. Alkoholizem je prav tako težava, do katere pride, če se ne odzovemo pravočasno. Številni imajo izkušnje v svoji družini ali razširjeni skupnosti, s pretiranim pitjem. Posledice so kompleksne, ni lahko živeti v tej zlorabi. Veliko je ran in ranjenosti.

Marsikaj naredimo v imenu ljubezni
Ko skozi preizkušnje spregledamo, da s svojim vedenjem povzročamo bolečino drugim, šele lahko začnemo iskren odnos z Bogom. O težki izkušnji alkoholizma v primarni družini je  oddaji "Via positiva" spregovorila Erika Novak, ki pričuje tudi v sklopu dejavnosti »Družina in življenje«. O občutkih strahu in sramu.

Nikoli nismo dovolj dobri
Skušaš biti priden. Ugajati staršem, želiš si, da bi se imeli radi in narediš vse za rešitev razmer. Narediš vse, da sam nisi vir konfliktov. Vse to se potem iz otroštva prenese naprej na odraslost, ki se kaže lahko kot perfekcionizem, deloholizem, strah pred zavrnitvijo in tako naprej. Po svojih merilih presojamo druge. Vsem ustreči v vsem, ne sme biti napak, mi zmoremo, torej zmorejo tudi drugi. Vse to lahko privede do izgorelosti. Strahovi se večajo, nikoli ni dovolj dobro. S tem vršimo pritiske na ljudi, ki jih imamo radi, na svoje bližnje, partnerja in otroke, pa se niti ne zavedamo svojega početja. Vse to običajno počnemo iz dobre vere, iz ljubezni nenazadnje, zaradi velike želje po sreči in razumevanju. Žal izkušenj iz otroštva ne moremo povsem izničiti, lahko pa se naučimo, da se odzivamo drugače. Vklopimo razum, lahko vidimo dobro in se za to zahvalimo.

Sprejmimo se, poglejmo se z Božjimi očmi. Če mislimo, da nas nihče drug nima rad, Bog nas ima, brezpogojno. Predajmo križ, živimo s tem kar smo in iz tega skušajmo narediti kaj dobrega.

S čim polnimo svoje srce?, o tem pa lahko odločamo. Ko se soočimo s seboj, tudi s svojo bedo ter majhnostjo, ter to zmoremo predati Bogu, vidimo, da nam pomaga nositi to težo, in potem šele lahko prepoznamo tudi veliko dobrega in se zmoremo za to dobro v hvaležnosti tudi zahvaljevati. Nikoli se ne moremo povsem osvoboditi slabih izkušenj, so del nas. Sprejmimo se. Zaradi izkušenj pa lahko sami naredimo kaj dobrega, smo del spremembe na boljše, za druge.

Ne prepoznamo trenutka, ko ne zmoremo več reči ne. Nihče se ne odloči, da bo alkoholik. Ko začnemo bežati iz odnosa, se vse pogosteje zatekamo v alkohol in zaradi preveč pijače, postajamo zasvojeni. Vsak je odgovoren zase, sam se mora odločati. Priti do odpuščanja in do odločitev za boljše izbire. Vsak bo odgovarjal za svoja početja. To je zavedanje, ki pomaga. Večno se vrteti v krogu obtoževanja in žrtev, pa je egoizem.

Začnimo spreminjati sebe
Dve, tri ure smo pred Najsvetejšim, ko pridemo domov, pa smo nesramni do partnerja, otrok, očitkov polni, in mimogrede še malo »pokomandiramo« druge. Dokler je v nas sebična želja, od terapij in ostalega, da bomo spremenili druge, ni uspeha. Ko se ozremo vase, kakšni smo mi v odnosu, začnemo drugače gledati tudi na ostale in spreminjati se začnejo tudi ljudje okrog nas. Za to so seveda potrebna leta dela. Bodimo v odnosu, bodimo doma, žene, mame, ne ukvarjajmo se ves čas s tem, kaj bomo vrgle v druge. Bodimo vesele ob srečanjih, začnimo pozitivno, ne s slabo vestjo. Iščimo lepo, tisto kar nam je všeč in na tem začnimo graditi. Ljudje okrog nas bodo zaznali spremembe. Priznajmo odkrito tudi svoje napake, zdrsne. Tako se začne.