Viktor Frankl: »Zdravniki smo se v Auschwitzu naučili, da učbeniki lažejo!«

Oddaje | 20.04.2021, 17:20 Tadej Sadar

Psiholog upanja, ki je svoj doktorat potrdil v štirih nacističnih taboriščih in tam našel odgovore na temeljna vprašanja o življenju in smislu.

V oddaji Sol in luč smo se s psihologom Viktorjem Franklom odpravili na misijo nemogoče in se v taborišče smrti odpravili iskat smisel življenja. Odlomki, ki sledijo so iz njegove knjige z naslovom »Kljub vsemu reči življenju da«. Izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi.

Človekova volja do smisla je prvobitna sila v njegovem življenju.

V Auschwitzu je prevladovalo občutje skoraj hladne radovednosti, ki od daleč zre na svet in človeka, občutje opazovanja in čakanja, v kakršno se v takšnem trenutku umakne duša in ga tako skuša premostiti. Zvedavo smo pričakovali, kaj vse se bo še zgodilo, in kakšne bodo posledice. Radovednost je v naslednjih dneh zamenjala osuplost, in sicer nad tem, da se nas ni lotil niti nahod. Zdravniki pa smo se naučili predvsem nečesa: učbeniki lažejo! Nekje je bilo zapisano, da človek brez spanja ne vzdrži dlje kot določen čas. Povsem narobe! Marsikdo si je tudi sam prej vedno domišljal, da tega ali onega ne bi mogel storiti oziroma prenesti. Takrat smo šele spoznali, kako prav ima Dostojevski, ki v nekem svojem stavku človeka opredeli kot bitje, ki se navadi prav na vse. Če bi nas takrat kdo vprašal, ali je to res, in v kolikšni meri, bi mu pritrdili; da, človek se navadi na vse, bi rekli - toda ne sprašujte, kako.

Zdaj dojamem smisel poslednjega in skrajnega, kar lahko izpovejo človekova poezija in mišljenje - ter vera: odrešitev s pomočjo ljubezni in o ljubezni! Doumem, da lahko človek, ki mu na tem svetu ne ostane nič več, lahko doživi blaženost - pa čeprav samo za nekaj trenutkov -, kadar se najgloblje v samem sebi preda podobi ljubljene osebe. V najbolj turobnem zunanjem položaju, kar si ga je mogoče zamisliti, v položaju, v kakršnem zmore samo še pristno trpeti - trpeti pokončno - v takšnem položaju se človek lahko izpolni v ljubečem zrenju, v kontemplaciji duhovne podobe ljubljene osebe, ki jo nosi v sebi. Prvič v svojem življenju uspem dojeti, kaj je mišljeno z besedami: angeli so blaženi v neskončno ljubečem zrenju brezmejnega veličastja.

Ko se sprašujemo o smislu življenja, je v takem položaju potreben popoln preobrat: sami se moramo naučiti in zatem poučiti obupane ljudi, da v bistvu nikoli in nikdar ne gre za to, kaj še lahko pričakujemo od življenja, temveč predvsem za to, kaj življenje pričakuje od nas! S filozofsko izreko bi lahko dejali, da gre za neke vrste kopernikanski obrat, ko se namreč ne sprašujemo več preprosto po smislu življenja, marveč se vprašanje postavi nam samim, in smo torej mi tisti, ki jim življenje vsak dan in vsako uro zastavlja vprašanja - vprašanja, na katera moramo odgovoriti, pravega odgovora pa ne bomo dobili s tuhtanjem in besedičenjem, temveč samo z delovanjem in s primernim ravnanjem. Življenje navsezadnje ne pomeni nič drugega kot to, da sprejmemo odgovornost za pravilne odgovore na življenjska vprašanja, za izpolnitev nalog, ki jih življenje postavi vsakemu posebej, za izpolnitev zahtev, ki nam jih postavlja sedanja ura.

Bivanjska praznina je močno razširjen pojav v dvajsetem stoletju. To je razumljivo!

Človekova volja do smisla je prvobitna sila v njegovem življenju in ne "sekundarna racionalizacija" njegovih nagonskih teženj. Ta smisel je edinstven in specifičen v tem, da ga mora in more izpolniti le on sam; edino takrat doseže pomen, ki bo zadovoljil lastno voljo do smisla. Gotovo lahko človekovo iskanje smisla in vrednot povzroči prej notranjo napetost kakor pa notranje ravnovesje. Vendar je prav ta napetost nepogrešljiv prvi pogoj za duševno zdravje. Na svetu ni ničesar - to si drznem trditi -, kar bi človeku tako zelo pomagalo preživeti tudi v najslabših okoliščinah kot zavedanje, da ima njegovo življenje smisel.

Bivanjska praznina je močno razširjen pojav v dvajsetem stoletju. To je razumljivo; lahko da je posledica dvojne izgube, ki jo je človek moral prestati na svoji razvojni poti do danes. Na začetku zgodovine človeštva je človek izgubil nekatere temeljne živalske nagone s katerimi je vedenje posamezne živali določeno in zavarovano. Taka varnost je kakor raj človeku za vselej zaprta; človek mora! izbirati. Toda poleg tega je človek v novejšem razvoju utrpel še eno izgubo, ker izročilo, ki je bilo njegovemu vedenju v močno oporo, zdaj naglo izgublja svojo moč. Nagon mu ne veleva, kaj mora delati, in izročilo mu ne kaže, kaj bi moral delati; zato kmalu ne bo vedel, kaj hoče delati. Čedalje bolj ga bo torej vodilo tisto, kar drugi hočejo, da bi delal, in tako bo postopoma vse bolj postajal plen konformizma (lagodja). Dejansko zdaj dolgčas povzroča in gotovo prinaša psihiatrom več težav, ki jih je treba reševati, kot pa stiska.

Smisel življenja se razlikuje od človeka do človeka, iz dneva v dan in iz ure v uro. Zato torej ni v ospredju smisel življenja na splošno, ampak poseben smisel življenja neke osebe v danem trenutku. Vsakdo ima svoj posebni klic ali poslanstvo v življenju, da opravi konkretno nalogo, ki zahteva uresničitev. V tem ga ni mogoče nadomestiti in tudi njegovo življenje se ne more ponoviti. Tako je vsakogaršnja naloga prav tako edinstvena kot njegova posebna priložnost, da jo udejanji.
Vselej, ko se človek znajde v neizbežnem, neizogibnem položaju, ko se mora soočiti z usodo, ki je ni mogoče spremeniti, na primer z neozdravljivo boleznijo - prav takrat je človeku dana zadnja priložnost, da uresniči najvišjo vrednoto, da izpolni najgloblji smisel, smisel trpljenja. Nadvse je namreč pomemben naš odnos do trpljenja, odnos, v katerem prevzamemo nase svoje trpljenje. Človek se mora v vsakem trenutku odločati, v dobrem in slabem, kaj bo spomenik njegovega bivanja.